Slovensko šolstvo se je dobro razvilo v Argentini zlasti po tretjem valu izseljencev. Duhovščina je že leta 1949 začela poučevati verouk, kmalu pa so se njihovemu delu priključili učitelji in izobraženci, ki so skrbeli za pouk slovenščine, slovenske zgodovine, zemljepisa in petja.
Slovenska šola v Argentini je živela iz zavesti o sebi in zvestobi izročilu: živeti iz slovenske zavesti kjerkoli si, saj univerzalno lahko živi samo zakoreninjeno slovenstvo. Tudi zdaj tri ali celo štiri generacije slovenskih potomcev, rodov, ki so še vedno zvesti slovenstvu, krščanstvu z upanjem in narodno zavestjo ohranjajo slovenski jezik in kulturo, šege in navade.
Začetni koraki so sami po sebi najboljši dokaz, da je šlo in se gre za mladiko ali zeleno vejo, ki še danes poganja v deželi ob Srebrni reki, kakor so sami rojaki napisali: tako se lahko naslovi ime Argentina – in rojeva slovenske sadove.
Začetki šolstva v Argentini
Že leta 1948 je v San Martinu začel poučevati verouk svétnik Karel Škulj. Naslednje leto so že potekali prvi tečaji. Prvi so bili ob nedeljah in včasih so učili samo verouk. Poročali so, da je takrat hodilo na te tečaje okoli 140 otrok. Bilo je težko, ker niso imeli učbenikov, primanjkovalo pa je tudi učiteljev. Šele naslednje leto je vse postalo bolj sistematično. Društvo Slovencev je pomagalo, da so učitelji dobili pripomočke za učenje. Najprej so tiskali pole z vsebino leposlovja in zemljepisa, a to se ni obneslo, nato so začeli tiskati šolski list “Mladina”, ki je obsegal snovi iz zemljepisa, zgodovine, slovenščine ter verouka. Bil je brezplačen za učence, obsegal je osem strani, izhajal je občasno v 150 izvodih.
Nadaljevalo se je preseljevanje. Med leti 1948 in 1949 je prišlo skoraj tisoč otrok starih do 14 let skupaj z družinami, vendar je bilo v tečajih do leta 1955 samo 250 učencev. In kaj pravzaprav to pomeni? Da je bila to velika zguba za slovensko skupnost, v glavnem zaradi tega, ker so bili starši prezaposleni, prezadolženi ali pa niso imeli dovolj zanimanja, da bi otroci hodili v slovensko šolo.
Razpredelnica za leto 1949 opisuje le štiri lokacije kjer se je poučevalo v slovenščini in sicer: v Ramon L. Falcon (v mestu) pozneje Slovenska hiša s 46 učenci učiteljice Marije Fink in Nerine Zupančič, v predmestju, na severnem predelu Florida je bilo 8 učencev, ki jih je učil Martin Mizerit, na južnem predelu v Lanusu je bilo 12 učencev, ki jih je tudi poučeval Martin Mizerit, in na zahodu, v Ramos Mejiji pa 41 učencev, ki sta jih poučevali Mija Markež in Anica Šemrov.
Martin Mizerit je zapisal: “Pouk v tem prvem letu emigracije ni bil lahek. Ni bilo potrebnih ne enotnih učnih pripomočkov. Učno tvarino si je pripravljalo učiteljstvo samo –vsak zase, kakor je kdo vedel in znal. Pouk je motilo še vedno preseljevanja družin iz kraja v kraj.”
V prvih šolskih letih so sprva imeli samo dve skupini: otroke od prvega do tretjega razreda v prvi skupini, od četrtega do šestega pa v drugi. Ker je prva skupina obsegala tri razrede, so jih, če se je dalo, razdelili v podskupine: najmlajši so naslednja leta uporabljali razmnoženo predvojno izdajo Moje prvo berilo, ostali pa čitanko Naša beseda, ki jo je leta 1951 izdala Svobodna Slovenija, knjigo pa sta spisala Martin Mizerit in Aleksander Majhen. Tako so učence želeli čimprej naučiti branja in pisanja v slovenskem jeziku. Ravno zato so izbrali tekste, ki bi vzbujali in ohranjali v otrocih versko in narodno zavest. Knjiga je bila namenjena otrokom, ki so že znali brati in pisati špansko.
