Dr. Andreja Poljanec o knjigi Jaz sem Andrej: Pri takšni »didaktični« literaturi je težava, da se vanjo ne moremo naseliti s svojimi občutji, ampak knjiga ponudi čustveno okrnjeno dvodimenzionalno izkušnjo

0
2896
"Tovrstna »didaktična« literaturi pomanjkljiva v tem, da ni umetniška in s tem hitro postane kontraproduktivna," pravi dr. Andreja Poljanec. (Foto: Bor Slana / STA)

Učenci 7. razredov OŠ so te dni v okviru projekta Rastem s knjigo dobili delo Vinka M. Jaz sem Andrej, ki naj bi bila sicer kvalitetno literarno delo, vendar vsebuje po mnenju mnogih staršev tudi sporno vsebino in predstavlja pot osnovnošolca od poljuba do seksa v enem dnevu kot nekaj normalnega. Otroka si v knjigi celo ogledata pornografski film. O knjigi in problematiki prezgodnje seksualizacije otrok smo se pogovarjali z doc. dr. Andrejo Poljanec.

 

Doc. dr. Andreja Poljanec je univ. dipl. psihologinja, zakonska in družinska terapevtka, vodja študija Psihologija in predavateljica na Univerzi Sigmunda Freuda, podružnica Ljubljana. Je tudi soustanoviteljica študijsko-raziskovalnega centra za družino, predavateljica na Fakulteti za uporabne družbene študije in avtorica knjig Rahločutnost do otrok, Rahločutno starševstvo in Med dvema ognjema.

Kaj lahko rečete o vsebini knjige Jaz sem Andrej? Bi se ji bilo res bolje odpovedati? 

Knjiga se mi zdi na splošno zelo bridka, težka, v resnici pa na žalost tudi zrcalo mnogih odnosov v današnji družbi in v tem smislu prikaže realnost mnogih. Odpre zgodbo družine, ki se loči, mati pa zaradi svoje stiske ne zmore opaziti osnovnih potreb svojega najstniškega sina (na hitro odideta v mesto, govori čez očeta, babica je do matere groba, …). Najstnik Andrej  zato ob nobenem odraslem v zgodbi nima primernega sogovornika, mati je čustveno prezasedena, oče odtujen, babica pa s svojim priganjanjem glede »lubčkanja«, kot ga sama imenuje, nikakor ne razbija le tabujev, kar se ji morda zdi, temveč s premalo občutljivim načinom do vnuka in tudi grobim odnosom do matere zagotovo ne doprinaša k razumevanju in sprejemanju nežnega in hkrati intenzivnega razvoja čustev in telesa najstnika. Doživljam, da se babica, čeprav ima vnuka zelo rada, na žalost z njim ne uspe čustveno uglasiti. Za najstnike bi bilo bolj dobrodošlo in spodbudno, da bi podarjene knjige spodbujale čim večjo mero senzitivnosti do tako nežne in zahtevne teme kot je najstniški vstop v spolnost in sprejemanje spola. Dragoceno bi bilo, da bi v obdobju, ko prejmejo knjigo, o spolnosti razmišljali skozi čustveno globoka prijateljstva in tenkočutnem odnosu do telesa in prebujajoče se spolne vznemirjenosti. Živeti spolne odnose v tem obdobju, je zanje čustveno še prezahtevno, za to nikakor niso dovolj zreli, tudi ne zmorejo nositi odgovornosti za  morebitne čustvene in fizične posledice, vendar se sami tega pogosto ne zavedajo. Bolj kot spodbudo k hitenju, bi potrebovali zgled in pomiritev, da se jim pri tem nič ne mudi.

Sporna knjiga, ki spodbuja prezgodnjo seksualizacijo otrok. (Foto: Iskreni.net)

Kaj je v vsej situaciji najpomembnejše? 

