V osnovno šolo je vključena raznolika populacija otrok, kar pomeni, da se učitelji v razredu srečujejo z zelo različnimi učenci. Epidemija covida-19 je razlike še poglobila. “Pomembno je začeti in nadaljevati tam, kjer otroci so, ne pa tam, kjer naj bi glede na starost bili,” pravijo v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor.
Med učenci in dijaki, ki v šoli potrebujejo pomoč, je večina takih, ki jim za premagovanje težav zadošča obiskovanje dopolnilnega pouka. Če to ne zadošča, se vključi šolska svetovalna služba, izvedejo se individualne in skupinske oblike pomoči na šoli, po potrebi se učenca napoti po pomoč v zunanje strokovne ustanove, kot so svetovalni centri ali zdravstveni domovi.
Če se izkaže, da so težave zelo izrazite in da so doseženi kriteriji za usmeritev v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, lahko starši na Zavodu RS za šolstvo vložijo zahtevo za začetek postopka usmerjanja, s čimer učenci pridobijo individualizirano pomoč. Gre za t. i. odločbe o usmeritvi, katerih število je v zadnjih letih močno naraslo.
Predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije Ajda Erjavec je za časnik Delo pojasnila, da je razlog v tem, da so v šolah bolj pozorni na posebnosti v potrebah posameznikov in jih bolj natančno prepoznavajo, hkrati pa so v to primorani, saj je zaradi sprememb v življenjskem slogu vedno več razvojnih težav. Priznava tudi vpliv staršev, saj so na tovrstne odločbe vezane dodatne pravice, na primer prilagojeno ocenjevanje ali znižani kriteriji pri vpisu v nadaljnje izobraževanje.
Učne težave različne, potreben individualni pristop
Učne težave so lahko splošne in se pri posamezniku pojavljajo pri večini predmetov ali specifične, vezane na eno od področij učenja, kot so branje, pisanje, računanje itd.
“V zadnjem času opažamo velik porast otrok s težavami na področju pozornosti in koncentracije, ki se kombinirajo z vsemi ostalimi težavami. Ob vsem tem se otroci srečujejo še s čustvenimi primanjkljaji, izzivi ter vedenjskimi težavami,” je za STA povedala svetovalna delavka Maja Ferčič iz Osnovne šole Rada Robiča Limbuš.
“Nikakor na nobeno od teh težav ne moremo pogledati izolirano, temveč gre za skupek dejavnikov, ki vplivajo na posameznega otroka, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da vsak otrok prihaja iz primarne celice, družine,” je dodala.
V mariborskem svetovalnem centru opažajo, da so učne težave po dveh letih šolanja v pogojih epidemije poglobljene. Otroci veliko spretnosti niso mogli izuriti, kar je najbolj izrazito v prvi triadi. “Za otroke, ki kažejo dejavnike tveganja za razvoj specifičnih učnih težav, je ključna prva triada, zato je imelo obdobje epidemije pomemben vpliv predvsem na opismenjevanje – učitelja v prvi triadi se ne da nadomestiti z delom na daljavo. Starši so se trudili, a niso pedagogi, otroci v prvi triadi pa niso dovolj samostojni, da bi sami delali po navodilih,” je povedala direktorica centra Tadeja Batagelj.
Veliko je tudi učnih stisk, ki izhajajo iz visokih pričakovanj staršev ali otrok samih. “Veliko otrok in mladostnikov je tudi navezanih na računalnik, kar posledično prinese težave z motivacijo za šolsko delo,” je pripomnila.
Približno četrtina otrok in mladostnikov, ki se obrnejo na Svetovalni center Maribor, pride zaradi učnih težav, druga največja skupina so otroci in mladi s čustvenimi in vedenjskimi težavami. “Po epidemiji opažamo, da se delež slednjih veča. Zato smo se intenzivno usmerili tudi v pomoč tem otrokom in mladim,” je povedala direktorica.
Med specifične učne težave spada disleksija, kjer otroci največkrat potrebujejo časovne prilagoditve in prilagoditve gradiv. “Prilagoditve naj bodo vedno v funkciji krepitve samostojnosti. Ne potrebujejo namreč vsi otroci z disleksijo povečanega tiska, podaljšanega časa ali barvnih listov. Prilagoditve se tudi spreminjajo v času šolanja glede na potrebe otroka,” pojasnjujejo v svetovalnem centru.
Poudarek na posameznikovih močnih področjih
Pri otrocih z učnimi težavami, tako kot pri ostalih učencih, se ne sme pozabiti na njihova močna področja. “Pogosto se namreč srečamo z dvojno izjemnimi učenci – to so učenci, ki imajo specifične učne težave, hkrati pa pri njih opažamo izrazito močna področja, zaradi česar so vključeni v postopek odkrivanja nadarjenih učencev,” pravijo v svetovalnem centru.
Učenec, ki ima težave pri računanju, lahko na primer dobro riše ali je spreten pri športu. “Prepoznavanje teh močnih področij je ključno za razvijanje zdrave samopodobe teh učencev, kar hkrati vpliva na njihovo motivacijo in kondicijo pri spoprijemanju z učnimi težavami. Če se bomo z otrokom vedno pogovarjali samo o tem, kakšne težave ima, bo sčasoma izgubil motivacijo za delo, ker bo imel občutek, da je to njegova primarna lastnost in bo obupal,” poudarja Tadeja Batagelj.
Po kriterijih koncepta odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci v osnovni šoli, ki je bil v Sloveniji sprejet leta 1999, je prepoznan za nadarjenega učenca tisti, ki spada po katerihkoli priporočenih merilih v deset odstotkov najboljših med svojimi vrstniki. Ko je učenec prepoznan kot tak, se v soglasju s starši zanj oblikuje načrt dela, v okviru katerega se ga spodbuja k razvijanju njegovih močnih področij.
V svetovalnem centru izpostavljajo, da mora biti poudarek v tem programu vedno na tem, kaj bi učenec želel delati in razvijati. “Podobno kot pri učencih z učnimi težavami se tudi pri nadarjenih pojavi vprašanje nizke motivacije. In podobno kot pri učencih z učnimi težavami je pri nadarjenih bistven osebni pristop in odnos, ki ga imajo učitelji in mentorji do teh učencev,” pravijo.
Svetovalna delavka Maja Ferčič kot ključno izpostavlja podporo staršev, pa naj gre za otroka z učnimi težavami ali nadarjenega učenca. Obenem opozarja, da je sistem podpore takšnim otrokom prenasičen. “Zunanje institucije, ki se ukvarjajo z obravnavo otrok s težavami in delajo diagnostiko, so tako zasedene, da otroci in starši čakajo po več mesecev, da pridejo na vrsto za obravnavo. Hkrati pa je treba imeti realna pričakovanja. Nič ni narobe s tem, da so nekateri otroci učno bolj, drugi nekoliko manj uspešni. Pomembno je, da se naučijo organizacije dela in časa, da razvijejo vrednote, vseživljenjske veščine, da vedo, da so za nek uspeh oz. rezultat nekaj naredili in so zato ponosni nase,” pravi.
J.S., STA
