V Sloveniji bo po lanski poskusni fazi letos v razširjenem obsegu spet zaživel program zMIGAJ, s katerim naj bi se gibalne sposobnosti dijakov vrnile na obdobje pred pandemijo covida-19. Meritve kažejo velik upad in želja je, tako eden od vodij Gregor Jurak, da se raven dvigne na predkoronsko obdobje.
“Na žalost smo nekje tam, kot smo bili v letih 2010 in 2011. Takrat smo v osnovnih šolah začeli s projektom Zdrav življenjski slog, saj smo celo desetletje ugotavljali upad gibalnih sposobnosti osnovnošolcev. Temu je takrat prisluhnila oblast, skupaj smo ugotovili, da je projekt smiseln, in tudi z evropskimi sredstvi smo do leta 2017 dosegli izjemne rezultate in to se je preneslo tudi na srednje šole,” navaja razloge za nov projekt Jurak s Fakultete za šport.
Temu dodaja: “Bili smo edina država na svetu, ki je zmanjšala odstotek prekomerno prehranjenih otrok in povečala njihovo gibljivost. Žal tega koncepta nismo pretvorili v reden program. Danes imamo razširjen program v šolah, ta pa ni enak zdravemu življenjskemu slogu, ki so ga izvajali športni pedagogi s strokovnimi znanji, danes to izvajajo vsi učitelji in izidi niso primerljivi.”
Zaskrbljujoče pa je, da je bila pandemija in prekinitev šolskih in športnih dejavnosti velik udarec v razvoju mladih, ki so se vrnili na raven izpred desetletja in pol. “Že z začetkom covida smo opozorili, da otroci ne bodo prišli na staro raven brez pomoči. To se je uresničilo, zato smo po pandemiji iskali evropska sredstva za dijake. To je najbolj kritična generacija, še posebej v poklicnih programih in srednjih strokovnih in tehničnih šolah, kjer so zmogljivosti učencev resnično nizke. Dve leti smo pripravljali program, ki bi ga lahko financirali z evropskimi sredstvi.”
Jurak je upad zmogljivosti praktično ponazoril tudi z nekaterimi podatki. Primerjava podatkov iz leta 2017 z današnjimi kaže, da je pri določeni starostni skupini rezultat pri vesi slabši za 15 sekund, izidi pri teku na 600 metrov za 10 sekund …
Lani sta projekt poskusno izpeljali dve šoli, letos je vanj vključenih 22 srednjih šol in dva dijaška domova. “Še vedno gre za pilotni projekt, saj preizkušamo programe, ki niso del redne športne vzgoje, in zdaj testiramo učinke in ali te koncepte lahko prenesemo tudi na ostale šole,” še pojasnjuje Jurak.
Največji izziv je bil, kako pritegniti mlade. “Imamo dvosmerni problem. Eno je interes dijakov, drugi pa je odziv učitelja na to problematiko. Zaznali smo, da se dijaki radi postavijo v vlogo pasivnih udeležencev, ki zgolj upoštevajo ali pa celo ne upoštevajo pravil in nič ne razmišljajo, kdo morda celo ignorira. Naša zamisel je, da si skupina vadečih dijakov sama zastavi cilj, ki ga želi v določenem času doseči, seveda pa delamo na osnovi testa gibalne veščine in športno-vzgojnega kartona.”
Kot še pravi Jurak, je izjemno pomembno, da je mladim na voljo kazalnik, kako preveriti izboljšave, športni pedagogi svetujejo z ustreznimi vsebinami. “Lahko izpostavim koordinacijo. Skupaj z dijaki razmišljamo, kaj bi delalo. Na voljo so jim vsebine, ki jih pri pouku ni. Denimo parkur ali kaj drugega popolnoma novega, seveda glede na danosti in zmožnosti v šoli. A znotraj tega lahko sooblikujejo program. Treba je tudi poiskati dijake, ki lahko pokažejo posebna znanja, učitelj pa poskrbi, da vadba ostane varna.”
Med novostmi in poligoni, ki jih gradijo mladi, je veliko novosti, ki naj bi pritegnile. Med drugim bo na nekaterih šolah na voljo slack line track oz. hoja po traku, moderni športi, kot je pickleball … “A izzivi so tudi povsem drugačni. Vaje za moč lahko delamo v parih, gre za ravnotežnostni položaj, ki zahteva tudi moč. Vsekakor imamo inovativne pristope. Nekateri imajo tradicionalne vsebine, kot nogomet, a z drugega zornega kota. Gre za ciljano vadbo, ki bo izboljšala gibalne sposobnosti tega, kjer so dijaki slabi. Ni dovolj, da jim le z vržemo žogo.”
Jurak dodaja, da je morda najbolj pomembno, da se mladi lahko sami naučijo, kako spremljati učinke in se navadijo vadbenih principov. “Pomembno je, da se sami naučijo, kako npr. doseči maksimalne učinke, ko je povečana učna snov, kako narediti visoko intenzivno vadbo in korist za telo v obdobju, ko je potreben čas za učenje. Ta proces je dolg, grajen na zaupanju, saj je dijake najprej treba navaditi, da so odgovorni za načrtovanje in izpeljavo vsebine, ne le sledenju navodilom.”
Projekt naj bi obenem dvignil pomen telesne kulture v izobraževanju. Dijaki bodo dobili po dve dodatni uri telovadbe, a ta bo namenjena tudi učiteljem. Kako pomemben je projekt, pa je nenazadnje s častnim pokroviteljstvom potrdila tudi predsednica države Nataša Pirc Musar.
Lanski odziv na pilotne projekte je bil dober, časovno obdobje pa prekratko za temeljito analizo. “Navdušenje mladih in učiteljev nam potrjuje, da gremo v pravo smer. Všeč jim je avtonomija in tudi prekinitev šolskega procesa ter gibanje.”
Sredstva za 24 ustanov so zagotovljena za obdobje do konca šolskega leta 2026/27. Jurak si želi, da bi bilo teh sredstev še več. “Izračunali smo, da je to skupina, ki jo lahko vključimo, upamo pa, da se bodo našla sistemska sredstva, da bo to postala stalna praksa. Ostale šole zdaj lahko sodelujejo, a morajo same zagotoviti kader, kdor pa je vključen, ima to strokovno podporo plačano.”