Ustavni sodnik Rok Svetlič je spisal ločeno pravno mnenje v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča, da ne dovoli referenduma na Družinski zakonik, ki je nastal na podlagi navodil ustavne odločbe, ki istospolne pare ne dela le enakopravne, ampak iste heterokseksualnim parom. Po novem družinskem zakoniku bodo lahko otroke posvajali tudi homoseksualci in redefinira zakonsko zvezo.
Da je bila odločitev Ustavnega sodišča v omenjenih dveh zadevah napačna, je Svetlič utemeljeval v prejšnjih ločenih mnenjih, v okviru novega ločenega mnenja pa se osredotoča na po njegovem “nevarne spremembe v pojmovanju človekovih pravic, zaradi katerih so te postale čisto nekaj drugega in posledično niso več zmožne opravljati svoje temeljne naloge: zaznati dejanske kršitve človekovih pravic”.
Za presojo ustavnega sodišča v zvezi s tematiko sploh ni ustavne podlage
Svetlič opozarja, da je do odločitve prišlo, kljub temu da je Ustavno sodišče ugotovilo, da imajo istospolni pari že vse pravice, ki jim jih ustava namenja. S tem pa je Ustavno sodišče sestopilo z ravni varstva (ustavnih) pravic in se podalo na pot iskanja odgovora na vprašanje, ali sta zvezi med istospolnimi in raznospolnimi pari nekaj enakovrednega ali nekaj povsem identičnega. Sam meni, da za takšo presojo v Ustavi ni podlage. Ključno po njegovem mnenju je to, da je za to pristojen Državni zbor in ne Ustavno sodišče.
Zanimivo je opazovati, kako nasprotni strani odgovor na vprašanje glede (ne)identičnosti obeh zvez izmenično razglašata za nepomembnega. Zagovorniki nove ureditve trdijo, da heteroseksualni pari z njo “nič” ne izgubijo, saj se bodo še vedno lahko poročali kot prej. Nasprotniki pa trdijo, vice versa, da v prejšnji ureditvi istospolnim parom “nič” ni manjkalo, saj so – argument je identičen – vse pravice že imeli. Gre torej za nek “nič”, ki ima očitno v naši družbi veliko težo in povsem legitimno je, da se nanj išče odgovor.
Mnenje v zvezi z redefinicijo zakonske zveze
Ustavno sodišče dejansko ni odločalo o pravici do (nediskriminatornega dostopa do) zakonske zveze, pač pa se je opredelilo do nekega veliko širšega vprašanja: ali je naša družba vključujoča družba oz. ali lahko določena družbena skupina zahteva očevanje od druge in ekskluzivnost v “svojem” pravnem institutu in ali je to združljivo s slovenskim ustavnim redom. Doda, da vprašanje ni prima facie napačno – gre za legitimno vprašanje.
Po drugi strani pa Svetlič opozarja na drugo vejo naše tradicije, ki “temelji na opolnomočenem posamezniku, ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kako misli večina.” Gre za nabor pravic in svoboščin, ki jih lahko posameznik izvršuje le, če mu je omogočeno (iz)ločiti se od drugih in iz celote – najlepša ilustracija te plati človeka je svoboda vesti.
Zasebni interes hitro lahko postane sebičnost, lastnina zlahka ogrozi socialno državo. Zato je ključno najti in ohranjati ravnovesje med tema dvema vejama naše pravne civilizacije. Po mnenju Svetliča je nadaljevanje te naloge pravzaprav temeljno poslanstvo vsakega ustavnega sodišča.
Svetlič zapiše, da v tem trenutku najbolj ogroža človekove pravice podrto ravnotežje med tema dvema platema: kolektivni princip je začel ogrožati princip posameznika. Diskurz človekovih pravic se je spremenil. Splošna deklaracija človekovih pravic naslavlja izključno posameznika, tukaj pa se pogovarjamo o kolektivizaciji človekovih pravic.
Če se posameznike a priori obravnava kot žrtve strukturnih družbenih krivic, to ni diskurz človekovih pravic, pač pa – sicer brez dvoma plemenitih – socialnih politik. Morda se zdi, da je boj za ranljive družbene skupine le nadaljevanje boja za boljši svet, kar se na prvi pogled zdi združljivo s temeljno idejo človekovih pravic. Toda žal ni tako, saj s kolektivizacijo človekovih pravic pade bistvo človekovih pravic, njihov univerzalni karakter, opozarja Svetlič.
Samo kot posamezniki smo lahko del univerzalnega reda, saj, kot opozarja Rousseauju, le “če se nekdo preda vsem, se ne preda nikomur”. Če se pa osredotočimo na emancipacijo ene skupine, se s tem neizogibno ne osredotočimo na druge skupine.
Če nam je všeč ali ne, danes je pojem “kršitev človekovih pravic” a priori omejen na dogodke, ki zadevajo numerus clausus družbenih skupin ali situacij. Človekove pravice ne zagotavljajo več zaščite vsakomur od nas, pač pa opredeljujejo odnos ene družbe do druge skupine in njeno zgodovinsko krivdo.
A. Ž. / N24tv
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
