Argentina: Slovenska šola Josipa Jurčiča

0
815
Šola Josipa Jurčiča v sedemdesetih letih. (Vir: osebni arhiv D.A.)

V okolici Carapachaya, severnega dela predmestja v Buenos Airesu, so se začele naseljevati slovenske družine, ki so prišle v Argentino zaradi političnih razmer okoli leta 1948. Ker je bilo kar precej otrok, je nastala potreba po slovenski šoli. Šola Josipa Jurčiča je bila  ustanovljena 12 aprila leta 1958, dve leti pred ustanovitvijo slovenskega doma Carapachay. 

 

Pouk se je pričel 2. maja in se nadaljeval vsako soboto od 13.15 do 15.15 ure v sobi, ki so jo dali na razpolago patri palotinci, v prostorih farne cerkve Sv. Družine v Carapachayu. Tam je delovala do leta 1961; nato se je preselila v nove prostore slovenskega doma, kjer so učitelji lahko poučevali naraščajoče število otrok.

Slovenska osnovna šola v Carapachayu je nastala po potrebi rojakov, da bi svoje otroke vzgojili v slovenskem in krščanskem duhu.

Ustanovitelj, prvi učitelj in voditelj šole je bil Aleksander Pirc (1958-1966 / 1968-1971 / 1981-1982 / 1986) za njim pa so šolo vodili Edo Škulj (1967), Majda Žitnik-Markež (1972-1980), Mara Homan-Pleško (1983-1985), Metka Slabe (1992-2000)  in Ani Klemen (1987-1991 / 2001-2016).

Prvi katehet je bil č.g. Albin Avguštin. Skupaj z voditeljem Pircem sta sprejela v dva oddelka 13 deklic in 7 dečkov. Ko je število otrok narastlo, so se starši odločili za nakup zemljišča, kjer bi sezidali lastne šolske prostore. Aprila leta 1960 so kupili parcelo, na kateri so s prostovoljnim delom postavili prvo zgradbo in kjer so leta 1961 že v dveh razredih nadaljevali s sobotno slovensko šolo.

V tem času je šlo mimo šolskih klopi okoli 250 otrok, poučevalo je 50 učiteljic in učiteljev ter 5 katehetov: č.g. Albin Avguštin, č.g. Matija Borštnar, č.g. Franci Cukjati, č.g. dr. Jure Rode in č.g. Stanko Škrbe. V veliko pomoč je bila v zadnjem desetletju katehistinja ga. Anka Pleško Garcia, ki je prevzela veroučni pouk namesto duhovnika.

Učiteljem je bil v pomoč odbor staršev, ki se je zavzemal za pripravo prostorov, čistočo in red v poslopju, skrbel za malice in za prevoz otrok ob skupnih prireditvah vseh slovenskih šol ter raznih izletov. Vsaka pomoč in sodelovanje je bilo res izrednega pomena.

Šolska mladina je razveseljevala s svojimi nastopi na neštetih prireditvah, obletnicah, čajankah, materinskih proslavah, družinskih nedeljah in mladinskih srečanjih. Ravno zaradi otrok je sv. Miklavž vsako leto obvezno obiskal  slovenski dom. Učenci šole so večkrat, s pomočjo učiteljev, uprizorili žive jaslice, ob besedi in lepi slovenski božični glasbi; pripravili so razne igre, kot na primer: Sneguljčica, V kraljestvu palčkov, Bedak Pavlek, Pekarna miš maš, Kralj Matjaž in Alenčica, Zmajeve solze, itd. Večkrat so bile predstavljene tudi v dvorani Slovenske hiše v mestu Buenos Aires.

Šolski zbor (Vir: osebni arhiv D. A.)

Šola je imela tudi pevski zbor. S trudom in vztrajnostjo je g. Pirc dosegel, da so otroci večglasno prepevali celo nepozabne Žabe in Angelček varuh moj. Telovadba je tudi bila zanimiv predmet.

Tudi v zadnjih desetih letih je, kljub majhnemu številu učencev, vztrajala v svojem delovanju.

Šola se je udeležila vseh skupnih prireditev, začetnih šolskih prireditev, Alojzijevih in Slomškovih proslav ter skupnih izletov. Otroci so se večkrat udeležili počitniške kolonije v Cordobi. Tam so navezali prijateljske vezi z učenci drugih šol.

Poleg učenja, igranja, plesa in petja so imeli tudi razne delavnice: izdelava lectovih srčkov, butaric, adventnih venčkov, daril za starše, peke piškotov in še kaj.  Učiteljice so se udeležile študijskih tečajev v Slovenski hiši in seminarjev za učitelje, ki jih organizirata in financirata Urad Vlade Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Ob 25.letnici šole je ustanovitelj šole, Aleksander Pirc, takole povedal: “Slovenska šola Josipa Jurčiča, to je pomembno ime. V to šolo so hodili in jo še obiskujejo vsi, ki hočejo ostati zvesti slovenskemu narodu in krščanski veri. Samo od te zvestobe je odvisen nadaljnji obstoj in napredek. Vem, da je težko biti Slovenec, a v tem svetu je potrebna volja srca in duše, volja notranjega življenja in povezanosti z narodom. Jezik in kultura sta božja darova, ki ju moramo smatrati kot sveta in ju spoštovati. Moja želja? Slovenska šola naj živi, naj raste in se krepi in razcveta ter bogati na delih za slovenski narod v Argentini …

Leta 2008 je šola praznovala visoki jubilej: 50 let neprekinjenega  delovanja, v katerih je predajala otrokom  ljubezen do materinega jezika in verskih vrednot, bogato dediščino matične domovine Slovenije. Vsa zgodovina Jurčičeve šole je obširno opisana v brošuri, izdani ob njeni  50. obletnici in ob 50. letnici Slovenskega doma Carapachay.

Leta 2016, po 58 letih delovanja, je slovenska šola Josipa Jurčiča z žalostjo zaključila svojo dejavnost, ko sta zadnja dva učenca dovršila vseh osem razredov.

Po dveh letih, je  Ani Klemen Boltežar  predlagala odprtje oddelka ABC v prostorih doma v Carapachayu, za vse ljudi, ki se zanimajo za slovenski jezik. Tako se je pričel v letu 2018 tečaj, ki še danes deluje.

Piše: Damian Ahlin

VIRI:  

  • Osebni zapiski.
  • Šolski zbornik ob 50.letnici slovenske šole.
  • Arhiv slovenski dom Carapachay.