Digitalna zasvojenost je precejšen problem, ugotavljajo na centru Logout, kjer ponujajo programe pomoči. Zaslon pri digitalni zasvojenosti predstavlja beg od stisk iz resničnosti, zasvojenost pa se ne meri v urah, preživetih za zaslonom, temveč v vplivu na posameznikovo vedenje in druga področja v življenju, je dejala Nuša Klepec iz Logouta.
Zasvojenost je vedenjski vzorec, ki posameznika močno ovira v njegovem življenju, pri digitalni zasvojenosti gre lahko za zasvojenost z različnimi digitalnimi vsebinami, kot so videoigre, družbena omrežja, spletno nakupovanje, gledanje filmov in serij, pornografija, trgovanje s kriptovalutami … Lahko pa gre tudi za kombinacijo različnih vsebin, je v pogovoru za STA pojasnila Nuša Klepec iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout.
Med znaki, po katerih prepoznamo zasvojenost, je povečanje tolerance, kar pomeni, da ima oseba potrebo čedalje več časa preživeti za zaslonom, zato da doživi isto stopnjo užitka. Prav tako se pojavijo odtegnitveni simptomi, ko oseba ne more dostopati do vsebin, ki jih spremlja, pojavijo se težave denimo v medosebnih odnosih, oseba se zapira, umika vase, zmanjša se delovna ali šolska učinkovitost, spremenijo se prehranjevalne in spalne navade, oseba opusti druge aktivnosti, je naštela.
Med uravnoteženo uporabo digitalne tehnologije, pri kateri vsa področja posameznikovega življenja dobijo ustrezno pozornost in čas za zaslonom predstavlja samo del prostega časa, in med zasvojenostjo je po njenih pojasnilih še stopnja prekomerne uporabe, na kateri se že začnejo kazati negativne posledice, denimo težave s koncentracijo ali padec učnega uspeha pri šolajočih se. Takšna prekomerna uporaba pa se lahko – če se je ne zaustavi – hitro razvije v zasvojenost, je opozorila.
Po njenih navedbah so pokazatelji prekomerne uporabe ali zasvojenosti pri odraslih in otrocih ter mladostnikih zelo podobni. Je pa pri otrocih in mladostnikih uporaba zaslonov še toliko bolj tvegana, ker vpliva tudi na razvoj možganov in so zato tudi posledice zasvojenosti drugačne.
Znake prekomerne uporabe ali zasvojenosti pri otrocih in mladostnikih največkrat prepoznajo starši
V primeru otrok in mladostnikov so po njenih besedah največkrat starši tisti, ki prepoznajo znake prekomerne uporabe ali zasvojenosti in poiščejo pomoč, pomembno je, da v tem procesu pomoči tudi sodelujejo. “Starši imajo zelo, zelo pomembno vlogo, ker so oni tisti, ki lahko otrokom naprave omejijo, postavijo pravila, poskrbijo, da časa za zasloni ni preveč in da otrok obiskuje tudi druge aktivnosti,” je poudarila. Kot je dodala, po drugi strani odrasli in tudi študenti v veliki meri sami poiščejo pomoč, se pa tudi pri odraslih v nekaterih primerih po pomoč obrnejo njihovi partnerji ali odrasli otroci.
Kot je navedla, se razlikuje tudi obravnava otrok in odraslih. Z odraslim, ki se vključi v programe Logouta, raziskujejo razloge, zakaj je bežal za zaslon, katerih potreb ni znal zadovoljiti v resničnem življenju, pred katerimi čustvi se je umikal, na kakšen način je z zaslonom pomiril neprijetna čustva, kako ta čustva pomiriti ali predelati na drugačen način, kako iskati alternativne aktivnosti v resničnem življenju. Pri otrocih in mladostnikih, ki začnejo denimo z videoigrami, ko se možgani še razvijajo, pa razvoj možganov zato poteka drugače. Razvoj prefrontalnega korteksa, kjer so funkcije predvidevanja posledic, kontrole impulzov in nadzorovanja čustev, je zaviran, zato proces odvajanja traja dlje, začne se z abstinenco, ki omogoči razvoj tega dela možganov, je pojasnila.
Na Logoutu sicer izvajajo tudi preventivne programe in predavanja, udeleži se jih lahko kdorkoli, pogosto pridejo denimo starši pred nakupom prvega telefona ali računalnika za otroka ali če želijo kakšen predlog glede dogovorov v družini. Tudi med individualnimi programi, ki jih izvajajo kot pomoč pri prekomerni uporabi ali zasvojenosti, je program za družine, v okviru katerega delajo s celo družino, pomagajo postaviti dogovore v zvezi z uporabo zaslonov v družinskem okolju in pri tem, da se dogovorov tudi držijo.
Sicer izvajajo različne individualne programe, denimo za zasvojene, za prekomerne uporabnike in tudi za žrtve spletnega nasilja. Individualni program za zasvojene poteka približno eno leto, posameznik enkrat na teden prihaja na svetovanje z obravnavo, kjer raziščejo vzroke in postavijo cilje.
Uspeh je po njenih navedbah najbolj odvisen od posameznika samega. Kot je poudarila, mora imeti posameznik vsaj minimalno motivacijo za spremembo vedenja, saj brez tega ne gre, pomagajo pa tudi drugi dejavniki, kot so socialna mreža, podpora družine in prijateljev, možnost zaposlitve oziroma možnost drugih aktivnosti. Proces pa še dodatno otežijo pridružene motnje, denimo depresije ali tesnoba. Za vključitev v program po njenih trditvah “nikoli ni prepozno”, v splošnem pa velja, da dlje kot čakamo na vključitev v program, dlje bo trajalo, da se iz težav izkopljemo.
Po epidemiji covida-19 se je število uporabnikov Logouta zvišalo za 20 odstotkov
Zasvojenost je po njenih ocenah v Sloveniji kar velik problem. Po epidemiji covida-19 se na njih obrača še več ljudi, število uporabnikov se je zvišalo za okoli 20 odstotkov. Pri tem je izpostavila tudi opažanje, da se v zadnjih letih o tem več govori in več deluje tudi na področju preventive.
V lanskem letu se je na Logout obrnilo vsaj 825 posameznikov. V približno tretjini primerov je šlo za preventivno pomoč družinam, v 65 odstotkih za pomoč zasvojenim in čezmernim uporabnikom, v nekaj manj kot petih odstotkih pa za pomoč žrtvam spletnega nasilja. Za pomoč ali informacije se je lani nanje obrnilo tudi vsaj 100 anonimnih posameznikov.
Programi, ki jih izvajajo na Logoutu, so za uporabnike brezplačni, sofinancirata jih ministrstvo za zdravje in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, delovanje pa omogočajo tudi občine Ljubljana, Celje, Koper in Piran. Uporabniki se lahko nanje obrnejo na brezplačno telefonsko številko 080 73 76, več informacij pa najdejo na spletni strani www.logout.org.
Z. P. , STA
