V organizaciji Komisije Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino je v dvorani Državnega sveta potekala javna razprava o Osnutku zakona o visokem šolstvu. Na predlog zakona o visokem šolstvu, ki je bil v javni obravnavi od 12. junija do 24. julija, je prispelo okoli 60 pripomb, ki se vsebinsko med drugim nanašajo na urejanje učnega jezika, uvedbo športne vzgoje kot obveznega predmeta in pogoje za vpis.
Kot poseben izziv se je izkazala nujnost iskanja sorazmerja med zaščito slovenskega jezika in internacionalizacijo slovenskega visokošolskega prostora. Z nekaterimi izmed pripomb se je sredi julija na seji seznanila Komisija Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino, ki je ocenila, da je nujno razpravo nadgraditi s soočenjem različnih pogledov na osnutek zakona in z njimi seznaniti predlagatelja zakona. Slednjemu je bila namenjena današnja javna razprava.
Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič je v uvodnem videonagovoru spomnil na uvod Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva do leta 2030, ki navaja, da bo Slovenija v svetovnem merilu uspešna in na znanju temelječa družba, kar bo dosegla z odličnim visokim šolstvom in odlično raziskovalno dejavnostjo znotraj visokošolskih zavodov in raziskovalnih inštitutov ter odgovorno akademsko, institucionalno in ekonomsko avtonomijo, in poudaril, da je visoko šolstvo v središču razvojnih ambicij Slovenije in ključen dejavnih družbenega napredka. »Da bi slovensko visoko šolstvo lahko ustvarilo pogoje in se znalo odzvati na pospešeno dinamiko sprememb razvoja družbe, je poleg visoke ravni sodelovanja med vsemi deležniki v visokem šolstvu nujno zagotoviti tudi jasna zakonodajna pravila, nadzor nad spoštovanjem teh pravil in zadostno financiranje iz javnih sredstev,« je dejal in pozdravil predviden dvig sredstev za visokošolsko dejavnost na 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda iz javnih sredstev. Pozdravil je tudi pobudo Komisije, da se znotraj osnutka predloga umesti področje športa tako, da bi se v prve letnike prve stopnje ponovno uvedla športno gibalna dejavnost, kakor to predvideva tudi Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2030.
Vršilec dolžnosti generalnega direktorja, Direktorat za visoko šolstvo na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije Urban Kodrič je predstavil novosti nove visokošolske zakonodaje, ki je zakonodajno pot z medresorskim usklajevanjem pričela v preteklem tednu. Predlog zakona je v okviru široko zastavljene medresorske skupine nastajal leto in pol. Med novostmi zakona je izpostavil ohranjanje javne službe, spodbujanje zdravega in trajnostnega življenjskega sloga študentov in zaposlenih ter poudarjena načela spoštovanja enakosti spolov ter prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja. Predlog zakona natančneje ureja možnost izobraževanja v tujem jeziku in definira ustanovitelje javnih zavodov. Spreminja se tudi obdobje akreditacije, ki se podaljšuje s petih na sedem let. Zakon prav tako podrobneje ureja financiranje študija oziroma določa, kdaj se šolnina zaračunava študentu in kdaj je študent upravičen do financiranja šolnine iz državnega proračuna. Zakon uvaja nov način financiranja univerz in visokošolskih zavodov, ki bo vezano na šestletna pogodbena obdobja. Kodrič je na kratko predstavil tudi pripombe prejete v času javne razprave, ki so jih deloma že vključili v predlog zakona.