Pri določanju primerne starosti za branje tovrstnih knjig je vsekakor dobro spoštovati dejstvo, da vseh mladostnikov v sedmem razredu osnovne šole tema spolnosti ne zanima enako, nekatere bolj, druge manj, nekaterih sploh ne. Predvsem pa je pomembno biti rahločuten do teh tem na način, da najprej sploh slišimo, kje so, kdaj in kako si bodo želeli poiskati možnost, da bodo o teh vsebinah govorili, o njih brskali, brali, … Pomagati jim je potrebno predvsem v tem, da najdejo prostor pogovora z odraslimi, ki imajo zares pretanjen občutek za mladostniško dozorevanje in njihovo nedolžnost. Tako z ignoriranjem te teme kot tudi s pretiranim poudarjanjem in prehitrim »propagiranjem« nehote potisnemo v to, da bodo posegli po bolj škodljivih primerkih od dotične knjige. Pomembno je tudi, da imajo možnost, da branje knjige zavrnejo, oziroma da jo najprej preberejo njihovi starši. Ob podarjeni knjigi se mi zdi za odrasle, ki jih vsebina vznemirja ali se z njo celo ne strinjajo, ključno predvsem zavedanje velikega pomena staršev in drugih odraslih, ki nam najstniki zaupajo. Prvi zgled vstopa v spol in spolnost sta namreč prav oče in mati mladostnika in skupaj z njima tudi drugi pomembni odrasli v njihovi okolici. In ta zgled je veliko bolj pomemben kot knjige. Bolj ko smo sami negotovi, zmedeni ali se ne zavedamo svojih čustvenih stanj, ali ne zmoremo graditi iskrenih in trajnih intimnih odnosov, … več možnosti je, da bodo na tem področju izgubljeni tudi najstniki. In po drugi strani, bolj ko bomo mi zmogli živeti nežno, spoštljivo, odgovorno in v skladu s svojimi telesnimi mejami, bolj bodo to ob nas čutili tudi najstniki in bodo znali prisluhniti svojim občutkom, mejam, ločiti hrepenenje od dejanj. Ne glede na vsebine knjig, pa je zelo dragoceno, če jih starši prebirajo skupaj z najstniki. Na ta način spoznavajo njihova zanimanja, vsebine, način razmišljanja, … Najstniki bodo namreč brali marsikaj, pomembno je, da se o tem lahko potem tudi pogovarjajo s starši, da dobijo razširjen in zrelejši pogled.

Kaj otrokom povzroča (pre)zgodnja seksualizacija?  

Najstniki čustveno še niso zreli prav tako tudi nimajo dovolj razvite sposobnosti za izgradnjo globljih prijateljskih vezi, ki bi jih varovale pred zahtevnimi čustvenimi vsebinami. Seksualizacija jih zato prezgodaj popelje v zanje čustveno in fizično preveč intenzivne vsebine in jim lahko poškoduje zdravo občutljivost do samih sebe in tudi do drugih. Napolni jih z dražljaji in s čustvi, ki jih še ne razumejo, jih ne uspejo umestiti v odnose in jim še niso dorasli. Spolne vsebine so predstavljene poenostavljeno, pogosto pregrobo, preveč intenzivno, skratka popačeno. Najstniki po navadi ostanejo možnosti ustrezne čustvene predelave, ki bi jih umestila in poimenovala na pravi način. Ob njih se jim vzbujajo zelo intenzivna čustva, ki so nekaterim sicer do neke mere všeč, vendar vsega, kar ob tem doživljajo, ne zmorejo pomiriti, razumeti in živeti v zreli polnosti. Gre za napačen vrstni red spoznavanja v intimnih odnosih. Tak vrstni red in način tudi za odrasle ni optimalen, za najstnike pa je nesprejemljiv, saj še nimajo dograjenih tistih čustveno regulativnih in miselnih struktur, ki bi jim omogočale integracijo teh izkušenj na način, ki jih ne bi ranil ali celo poškodoval. Pogosto se intimni odnosi pri tej starosti ne obdržijo, razhodi pa so boleči, čustveno naporni, telesno zahtevni in imajo na najstnike, sploh v primerih, ko se to zgodi večkrat, pogosto negativen učinek, nekatere študije ugotavljajo celo pogostejši pojav depresivnih simptomov.

Nasploh velja, da je pornografija škodljiva, povzroča odvisnost in celo impotenco pri odraslih; kakšne učinke pa ima na otroke?  

Pornografija je ena od težjih oblik spolne zlorabe, ki je v današnjem svetu zelo razširjena. Prav zato je posedovanje takega gradiva in izpostavljanje otrok in mladostnikov temu gradivu v kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. V sodobnem svetu je problem postal obsežnejši, saj je pornografija dostopna prav na vsakem koraku. Tako kot druge oblike spolne zlorabe, močno iznakazi pogled na spolnost in najstnika zlorabi. Povzroča intenzivne in perverzne izkušnje, ki ob pogostejšem gledanju lahko poškodujejo najstnikov občutek za spoštovanje svojega telesa in teles drugih ter mu. Poleg tega pa mu, kar je dolgoročno še huje, onemogočijo pristno in tenkočutno zaznavanje in doživljanje telesnega stika, hrepenenja, lepote dotika, pogleda, skratka vseh tistih ravni odnosa, ki krepijo socialni krogotok in omogočajo zares polno doživljanje tako odnosov kot spolnosti. Vpliva tudi na procese v možganih in zelo hitro se razvije zasvojenost ter iskanje vedno močnejših tovrstnih dražljajev, s čimer se poškoduje ali uniči temeljni subtilni mehanizem vzpostavljanja stika na podlagi privlačnosti, občutka povezanosti in iskanja bližine. Le-to pa so elementi, ki omogočajo izgradnjo globljih in zadovoljujočih medosebnih odnosov ter ohranjajo potenciala zaljubljenosti in privlačnosti vitalna skozi daljša obdobja.