V naslednjih letih je višja skupina učencev uporabljala prilogo Duhovnega Življenja Božje Stezice, ki so pričele izhajati prav na Mizeritovo pobudo pa tudi občasnik Pastirček.
Sčasoma so ustanovili sedem razredov, kjer je bilo to seveda mogoče, in tako izenačili slovenske sobotne dopolnilne šole s sedmimi razredi argentinske osnovne šole.
Leta 1953 je delovalo že devet tečajev, oziroma osnovnošolskih sobotnih šol, ki jih je obiskovalo okoli 150 učencev. Od leta 1956 je bilo šolsko leto usklajeno z argentinskim, in je potekalo od začetka marca do začetka decembra.
Namen slovenskih šol
V 60. letih je šolstvo že obsegalo tako osnovno kot srednje izobraževanje. Leta 1963 je Aleksander Majhen vsem tečajem določil naslednje naloge: buditi pri otrocih slovensko zavest, naučiti otroke slovensko brati in govoriti, izoblikovati slovensko sestavino otrokove osebnosti, oploditi otrokovo kulturo s slovenskimi vrednotami, narediti most med starimi in novimi izseljenskimi skupinami, seznaniti otroke z ustvaritvami slovenskega kulturnega genija.
Vzgoja
V prvi dobi lahko omenimo učne prostore, ki so bila največkrat župnijske dvorane ali sejne sobe, pogosto pa tudi zasebne hiše. Dokončno rešitev je za večino obstoječih šol prinesla zgraditev Slovenske hiše in ostalih domov ali društev, kjer so šole dobile stalne prostore. Eden izmed glavnih nagibov, da so rojaki tako hitro začeli zidati krajevne domove, je bila prav potreba po lastnih šolskih prostorih. Leta 1952 so šole dobile prve stenske zemljevide Slovenije, kar je olajšalo poučevanje. Leta 1957 so začeli uporabljati Moje prvo berilo. Ker pa je knjiga pošla, so jo v letu 1959 nadomestili s Slomškovo čitanko Blaže in Nežica ter s knjigo Moje veselje.
Razlika, katero so večkrat omenjali, na primer med ZDA in Argentino, je bila ta, da v ZDA jim je bila slovenščina tuj jezik, ki so se ga morali priučiti; v Argentini je pa bil materinski jezik, ki ga je bilo treba ohranjevati in izpopolnjevati.
Kasneje se je to stanje začelo spreminjati. Zmeraj več otrok je začelo slovenske tečaje z nezadostnim znanjem slovenščine, ker so mnogi že uporabljali španščino kot pogovorni jezik tako v javnosti kot doma. Zaradi tega, zlasti pa zaradi številnih mešanih zakonov –asimilacija- je bilo treba začeti s tečaji za špansko govoreče otroke.
Šolstvo danes
Osnovnošolski tečaji potekajo danes v več slovenskih domovih v različnih mestih v Argentini, in sicer: Šola Antona Martina Slomška v Ramos Mejiji, Franceta Balantiča v San Justu, Gregorija Rožmana v San Martinu, Jakoba Aljaža v Bariločah, Ireneja Friderika Barage v Slovenski vasi v Lanusu, Franceta Prešerna na Pristavi v Castelarju, Sv, Cirila in Metoda v Mendozi, slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu in v Mendozi, ter tečaj ABC po slovensko Antona Bonaventure Jegliča v Slovenski hiši. Do leta 2016 je delovala tudi osnovna šola Josipa Jurčiča v Carapachayu. Na teh tečajih je slovenščina učni jezik in privilegiran učni predmet. Slovenščina naj bi bila tudi edini dovoljeni pogovorni jezik v šolskih prostorih v času tečaja, vendar se tečajniki, če le v bližini ni učitelja, pogovarjajo tudi v španščini.
Piše: Damian Ahlin
Viri:
- https://www.jezikinslovstvo.com
- Šolska kronika 25, Ljubljana 1992.
- Zbornik Zedinjene Slovenije 1948-1998.
- Arhiv SKA.
- dlib.si
