Luna Al-Mousli v prvencu Solza in nasmeh pripoveduje o svojem življenju v Damasku; o trdem vsakdanu, dolgih molitvah, vpletanju politike v šolstvo, koruptivnih učiteljih in o tem, da tam lastno mnenje nič ne šteje. V šoli jih je pogosto zeblo, saj jim je zmanjkalo elektrike, poleti pa so bili z vodo na tesnem. Učili so se, kako sestaviti in razstaviti orožje in na pamet so morali znati politične citate, saj je bila politična vzgoja najpomembnejši predmet. Opisuje, kako je vsak dan čez okno njihove hiše opazovala vojake.
Obenem piše, da je bila njihova hiša zmeraj polna, ljudje so zelo prijazni, druženja je bilo veliko med sorodniki, prisotni so pristni in topli človeški odnosi. Tam se nikoli ni počutila osamljeno, za razliko, ko se je s starši preselila na Dunaj. Na koncu zaključi, da sta obe kulturi njeni, da govori oba jezika in da nobena kultura ni popolna, so zapisali pri KUD Sodobnost International. Knjigo je prevedel Peter Svetina.
Luna Al-Mousli je odraščala v Damasku, zdaj pa kot avtorica, grafična oblikovalka in ilustratorka deluje na Dunaju. Za prvenec Solza in nasmeh: Moje otroštvo v Damasku je med drugim prejela avstrijsko nagrado za otroško in mladinsko literaturo.
P.T., STA
