V desetih letih, kar sem bil pedagog, sem si pridobil precej izkušenj o dogajanju znotraj tega družbenega podsistema, in zdaj, ko je šola v hudi krizi, pravzaprav katastrofi, bi rad napisal še nekaj vrstic o njej, predvsem o tistem, o čemer se skoraj ne govori, a kar imam za samo jedro problema današnje šole.
Zdaj naj bi se pripravljala šolska reforma in bela knjiga o šoli – ta je bila v pripravi že par let nazaj – ali takrat iz tega ni bilo nič? Včasih poslušam razne forume, debate, okrogle mize o šoli in preberem kakšen program, neke smernice, kaj o »kulikularni prenovi« itd. . Žal gre tu le za teorijo, lepe načrte in pobožne želje, kako bi moralo biti, kar vse pišejo in govorijo ljudje, ki večinoma nikoli niso izkusili neizprosne, včasih celo krute realnosti šolske prakse – neposrednega dela s sodobnimi učenci.
Kaj bi tukaj rad izpostavil, vsega seveda ne morem (še tega se lahko le bežno dotaknem)? Tisto, kar najbolj usodno in globinsko oblikuje, zaznamuje sodobnega otroka – učenca, to sta družina in internet. Družina: le-ta izvrši najusodnejši vpliv nanj, temelj osebnosti lahko položi le družina, ker pa je danes v velikanski krizi, tega v mnogih primerih ne more. In kjer še za silo deluje, je vzgoja zgrešena: razvajajoča, skrajno permisivna (vse-dovoljujoča). Vzrok tega vidim v negativnih učinkih znanosti in tehnike na naravo in družbo. To dvoje je izvor sodobnega ateizma, kar posledično povzroča izgubo smisla (življenja, trpljenja), etičnega temelja in odtujenost. Zaradi tega in ker so jih spravili na svet zelo negotove prihodnosti, starši svoje otroke razvajajo do absurda (ker se jim smilijo!). Negativne posledice takšne vzgoje pa so številne, tukaj bi omenil morda najusodnejšo: to je vzgoja za materializem, otrok se začne oprijemati tega, kar mu ponuja (materialni) svet, s tem dušo napolni tema, zato danes večina mladih trpi pomanjkanje duhovnosti. Starši se ne zavedajo, kaj s tem pri otroku povzročijo, logično, saj še v dušo večinoma ne verjamejo, kaj šele, da bi poznali to njeno lastnost. Jasno pa je, da vse to (ta odtujenost, brezciljnost, odsotnost etičnih temeljev, kriza smisla…) zelo slabo vpliva na sodobno šolo, na delo z današnjimi otroki.
Pred dvajsetimi, tridesetimi leti, ko sem učil, sem imel priliko spoznati še en dejavnik oteževanja tega dela: pornografijo. Vendar, takrat so otroci te vsebine srkali iz tiskanih medijev in televizije, zadnja leta pa je v masovni uporabi internet, pametni telefoni, otroci (vanje se vse močneje vtisne, dosti globlje kot v odrasle!) so po enajst ur na dan na tem, tretjina jih postane zasvojenih kot s trdo drogo, k temu moramo dodati še privzgojeno permisivnost, s tem šibko voljo in vse-dovoljenost, izgubo etičnega temelja. Lahko si zamislimo, kako velikanski in kako škodljiv je potem vpliv vsega tega nanje, kako pogubno vpliva na delo v šoli in na učenje, učni rezultati so porazni, učitelji se morajo večinoma ukvarjati z disciplino, s krotenjem. Zasvojenost s pornografijo pa zelo slabo vpliva tudi na odnos otrok do odraslih, na spoštovanje starejših, pogubno na avtoriteto učiteljev – le-to so oni dokončno izgubili. Razumljivo, da je vzdrževati nek red v razredu postal glavni problem današnje šole.
Takrat smo na raznih konferencah lahko slišali, da smo mi, učitelji, vsega krivi. Kako naj bo učitelj odgovoren za vse to opisano??? Dober učitelj – vzgojitelj naj bi bil tisti, ki zna (vsaj za silo) držati red. Res, kaos v učilnicah je tudi odraz razmer (kaosa) v družbi. Ali je učitelj odgovoren za vso to veliko moralno krizo? In še: ali je dober učitelj dober krotilec (zveri)? Zame to ni vzgoja, ampak dresura.
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
Piše: Franc Bešter
