Točno pred sto leti je prve porodnice in ginekološke bolnice začela sprejemati tedanja Bolnica za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani. Ob tej priložnosti so v avli UKC Ljubljana odprli razstavo o zgodovini babištva na Slovenskem, ki sega vse do začetka formalnega izobraževanja pred 270 leti.
Na razstavi v avli glavne stavbe Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana je razstavljenih več predmetov, ki so jih pri svojem delu nekoč uporabljala babice. Poleg babiške torbe z medicinskimi pripomočki je tako na primer na ogled tudi kolo, s katerim so babice hitele k porodnicam, ko so te še rojevale na domu, pa tudi diplome in dnevniki, v katerih so babice natančno popisovale svoje delo.
Ob odprtju razstave je nekaj ključnih mejnikov babištva na Slovenskem predstavila predsednica sekcije medicinskih sester in babic Gordana Njenić iz sekcije medicinskih sester in babic. Kot je izpostavila, se je formalno babiško izobraževanje za Kranjsko deželo začelo v Ljubljani leta 1753 po naročilu cesarice Marije Terezije.
Po koncu druge svetovne vojne je predstojnik Pavle Lunaček zaradi prostorske slike predlagal gradnjo babiške šole z internatom na vrtu porodnišnice. Pri gradnji so pomagali vsi zaposleni in gojenke. V letu 1950 je bila zgrajena Babiška šola z internatom, ki še danes stoji na Šlajmerjevi ulici. Prostori v prvem nadstropju so bili namenjeni za bivanje in spanje gojenk, spodaj pa so bile učilnice.
V letu 1984 so štiriletno babiško šolo končale še zadnje gojenke, saj so nato uvedli usmerjeno izobraževanje. S tem je bilo prekinjeno izobraževanje, ki je trajalo od leta 1753. Babiško izobraževanje na višji stopnji se je začelo v letu 1996, od takrat se prvič v zgodovini na tem področju izobražujejo tudi moški. Diplomanti dobijo strokovni naziv diplomirana babica oz. diplomirani babičar.
Po letu 1978 je vodstvo klinike prevzela prva ženska, Lidija Andolšek. Zaradi širjenja dejavnosti in vse večjega števila porodov je ponovno prišlo do prostorske stiske, zato se je odločila za priprave na gradnjo objekta nove porodnišnice. Ta je bila zgrajena z večinskim deležem samoprispevka občanov Ljubljane.
“Zgodovina je res dolga in razgibana. Veliko je dogodkov, zabavnih, včasih tudi žalostnih. Babice so velikokrat morale vse same predelati. K sreči smo danes v porodnišnicah na varnem in tudi ko se kaj dogodi, se med seboj o vsem pogovorimo, razrešimo in smo tudi nekako razbremenjene,” je še dejala Njenićeva.
Z. P., STA
