Na Odboru za zdravstvo so v začetku junija obravnavali Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB-A).
Gre za zakonski predlog koalicije, s katerim bi dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo omogočili tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih zvezah. Koalicija v razpravi ni imela posluha za utemeljene argumente, ki predlogu nasprotujejo, in je poudarjala samo, da sledi odločbi ustavnega sodišča.
Razpravljavcem opozicije in zainteresirane javnosti, ki so proti omenjenemu predlogu zakona, s katerim se otrokom jemlje pravica do očeta, so namenili po pet minut časa, da so predstavili svoja stališča, medtem ko so sami imeli časa praktično neomejeno. Prejeli smo nagovor, ki ga je v Državnem zboru povedala Helena Kregar, predsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije, in ga objavljamo v celoti:
“Spoštovani, naj začnem s preprosto trditvijo:
Otrok ni pravica. Otrok je dar.
Zakon, o katerem govorimo, bi dal pravico do otroka predvsem ženskam v istospolnih zvezah in samskim ženskam. Otroke bi dobile z biomedicinsko pomočjo brez fizično prisotnega moškega, ki bi bil otrokov oče. Kako in kje bo ta otrok iskal svojega očeta, svoj izvor in svojo identiteto? Če vas zanima odraščanje mladih brez očeta, se oglasite na kakih govorilnih urah v bližnji šoli. Vprašajte mlade, ki iščejo očeta. Še če je fizično prisoten, pa ne deluje, je težav ogromno! Kako je, če očeta sploh ni? Vprašajte učitelje, šolske svetovalne delavce in psihologe, poslušajte mlade! Nič spodbudnega in dobrega ne boste izvedeli!
Skozi zgodovino človeštva se je oblikoval način družinskega življenja, ki je bil in je najboljši za razvoj in preživetje posameznika ter družbe. Znanost je potrdila, da je družina očeta, matere in otrok v povezanosti s starimi starši pač najboljša oblika sobivanja. Izrinjati očeta iz družine je torej družbeni eksperiment, ki ne koristi niti otroku niti družbi. V ospredju tega eksperimenta je egoistična želja žensk, ki so prepričane, da je “imeti svojega otroka” pravica.
Ženka nima pravice do otroka. Ima pa otrok pravico do staršev – do matere in do očeta.
Kje so danes pravice otrok? Živimo sicer v družbi blagostanja, ki pa izničuje temeljne pravice najšibkejših: nerojenih, starih in bolnih. V naši družbi se ne gleda na otrokove pravice, pač pa na pravice odraslih. Otroci naj bi jim bili podrejeni, bili naj bi dodatek, okras in lastnina.
Izpostavim naj tudi problem izkoriščanja in trgovine z zarodki, z brezimnimi darovalci, z nadomestnimi materinstvom. Gre za kupčije bogatih, ki si lahko privoščijo izkoriščanje usode revnih! Trgovino z ljudmi obsoja vsaka poštena družba, mi pa jo želimo uzakoniti.
Predlagani zakon med drugim predvideva tudi spodbujanje javne razprave in ozaveščanja o temah neplodnosti in reproduktivnih tehnologij. Ali vemo, kaj to pomeni? Pomeni vstop informacij o seksualnosti v najzgodnejše otroštvo preko izobraževalnega sistema v vrtce in v šole. Otrokom želi že v zgodnjem otroštvu prikazati pot eksperimentiranja o svoji spolni identiteti. S tem jim privzgojimo temeljni dvom o osebni identiteti, posledično pa v dvom o vsem ostalem. “Če človeka spravimo v dvom o spolni identiteti, ga lahko pripravimo do česarkoli!”
Zato kot učitelji jasno in zelo odločno zavračamo vse, kar ni v skladu z temeljnimi biološkimi zakonitostmi življenja. Šola ne sme postati prostor za širjenje družbenih ideologij in eksperimentov. Ostati mora prostor poučevanja temeljnih znanstvenih spoznanj. Ostati mora tudi prostor za razvijanje zdravih medosebnih in psihosocialnih odnosov. Ti so bili in bodo temelj za ustvarjanje družine moža in žene. Tega je v naših šolah vedno manj, saj so vse te vrednote ogrožene že danes tako z digitalno tehnologijo kot z materializmom, ki prevladuje v družbi.
Naj zaključim:
že od srede devetdesetih let prejšnjega stoletja si svetovna zdravstvena organizacija WHO in UNICEF prizadevata za širjenje informacij o tem, da je spolna identiteta temeljna diskriminacija tega časa in da je o njej treba seznanjati današnje otroke.
Med nami se odvija revolucija, ki ima pet političnih ciljev:
- odpraviti očetovstvo in materinstvo;
- uničiti družino;
- uzakoniti splav;
- uzakoniti homoseksualno ‘zakonsko zvezo’ ki vključuje posvojitev otrok in biomedicinsko pomoč pri oploditvi ter
- zgodnjo seksualizacijo otrok preko obvezne seksualne informiranosti”
- (V: Josip Mužić, „Rat protiv čovjeka“, Glas Koncila, Zagreb, 2015., str. 43-5.)
Zato zagovarjamo sledeče: otroci za zdravo odraščanje potrebujejo ljubezen, potrebujejo očeta in mamo, potrebujejo moški in ženski vzgojni model. Tega ne more nadomestiti nihče in nič! Od vsakega odgovornega in ozaveščenega vzgojitelja, učitelja, predvsem od družbenih institucij in zakonodaje pričakujemo, da bodo poučevali in širili resnico. Temeljno in brezčasno resnico, ki se v tisočletjih človeške civilizacije ni spremenila. Na njej temelji tudi katoliški nauk, da sta oče in mati nenadomestljiva vsak na svoj način.
Od države in njene zakonodaje torej pričakujemo, da bo slovenski narod podpirala v teh temeljnih vrednotah. Na njih smo se ohranili in obstali. Zato si ne žagajmo si veje, na kateri sedimo!”
