V poročilu Slovenske šole Brezmadežne v Torontu za šolsko leto 2022/23, objavljenem v šolskem Letopisu, beremo, da so se razveselili, ker so imeli po dveh letih in pol šolo spet v živo. Šolsko leto 2019/2020 je bilo namreč prekinjeno zaradi novega koronavirusa, pouk pa je od marca 2020 naprej potekal samo na spletu, je v poročilu zapisala ravnateljica Marta Jamnik.
Tistega leta je bilo v slovensko šolo vpisanih 38 učencev. Tudi naslednje šolsko leto 2020/2021 je pouk potekal po spletu, število učencev pa se je zmanjšalo; vpisanih jih je bilo 29. V šolskem letu 2021/2022 pa je bilo vpisanih 23 učencev.
V poročilu šole tudi piše, da sta Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik decembra 2020 za učitelje izvedla predavanje na spletu na temo »dejavnosti za poučevanje slovenščine kot drugega jezika na spletu«. Leta 2022/2023 se je pouk v Slovenski šoli Brezmadežne v Torontu začel 24. septembra, vpisanih pa je bilo le 13 učencev, kar prvič po veliko letih ni zadostovalo za to, da bi kanadski Continuing Education šoli odobril kreditni program za to šolsko leto (kreditni program pomeni, da se obiskovanje slovenske šole prizna kot predmet v redni kanadski srednji šoli, op. p.). Šolo so iz Continuing Education pisno obvestili, da bo kreditni program znova odobren, ko bo v šolo vpisanih več otrok.
Premalo učencev
Ravnateljica Slovenske šole Brezmadežne v Torontu Marta Jamnik je konec poletja letos v pogovoru za Demokracijo dejala, da zelo obžaluje, če bi do izgube kreditnega programa po štiridesetih letih, odkar je šola imela priznanega, zares prišlo: »Bila bi velika škoda, saj smo si Slovenci v Kanadi za kreditni program, pa tudi za samo šolo kot celoto zelo prizadevali in naredili vse in še več! V graditev te šole je bilo vloženega veliko truda slovenske skupnosti, imamo lepe prostore in učilnice, imamo lastna sredstva, učitelje in učne pripomočke, knjige, učitelji pa se lahko udeležujejo pedagoških izobraževanj v Sloveniji. Toda če ne bo najpomembnejšega, to je učencev, jih iz gline ne moremo narediti!« Ko sem jo vprašala, ali je za tolikšno upadanje števila učencev kriva asimilacija, mi je ravnateljica potrdila, da je asimilacija med kanadskimi Slovenci sicer velika, zlasti ker v mešanih družinah po navadi ne govorijo več slovensko, ampak samo angleško, zaradi česar otroci pouku teže sledijo, jezik pa teže steče. Vendar pa se kanadski Slovenci, kot pravi Jamnikova, med seboj še vedno veliko družijo in povezujejo ter je zlasti na piknikih na slovenskih pristavah »veliko drobiža«, to je veliko otrok. A kaj pomaga, če jih starši ne vpišejo v slovensko šolo, pravi Marta Jamnik. Skoraj gotovo pa je velik udarec za slovensko šolo pomenilo tudi zaprtje šole med epidemijo in pouk po spletu. Tega je zdaj spet treba obiskovati v živo. »Slovenska šola poteka ob sobotah, zato se je treba odreči čemu drugemu, kateri drugi interesni dejavnosti, kot je šport ali ples. Ja, če se hočeš naučiti slovenskega jezika, moraš nekaj vložiti, nekaj žrtvovati, brez tega pač ne gre,« je še dejala Jamnikova, ko sva se konec letošnjega poletja srečali v Ljubljani. Marta Jamnik je letos v Ljubljano po petih letih znova pripeljala skupino petnajstih šolarjev, dijakov Slovenske šole Brezmadežne, ki se je udeležila štirinajstdnevne Mladinske poletne šole slovenščine, potem pa so si mladi še ogledali lepote Slovenije. »Navdušeni so bili!« je dejala Jamnikova. Kako je z letošnjim vpisom v Slovensko šolo Brezmadežne v Torontu, nam še ni uspelo izvedeti, bomo pa o tem zagotovo poročali.