Predsednica Rektorske konference RS prof. dr. Klavdija Kutnar je poudarila, da je priprava zakona potekala vključujoče, kljub temu pa zakon ni popolnoma tak, kot bi želeli, saj so želeli krajši in bolj fleksibilen zakon. Na ravni delovne skupine je bil sprejet konsenz in predlog zakona v dani obliki po njenem mnenju predstavlja pomemben korak naprej, zato si želijo, da bi bil sprejet čim prej. Med prednosti glede na trenutno zakonodajo je izpostavila 15. člen zakona, ki vse univerze zavezuje, da skrbijo za razvoj slovenskega strokovnega jezika, hkrati pa omogoča, da se univerze vključijo v širši evropski prostor. Pozdravila je tudi podaljšanje akreditacije univerz in visokošolskih zavodov na sedem let in dvig financiranja, ki bo univerzam in visokošolskim zavodom omogočil večjo avtonomijo pri investicijah. Pozvala je, da se v zakon doda določilo, da v kolikor pride do nepredvidenih situacij, ki povzročijo višje stroške (npr. povišanje plač), se za te povišane stroške univerzam in visokošolskim zavodom zagotovi tudi sredstva, saj se je izkazalo, da objava v Uradnem listu ni dovolj.
Rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Majdič je izrazil željo, da bi sodelujoči v pripravi predloga zakona razumeli nujnost avtonomije univerz in se le-te ne bi bali. Vplivi univerz na družbo so številni, je poudaril, in dodal, da so slovenske univerze in visokošolski zavodi finančno podhranjeni ne le v primerjavi z zahodnoevropskimi temveč tudi z vzhodnoevropskimi univerzami. Pozval je, da se v zakon doda zaveza, da bo financiranje univerz in visokošolskih zavodov raslo z višanjem plač zaposlenih ter da se zavodom na področju upravljanja študijskih programov zagotovi večja avtonomija, saj dolgotrajni postopki akreditacije zavirajo pravočasno uvajanje novih študijskih programov glede na povpraševanje na trgu.
Rektor Univerze v Novi Gorici prof. dr. Boštjan Golob je ocenil, da predlog zakona predstavlja pomemben korak pri omogočanju sledenja trendov evropskih univerz. V komentarju 15. člena zakona je poudaril, da se vsi zavedamo, da je jezik osnova identitete naroda, zavedati pa se moramo, da je pogoj za ohranjanje identitete naroda tudi znanje. Glede na demografske projekcije bo Slovenija brez privabljanja tujih študentov, ki jih bomo visoko izobrazili in integrirali v družbo, na področju znanja začela izgubljati. Univerze bodo pripravile akcijske načrte za ohranjanje in razvoj slovenskega strokovnega jezika, katerih izvajanje bo nadzorovala NAKVIS.
Da je 15. člen izredno pomemben za integracijske procese univerz in visokošolskih zavodov se je strinjal tudi rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Zdravko Kačič, ki je pozval, da se člen ohrani v obstoječi obliki. Le tako bomo po njegovem mnenju kos demografskim gibanjem in migracijskim tokovom, ki zajemajo tako odliv možganov, kot dnevne migracije v tujino. Brez vključevanja slovenskih visokošolskih zavodov v mednarodne integracijske procese povpraševanja po kadrih v prihodnje ne bo mogoče izpolniti, je sklenil.
Tudi predsednik Koordinacije samostojnih neprofitnih raziskovalnih in infrastrukturnih zavodov dr. Andrej Pančur meni, da osnutek predloga zakona slovenskemu visokemu šolstvu omogoča, da se enakopravno vključi v mednarodni prostor in hkrati še vedno skrbi za razvoj slovenskega strokovnega jezika. Če slovenskemu visokemu šolstvu ne bo omogočena še bolj intenzivna vključitev v mednarodni prostor, bo to negativno vplivalo na razvoj slovenske družbe kot celote, med drugim tudi na znanstvenoraziskovalni in inovacijski potencial slovenskih raziskovalnih organizacij, je opozoril.
