Brina Zagorc je bioarheologinja in doktorska študentka na Univerzi na Dunaju. V doktoratu se osredotoča predvsem na raziskovanje starodavne DNA in stabilnih izotopov, s pomočjo katerih preučuje migracije in življenja ljudi v preteklosti. Med drugim preučuje ljudstvo Avarov, ki so v zgodnjem srednjem veku poseljevali širše območje Panonske nižine.
Raziskovalno področje mlade slovenske raziskovalke Brine Zagorc vključuje preučevanje odnosov med preteklimi družbami in znotraj njih, še posebej pa jo zanimajo bioarheologija otrok, migracije prebivalstva skozi zgodovino in načini življenja v preteklosti.
Njene raziskave v okviru doktorata se dotikajo različnih družb iz časa pozne antike in zgodnjega srednjega veka na področju Slovenije in Hrvaške.
V okviru doktorata preučuje zgodnjesrednjeveške populacije
V okviru svojega doktorata med drugim preučuje družbo panonskih Avarov, skupino nomadskih ljudstev, ki so v času zgodnjega srednjega veka med 6. in 8. stoletjem prišla iz azijskih step in poselila širše območje Panonske nižine.
S pomočjo arheogenetike preučuje starodavno DNA iz skeletnih ostankov ljudi, ki so bili pokopani na obrobju kaganata, kakor se je imenovala njihova državna ureditev. “Genetske študije Avarov so se do sedaj večinoma osredotočale na območje Madžarske oz. osrčje avarskega kaganata, mene pa bolj zanimajo obrobna območja,” je pojasnila. Njen poglavitni cilj je z analizo kosti določiti spol analiziranih posameznikov, njihovo poreklo in nenazadnje samo strukturo družbe, v kateri so živeli.
“Želim predvsem ugotoviti, ali so ljudje, ki so živeli na obrobju kaganata in bili sicer pokopani z grobnimi pridatki, ki jih označujemo za avarske, res imeli večino prednikov iz azijskih step ali je morda šlo za staroselce, ki so zaradi življenja znotraj kraljestva prevzeli avarske običaje oz. identiteto,” je dejala. Ti rezultati bodo pomagali pri razumevanju poselitvenih vzorcev in dodajajo koščke sestavljanki, ki govori zgodbo o času preseljevanja ljudstev na področju tega dela Evrope, je pojasnila raziskovalka.
To območje je bilo v zgodnjem srednjem veku, po propadu rimskega cesarstva, zaznamovano tudi s preseljevanjem ljudstev. “Čeprav nam materialna kultura v arheologiji lahko nakazuje, da so v določenem času na določenem območju živela nekatera ljudstva, to še ne pomeni, da so se ljudje dejansko identificirali kot njihovi pripadniki. Ko poskušamo odkriti zgodbo teh pokopanih ljudi, moramo v zakup vzeti, da se niso pokopali sami, temveč jih je nekdo drug, zato je potrebno biti pri interpretaciji grobnih pridatkov previden, saj si jih pokojnik morda ni izbral sam,” je pojasnila.
V sklopu doktorskega projekta Zagorc preučuje tudi starodavno DNA in prehranske stabilne izotope populacije, ki je bila v času pozne antike pokopana na manjšem grobišču v mestu Hvar na hrvaškem otoku Hvar. “Genetska slika teh pokojnikov kaže, da so bili na tem grobišču pokopani ljudje s poreklom iz različnih delov rimskega imperija,” je poudarila.
V tem delu doktorata preučuje predvsem prehrano pokopanih posameznikov, s čimer želi ugotoviti njihov način in kvaliteto življenja. “Zanimivo je, da preliminarna analiza nakazuje, da v tej študiji preučevani prebivalci otoka, ki so bili sicer pokopani zgolj nekaj 10 metrov od morja, v obdobju nekaj mesecev pred smrtjo niso uživali morske hrane oz. vsaj ne v obsegu, da bi to lahko zaznali z analizami prehranskih stabilnih izotopov,” je povedala. Takšni rezultati so zanimivi, saj bi pričakovali, da so se ljudje, ki so imeli prost dostop do virov hrane iz morja, tudi prehranjevali s takšno hrano. Pridobljeni rezultati nam ponujajo vpogled v pomorsko trgovino v pozni antiki, rimsko družbo in družbo na tem otoku na sploh, je dejala.
Vključena v več zanimivih projektov, tudi v preučevanje Emone
Brina Zagorc je sicer vključena v kar nekaj zanimivih projektov. Bila je na primer del ekipe, ki je preučevala slovansko poselitev Balkanskega polotoka v prvem tisočletju, izsledki te raziskave pa so bili objavljeni pred nekaj tedni v znanstveni reviji Cell.
“Obstaja veliko različnih mnenj o tem, kdo so Slovani sploh bili, od kje in kako so prišli. Imamo tudi ogromno teoretikov, ki orjejo ledino v arheološki teoriji, na drugi strani pa imamo genetske raziskave, ki ne morejo ne potrditi ne ovreči njihovega obstoja,” je povedala. Po njenih besedah skupine ljudi, ki so se v drugi polovici prvega tisočletja naselile na balkanskem polotoku, po genetskem poreklu dejansko predstavljajo večino današnje balkanske populacije, vseeno pa ne moremo z gotovostjo reči, ali je pri tej poselitvi šlo za tako imenovane Slovane.
“Lahko pa potrdimo, da so se ljudje, ki smo jih v raziskavi preučevali in so se na to območje priseljevali, prišli z vseh vetrov, predvsem pa z območja današnje vzhodne Evrope. Zagotovo pa pri tej poselitvi ni šlo za popolno zamenjavo prebivalstva na tem območju,” je pojasnila.
Eden od ljubših projektov, v katerega je vključena, pa so paleogenetske raziskave Emone, rimske kolonije v središču današnje Ljubljane, kjer analizirajo vzorce pokopanih ljudi iz severne emonske nekropole. Ta je bila v zadnjem desetletju večkrat del različnih arheoloških izkopavanj, vzorci pa med drugim prihajajo z Gosposvetske ceste, Kozolca, Slovenske ceste in drugih najdišč.
“Preliminarni rezultati raziskave, ki je še v teku, nakazujejo, da so bili tudi prebivalci Emone po poreklu zelo raznolika skupina ljudi. Analiziranje teh rezultatov mi je še posebej vznemirljivo, saj gre za analizo vzorcev iz mojega domačega kraja, kar me še dodatno povezuje z njim,” je dejala Zagorc, ki upa, da bodo rezultate raziskave objavili v letošnjem ali prihodnjem letu.
M.A., STA