Nekatere OŠ so se projektu odpovedale – številne pa sodelujejo in mnenja staršev o neprimernosti knjige ostajajo osamljena – torej bodo otroci vseeno prišli v stik s knjigo in poslušali o njeni vsebini. Kaj storiti? Kako se pogovarjati z njimi? Kako pravilno ovrednotiti to konkretno knjigo? 

Kot sem že omenila, je pomembno, da starši dovolimo otrokom svobodo, da knjige ne preberejo, če jih ne zanima in da se, če jih tema zanima, o njej lahko pogovorijo z nami. Najstniki teme, ki jih doživljajo kot zanje neprimerne po navadi kar preskočijo ali pa knjigo označijo kot »bedno« in jo odložijo.  Morda se bo kateri izmed njih v določenem delu knjige prepoznal, kar pomeni, da je njegovo doživljanje že ranjeno in da svet razbolenega in razbitega starševstva pozna. To je eden od znakov, da bi bilo zelo smiselno, če bi skupaj s svojimi starši lahko dobil možnost, da se v varnem okolju skupaj lahko pogovorijo in dobijo oporo za preoblikovanje in gradnjo boljših medosebnih odnosov, ki si jih vsi zaslužijo. Sicer pa svetujem, naj v šoli podarjene knjige najprej preberejo starši, potem pa lahko podprejo ali pa odsvetujejo branje in eno ali drugo tudi razložijo. Lahko, da bo najstnik nasvetu prisluhnil, in bo s knjigo počakal, če pa jo bo prebral, naj ga potem z iskrenim zanimanjem vprašajo, kako se mu zdi, kaj mu je bilo všeč, kaj čudaško, kaj neprijetno, … Vsekakor ni na mestu starševsko moraliziranje, prepovedovanje in zgražanje, pomembno pa je, da mladostnik lahko svobodno izraža mnenje, čustva in se npr. tudi zgraža, moralizira, navdušuje, izziva, se jezi ali naveliča, … Na ta način mu omogočimo, da izoblikuje zdravo držo do teh vsebin in da začuti, da sta njegova intuicija in občutek pomembna, saj ga lahko vodita do novih uvidov, do močnejšega občutka za to, kaj mu je všeč in kaj ne.

Kaj je še dobro vedeti o tej in podobnih knjigah, ki, po mojem, niso primerne za tako mlade bralce?

Za starše je ob tem ključno to, da se zmoremo ob iskrenem zanimanju za najstnika in njegovo doživljanje, razvijati, in da razmislimo, kaj zares želimo otrokom sporočiti. Zakaj npr. mislimo, da bi morali razmišljati o težkih temah? Čigava potreba je ponujati tako branje? Če bi bili res iskreni do sebe, bi morda celo ugotovili, da nam je lažje izogniti se določenim temam, ker nam je o njih neprijetno govoriti in na prvi pogled se zdi, da jih je lažje prepustiti knjigam, ki so napisane z namenom, da te teme odprejo. Vendar pa je tovrstna »didaktična« literaturi pomanjkljiva v tem, da ni umetniška in s tem hitro postane kontraproduktivna. Umetnostna proza namreč omogoča globlje čustvene izkušnje, ki poleg  dobesednega pomena zgodbe nudi tudi estetsko izkušnjo.  Pri t.i. »didaktični« literaturi je problem to, da se vanjo ne moremo naseliti s svojimi občutji, ampak knjiga ponudi čustveno okrnjeno, lahko bi rekli dvodimenzionalno izkušnjo, zaradi česar ustvarja pritisk k določeni obliki čustvenega odziva. Zaradi tega bolj ranljive mladostnike potegne v nakazano  smer, ki ni nujno njihova, druge pa dolgočasi ali odvrne od branja. Oboje je seveda slabo, saj je ravno svet leposlovja besede tisti, ki bi ga mladostniki v tem času še kako nujno potrebovali. Zato se mi zdi na mestu tudi preprosto, banalno vprašanje kako to, da so se odločili razdeliti knjigo, ki je sicer bila mišljena za starejše od 14 let, otrokom ki so mlajši. Menim, da gre za določeno nespoštovanje avtorja oziroma stroke, ki je ocenila zahtevnost in direktnost knjige. Osebno se mi zdi tako prehitevanje prej škodljivo kot koristno. Starši in tudi strokovnjaki knjigo vrednotijo zelo različno, eni so navdušeni, drugi zgroženi … odvisno predvsem od njihovih izkušenj, vrednostnega sistema, prepričanj, razumevanja najstniškega obdobja, svojih tegob v intimnih odnosih, … Prav zato je dragoceno, če lahko ob tovrstnih izzivih ostanemo izven črno belega »didaktičnega« sveta in se obrnemo k našim mladostnikom z naklonjenostjo, zanimanjem in predvsem kolikor le zmoremo spoštujemo njihove reakcije, želje, hrepenenja, strahove in ogorčenje. Različnost bo vedno med nami, pomembno je, da najstnik v družini ob svojih starših dobi možnost debate, iskrenega čustvenega stika, da bo lahko z zanimanjem prisluhnil staršem, oni pa njemu. Pod površjem želje po spolnosti v osnovni šoli se namreč najpogosteje skriva prav negotovost, vprašanja o pripadnosti, priljubljenosti, … in pogosto tudi pomanjkanje čustvenega stika s starši.