Predsednik Inženirske akademije Slovenije prof. dr. Matjaž Mikoš je ocenil, da je najšibkejša točka predloga zakona veljavnost več kot 30 let starega Zakona o zavodih, ki je bil sprejet pred sprejetjem Ustave RS. Zakon o zavodih je po njegovem mnenju omejujoč dejavnik in ga je treba prilagoditi novim ekonomskim in družbenim pogojem. V predlogu zakona o visokem šolstvu je definicija javne službe nepopolna tako vsebinsko kot finančno, prav tako predlog zakona ne upošteva, da na akademijah visokošolski učitelji zaradi specifike dela s študenti opravljajo bistveno več neposrednih ur pedagoškega dela kot sedem ur tedensko. Tudi on je opozoril, da predlog zakona ne upošteva izhoda pogajanj, ki v povezavi s plačami javnih uslužbencev trenutno potekajo med vlado in sindikati.
Direktorica DOBA Fakultete Jasna Dominko Baloh je kritično ocenila, da predlog zakona govori le o javnih univerzah, kljub temu, da imamo v Sloveniji tudi uspešne zasebne visokošolske zavode. Predlaga, da se javna služba uredi v skladu z demokratičnimi načela, saj trenutna definicija izraža težnjo po zatrtju zasebnih zavodov, s čimer se tako zasebne visokošolske zavode kot tudi študente zasebnih visokošolskih zavodov postavlja v neenakopraven položaj. Kritična je do predloga zakona, ki je bil pripravljen brez analiz in argumentov. Poudarila je, da če se omogoča možnost daljšega študija, naj se omogoči tudi možnost krajšega študija.
Dr. Franci Demšar, direktor Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu, je dejal, da NAKVIS sprejema zakon z mešanimi občutki, saj so predhodno pripravili predlog Zakona o kakovosti v visokem šolstvu, ki je bil usklajen z deležniki, pristojno ministrstvo pa mu ni dalo zelene luči. Predlog zakona o visokem šolstvu med drugim omogoča NAKVISU dostop do podatkov o zaposljivosti, delo v tujini in urejanje sistemskih problemov kot so npr. vpisni pogoji.
V razpravi je bila jasno izpostavljena težnja, da se v predlog zakona umesti področje športa tako, da bi se v prve letnike prve stopnje ponovno uvedla športno gibalna dejavnost, kakor to predvideva tudi Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2030. Izpostavljeno je bilo, da se za reševanje zdravstvenih težav prebivalstva namenja 4 milijarde evrov sredstev, kar znese 1900 evrov za posameznika, pri čemer se za posameznika za preventivo namenja zgolj 41,50 evrov. Dotaknili so se tudi 185. člena ter načina financiranja študijskih programov. Predstavljen je bil poziv, da bi moral biti pomemben faktor za razdeljevanje sredstev zavodom število vpisanih študentov. Razpravljavci so se strinjali, da bi morala biti v ZVIZ zapisana določba, ki bi omogočala korekcijo pogodb za financiranje zavodov, v kolikor pride do sprememb, ki imajo finančne posledice (masa plač se bo po pričakovanjih v prihodnjih letih povišala za slabo četrtino).
Državna svetnica Monika Ažman se je v razpravi odzvala na 51. člen predloga zakona. Študijski programi, ki izobražujejo za poklice, urejene z direktivami Evropske direktive, morajo biti usklajeni s temi direktivami in obsegajo 300 ali 360 kreditnih točk ter trajajo pet ali šest let. Enoviti magistrski študijski programi za druge poklice v RS obsegajo 300 kreditnih točk in trajajo pet let. Opozorila je, da se trenutno regulirana poklica diplomirana medicinska sestra in diplomirana babica izobražujeta v okviru 180 ECST, po novem predlogu zakona bi študij zajemal 300 ECTS kreditnih točk (na te programe bi se lahko vpisali le maturanti splošne mature). Opozorila je, da sta oba poklica slabo vrednotena in neperspektivna glede vpisa bodočih študentov, zato bi ta omejitev še poslabšala stanje v zdravstvu. Vpis na zdravstveni negi drastično upada, to bi moralo skrbeti tudi akademski zbor, je poudarila.
C. R.
