Helena Kregar: »Vsi upamo in si želimo, da se šole ne bi znova zaprle. Stroka nam jasno sporoča, kaj je pogoj za to. Žal pa velik del državljanov tega ne sliši in ne upošteva. Morda je to rezultat šole, ki predvsem izobražuje in premalo vzgaja«

0
286
Helena Kregar (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

O delu Društva katoliških pedagogov Slovenije ter reviji Vzgoja smo se pogovarjali z Heleno Kregar, profesorico kemije na Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani. Beseda je tekla še o izzivih pedagoškega poklica v času epidemije in tudi sicer. Kregarjeva meni, da bi morala šola upoštevati tudi duhovni razvoj učencev.

DEMOKRACIJA: Društvo katoliških pedagogov Slovenije deluje že več kot 30 let. Koliko članov ima danes in kako so se področja delovanja širila?

Kregar: DKPS je začel nastajati še pred slovensko osamosvojitvijo. V letu 1989 so družbene razmere že dovoljevale zbiranje in druženje vernih učiteljev pri jezuitih v Dravljah. Tista leta so bila čas svežega vetra in zaupanja, da učitelji iz svojega verskega prepričanja lahko sooblikujejo pedagoški prostor. Kot društvo smo se registrirali leta 1994 in pod istim imenom delujemo še danes. V Evropsko združenje krščanskih učiteljev smo se kot skupnost katoliških učiteljev vključili že leta 1992. Po tem je bil DKPS že trikrat organizator evropskega kongresa SIESC. Društvo je združenje vernih vzgojiteljev, katehetov in učiteljev različnih stopenj in strokovnih usmeritev. Člani med seboj delimo vrednote in skupaj sledimo pedagoškemu klicu, spodbujamo osebni in strokovni pedagoški razvoj. Društvo ima okrog 500 članov in je razdeljeno na 10 območnih skupnosti. Glavne dejavnosti društva so organizacija in izvajanje seminarjev, duhovnih vaj, predavanj, konferenc in drugih oblik izobraževanja za osebno in strokovno rast učiteljev in tudi drugih ljudi.

DEMOKRACIJA: Kako ste (bili) v vseh teh letih vi povezani z društvom?

Kregar: Osebno sem se z društvom povezala iz istega razloga, kot se nam tudi danes pridruži marsikateri učitelj. Ko doživiš skupnost razgledanih ljudi, pretežno, a ne izključno učiteljev, ki na svoje življenje in delo gledajo skozi optiko evangelija in vere v Jezusa Kristusa, si želiš biti zraven. Ti ljudje se drug ob drugem učijo, kaj lahko dobrega prinesejo v šolo in v svet. Svoje baterije polnijo na ignacijanskih duhovnih vajah, željni so sodelovanja in na sočloveka gledajo kot na brata ali sestro. Vse to me je navdušilo že leta 2003 in me navdušuje še danes. V društvu sem prevzela vodenje Območne skupnosti DLPS  Ljubljana, skrbim za sodelovanje z mediji in vodim Strokovni svet društva.

DEMOKRACIJA: Lahko kaj poveste o strokovni reviji Vzgoja, ki izhaja že več kot 20 let? 

Kregar: Revija v sedanji obliki izhaja od leta 1998, stara je torej že 23 let. Letno izidejo 4 številke revije, v katerih zajamemo in obravnavamo aktualne probleme v družbi, družini in šoli. V žarišče revije je postavljena izstopajoča tema, ki jo urednik osvetli že v uvodniku. Gostujoči strokovnjak v intervjuju predstavi svoje delo in razmišljanje o tej temi. Članki učiteljev praktikov in staršev jo osvetlijo še z vidika izkušenj v šoli, družini ali družbi. Zato je revija hkrati zanimivo branje in pripomoček za delo ter reševanje praktičnih vzgojnih vprašanj v šoli ali doma.

DEMOKRACIJA: Kateri so največji izzivi šolske vzgoje v slovenskih šolah?  