Ali so po vaše učitelji slovenščine usposobljeni za pogovore o takšnih vsebinah? 

Vloga učiteljev slovenščine ni v tem, da bi bili  terapevti, psihologi, medicinske sestre ali starši, ampak v tem, da otrokom in mladostnikom pomagajo spoznati lepoto in bogastvo besede ter jim pokažejo, kako se skozi to besedo razkriva globlja raven našega življenja. Ravno v tem se skriva problematika »didaktične« literature, saj vsili določen pogovor k pouku slovenščine, čeprav bi bila zato bolj primerni  pouk etike, družbe, na srednji šoli pa psihologije. Pravo vprašanje po mojem ni to ali učitelji slovenščine znajo voditi pogovor o temeljnih temah človekovega življenja in doživljanja in ustrezno analizirati literarno delo ampak to, čemu bomo sploh rekli literarno delo. Menim tudi, da imajo učitelji slovenščine premalo svobode pri izbiranju literature, ki jo želijo z učenci predelati in se sprašujem, zakaj se jim bolj ne zaupa. Mislim, da bi s tem dobili dosti širši in bolj bogat prostor tako za vsebinsko dragocene bogate pogovore pri pouku slovenščine in hkrati skoznje tudi prostor za literarno in čustveno opismenjevanje in spoznavanje raznolikih tem.

Zakaj mislite, da se v zadnjih letih pojavlja po mojem kar preveč takšne neprimerne obvezne literature za otroke? Zakaj se ljudje, ki o tem odločajo, sploh odločajo za take vsebine?

Problem ni v vsebinah, ampak v plehkosti in površnosti, s katero se teh tem lotevamo. Sama v tem »modnem trendu didaktičnih tem« vidim predvsem nemoč in nebogljenost srednje generacije ob soočanju z odraščanjem svojih otrok. Tej generaciji manjka sposobnost pa tudi volja in pogum, da bi se obrnila vase, se zavedala svojih tegob in stisk, neizživete žalosti v odnosih ter si prek tega dovolila bolje začutiti otroke in mladostnike. Hitre, instant rešitve so največja skušnjava srednje generacije, tudi na drugih področjih vzgoje. Lahko bi ji celo rekli generacija »ene knjige«, saj bi najraje z eno knjigo rešili globoke probleme, ki se vlečejo čez več generacij.  Gotovo je v tem tudi precej uporništva srednje generacije, ki je še povezana z generacijami, ki so bile vpete v moraliziranje, pretirani konservatizem, tabuiziranje spolnosti, stigmatiziranje istospolnosti … tak odziv je do neke mere celo zdrav in v družbi precej naraven, je pa šele prvi korak in nikakor ne predstavlja rešitve problema. Morda se jim zdi, da bodo tako mladim ponudili boljši svet, več svobode, jih odrešili spon, … Vendar v taki drži manjka zavedanje, da najstnik potrebuje vodenje, pomoč pri iskanju smeri v življenju, močno potrebuje čustveno zrele starše in odrasle, da bo lahko zares postal notranje svoboden, kreativen in čustveno bogat odrasel človek. Kot tak se svojega spola, telesa, odnosov in spolnosti ne bo loteval na instant način, ampak bo prav skozi ta področja lahko samega sebe v polnosti razvijal znotraj odnosov, ki bodo temeljili na svobodni pripadnosti, kreativnosti in čustvenem bogastvu.  Taki odnosi  bodo že sami po sebi »umetniška dela« in zgled njihovim otrokom in mladostnikom. Morda bodo potem ti otroci in mladostniki znali to ubesediti tudi v kvalitetni umetniški literaturi.

Hvala za pogovor!

Pripravila: L.K.