Slovenska šola
Zgodovina slovenske šole pri župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo je opisana v sestavku, ki mi ga je izročila ravnateljica Marta Jamnik in ga v naslednjih vrstah skrajšano povzemamo. Predhodnica Slovenske šole pri Mariji Brezmadežni je bila Slovenska šola pri Mariji Pomagaj v Torontu, ki je bila ustanovljena leta 1953, njen prvi ravnatelj pa je bil Janez Kopač, takratni kaplan. V šolo je bilo na začetku vpisanih okoli 25 učencev v dveh razredih. Število učencev je naraščalo in doseglo višek leta 1960, ko je imela šola 122 učencev, pet razredov, otroško knjižnico in otroški pevski zbor. Takratni ravnatelj Tone Zrnec je s pomočjo učiteljskega zbora sestavil slovenske učbenike za učenje slovenščine za otroke v Kanadi. Njegova učbenika Materina beseda ter Veseli dom sta bila nato še veliko let osnovna učna pripomočka v slovenski šoli. Leta 1961 se je Slovenska šola Brezmadežne preselila v sedanje prostore Župnije Marije Brezmadežne na Brown’s Line v Torontu. Število otrok v šoli je bilo tistem času iz leta v leto večje: prvo leto je bilo vpisanih 30, leta 1969 170, sredi 70. let pa že okoli 240 učencev. V tistih letih so zgradili šolske prostore nad cerkveno dvorano in v njih šola domuje še danes. Učenci so že takrat kot tudi danes imeli možnost sodelovati pri različnih drugih dejavnostih, tudi v šolskem pevskem zboru, vsako leto pa že od nekdaj prirejajo tudi miklavževanje. Od leta 1994, ko je Kanada odpovedala finančno pomoč vsem etničnim šolam v Kanadi, se Slovenska šola pri Brezmadežni finančno vzdržuje s šolnino ter podporo slovenske skupnosti.
Ravnatelji skozi leta
Ravnatelji Slovenske šole pri Brezmadežni so bili od 60. let do danes naslednji: Franc Cerar od 1963 do 1982, Gerhard Pikl od 1983 do 1992, Mili Markun od 1992 do 1994, Majda Krošelj od 1994 do 1997, Blaž Potočnik od 1997 do 2002, Sonja Kolenko od 2002 do 2006, Roman Travar od 2006 do 2008, leta 2008 pa je ravnateljevanje prevzela Marta Jamnik-Sousa. Ravnatelj Franc Cerar je v šoli ustanovil pevski zbor in organiziral nastope slovenske šole za
Miklavža in za materinski dan. Pod vodstvom Gerharda Pikla je slovenska šola zaprosila ministrstvo za šolstvo v Kanadi za priznanje slovenskega jezika kot predmeta na srednješolski ravni, kar je bilo odobreno leta 1986 in od takrat so učenci slovenske šole vsako leto prejeli kredit za program učenja slovenskega jezika na redni kanadski srednji šoli, v lanskem šolskem letu, kot smo že omenili, pa ga zaradi premajhnega števila učencev prvič po toliko letih niso prejeli.
Povezava s Slovenijo
Naslednja ravnateljica Mili Markun je uvedla v sistem slovenske šole otroški vrtec kot prehodni razred med otroškim kotičkom in rednim prvim razredom, za Slovensko šolo pri Brezmadežni pa je bilo zelo pomembna prelomnica tudi leto osamosvojitve Slovenije 1991, saj je prineslo večjo povezanost ter sodelovanje z matično državo in
povečano podporo. Tako je bil leta 1996 pod vodstvom ravnateljice Majde Krošelj organiziran in izpeljan prvi izlet maturantov slovenske šole v Slovenijo, ki so se pridružili argentinskim maturantom na dvotedenskem izletu po Sloveniji. Kanadski maturanti so v Slovenijo spet potovali leta 1998, od leta 2000 pa Slovenija maturantom slovenske šole poleg spoznavanja lepot Slovenije omogoča tudi dvotedenski tečaj slovenskega jezika. V času ravnateljevanja Blaža Potočnika in na pobudo Christine Genorio je slovenska šola dosegla, da je ta tečaj priznan kot drug tuji jezik tudi na kanadski šoli.
Ravnateljica Sonja Kolenko, ki je ravnateljevanje prevzela leta 2002, je razredni pouk v slovenski šoli prekvalificirala v stopenjskega, od leta 2004 pa vsako leto poteka maturantska Gala, na kateri se vsaki dve leti maturanti po vrnitvi iz Slovenije s pesmijo in plesom poslovijo od slovenske šole. Leta 2006, ko je vodstvo šole prevzel Roman Travar, je slovenska šola pridobila šest prenosnih računalnikov za učinkovitejše učenje slovenskega jezika po razredih, ki jih je financiral Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, vsi učitelji slovenske šole pa se vsaj enkrat udeležijo seminarja za krepitev slovenščine in za posodobitev metod učenja.
Lucija Kavčič
