Branje nima meja za skoraj sto slovenskih in hrvaških šol ter 2500 učencev

0
250
(Foto: Nebojša Tejić / STA)

V Sisku so včeraj slovesno obeležili deseto obletnico izvajanja meddržavnega projekta Branje ne pozna meja/Čitanje ne poznaje granice, ki poteka v knjižnicah slovenskih in hrvaških osnovnih šol. V projektu letos sodeluje že 92 šol oziroma več kot 2500 učencev, 138 učiteljev in 92 knjižničarjev.

Nosilca projekta Branje ne pozna meja/Čitanje ne poznaje granice sta Zveza bibliotekarskih društev Slovenije in Hrvaško knjižničarsko društvo. Zasnovali sta ga knjižničarka na Osnovni šoli Budaševo-Topolovac-Gušče pri Sisku Mirjana Čubaković ter upokojena knjižničarka OŠ bratov Polančičev v Mariboru Mirjam Dolinar Klavž, ki je projekt v Sloveniji vodila do leta 2016, nato pa je njegovo vodenje prevzela knjižničarka na OŠ Starše Leonida Babič.

Čubaković in Klavž Dolinar sta se spoznali pred več kot desetimi leti, na 25. spomladanski šoli šolskih knjižničarjev, in hitro ugotovili, da se spopadata s podobnimi težavami. “Med pogovorom sva spoznali, da naju muči isti problem, in to je, da otroci malo ali premalo berejo. To je bilo dovolj, da sva stopili v akcijo in začeli razmišljati o dejavnostih, ki bi otroke privabile v knjižico, h knjigi in k branju. Odločili sva se, da bomo v hrvaških šolah naglas brali prevedena dela slovenske otroške književnosti in obratno,” je začetke projekta za STA opisala Čubaković.

Na prvem srečanju leta 2013 so hrvaški učenci obiskali Maribor ter med drugim spoznavali mladinska dela Toneta Partljiča, Janje Vidmar in Dese Muck, ena od deklic pa je v slovenščini zapela Kekčevo pesem. Mariborski učenci so naslednje leto vrnili obisk, projektu pa se je pridružilo še deset šol.

Število udeležencev pri projektu je raslo iz leta v leto, tako da danes pri njem sodeluje že 92 šol oziroma več kot 2500 učencev, 138 učiteljev in 92 knjižničarjev.

Šole k sodelovanju pozovejo ob začetku vsakega šolskega leta. Republiški koordinatorki šolam, ki so prvič vključene v projekt, nato poiščeta partnerske šole, te pa se dogovorijo o načinu sodelovanja in izvedbi projekta. Tiste šole, ki v projektu že sodelujejo, imajo že svoje stalne partnerje.

Slovenski osnovnošolci nato berejo prevedena dela hrvaških avtorjev, hrvaški pa prevedena dela slovenske mladinske književnosti. Na zaključnem srečanju predstavijo svojo šolo in kraj, iz katerega prihajajo, knjigo, ki so jo prebrali, in njenega avtorja ter aktivnosti, ki so jih izvajali. V medsebojnem druženju si izmenjajo svoje izkušnje in vtise, šola, ki gosti zaključno srečanje, pa za učence organizira tudi ogled kulturno-zgodovinskih znamenitosti svojega kraja.

Učiteljice imajo pri načrtovanju dejavnosti in metod popolno svobodo, da jih prilagodijo sposobnostim in potrebam svojih učencev, pri čemer pa morajo spoštovati tri etape projekta, je poudarila Mirjana Čubaković. To so glasno branje literarnega dela avtorja sosednje države in s tem povezane dejavnosti, raziskovanje kulturnih znamenitosti kraja, iz katerega je njihova partnerska šola, in priprava javnega nastopa.

Otroci so po njenih besedah navdušeni in jih takšen pristop veseli. “Z veseljem sprejemajo dejavnosti, ki jih izvajajo s svojimi učiteljicami in knjižničarkami, najbolj pa se veselijo spoznavanja svojih slovenskih vrstnikov in negovanja prijateljstva,” je povedala.

Namen projekta Branje ne pozna meja je spodbujati učence, da bi jim vsakodnevno branje postalo navada, ki bi jim bila v veselje. Učenci izboljšujejo svojo tehniko branja in razumevanja prebranega, bogatijo svoje besedišče in kritično presojajo prebrano besedilo. Obenem spoznavajo književnost in kulturo sosednje države, razvijajo ljubezen do pisane besede in promovirajo lastno narodno identiteto, napredujejo pa tudi v razvoju vseživljenjskih veščin.

Kljub odličnemu odzivu šol in podpori obeh držav se pri izvajanju projekta po besedah Čubaković vseeno spopadajo z dvema perečima problemoma.

Prvi je strošek poti na sklepni del projekta v partnersko šolo. “Številne šole pridobijo finančna sredstva ob velikem razumevanju in podpori njihovih ravnateljev, a obstajajo tudi takšni, ki jim to ne uspe,” je opozorila Čubaković. Poleg tega je težava tudi premajhno število prevedenih del hrvaške in slovenske književnosti oziroma pomanjkanje primernih naslovov. “Knjige, ki jih imajo šolske knjižnice, so večinoma zastarele in učencem niso toliko zanimive. Bili bi hvaležni, če bi kakovostno slovensko sodobno otroško književnost več prevajali v hrvaški jezik in obratno,” je povedala.

Na ta problem bodo danes opozorili tudi na okrogli mini Naj branje ne pozna meja, ki bo potekala v sklopu jubilejne prireditve v Sisku. Prireditve se bodo poleg šol, ki sodelujejo pri projektu, udeležili tudi različni predstavniki državnih institucij, književni ustvarjalci in založniki z obeh strani meje.

C.R., STA