Kregar: Ker sem že kar nekaj let učiteljica in razredničarka, vidim, da so problemi šole praktično enaki problemom v družbi. Vzgojni izzivi so za reševanje pogosto komplicirani. Ključno je vedeti, kdo postavlja pravila ter kdo in kako jih naj upošteva. V šoli imamo radi jasna pravila. Čeprav se jim upiramo, pomagajo učiteljem, učencem in staršem. Upoštevanje pravil zagotavlja red in mir v odnosih. Če pa to kršimo na eni ali drugi strani, nastajajo težave, ki so veliko breme za vse. Menim, da prav z upoštevanjem reda v šoli najbolj vzgajamo.

Pogosto se dogaja, da niti odraslim ni jasno, da imamo vsi pravice in dolžnosti. V šoli je to problem, saj za nespoštovanje dolžnosti nimamo predvidenih tako resnih ukrepov, da bi bilo mladim jasno, zakaj pravil ni dobro kršiti. Podobno je tudi na veliko drugih področjih v slovenski družbi. Zakonodaja nam marsikje ni prav nič v pomoč.

Največji vzgojni problem pa je skrit in posega na področje duhovnega, kar je za našo družbo in šolo resnični tabu. Človek je intelektualno in duhovno bitje. V naši šoli otroke obravnavamo le po intelektualni plati in od njih pričakujemo storilnost. Ne upoštevamo pa njihovega duhovnega sveta in potenciala, ki je pogoj za intelektualno in fizično storilnost. Kjer v družinah duhovno dimenzijo tako ali drugače poznajo in živijo, je otrokom mnogo laže. Kjer je ni, je veliko osebnih, vzgojnih in učnih težav.

Helena Kregar (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

DEMOKRACIJA: Kaj menite o domoljubni vzgoji v šoli? Ali menite, da dobijo otroci dovolj in prave podatke o slovenski novejši zgodovini? 

Kregar: Vzgoja za ljubezen do domovine je še en tabu javne slovenske šole. Prepuščena je zavednosti in zavzetosti učiteljev. Tisti, ki se jim zdi to pomembno, znajo in zmorejo ta vidik umestiti v katerokoli strokovno področje svojega poučevanja. To se nam je v DKPS izredno lepo pokazalo iz prispevkov na dveh mednarodnih konferencah z naslovom Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki smo ju organizirali v novembru 2019 in 2020 v Radljah ob Dravi. Bogastvo dobrih praks in izkušenj, ki so jih predstavili učitelji, je navdušilo vse udeležence konference. O konferencah ste objavili naš prispevek tudi v Demokraciji. Vsi prispevki so zbrani tudi v dveh obširnih e-zbornikih, ki sta javno dostopna na spletni strani DKPS.

Ko poslušam kolegice iz vrtcev in osnovnih šol po Sloveniji o praznovanju letošnjega dneva državnosti ob 30-letnici samostojne Slovenije, sem navdušena. Če učitelj ljubi domovino, s svojim odnosom sproži tisoče načinov, da to ljubezen pokažejo tudi otroci. Žal se dogaja tudi obratno.

V tem šolskem letu bo v 3. letnikih srednjih šol uveden predmet državljanska vzgoja. Upam, da bo prinesel spremembe v odnosu mladih do domovine. Temeljna razlika je med podajanjem informacij in vzgojo za odnos. Poučevanje in sporočilo bosta prepuščena učitelju in njegovemu odnosu do Slovenije. Ugotovili pa smo tudi, da učitelju v slovenski šoli ni treba poznati dejstev o zgodovinski poti Slovenije do njene osamosvojitve. Za strokovni izpit tega znanja ne potrebuje. Si predstavljate?

V osnovni šoli imamo v zadnji triadi predmet državljanska in domovinska vzgoja in etika. Učitelju daje veliko svobode in široke možnosti izvedbe vsebin. Zato je pri otrocih priljubljen ali pa tudi ne. V gimnaziji je državljanska vzgoja ena od obveznih izbirnih vsebin v obsegu 15 ur v prvem ali drugem letniku. V 4. letniku gimnazije se pri zgodovini obravnava 20. stoletje. Učitelji ga pogosto začnejo z osamosvojitvijo Slovenije, saj je to tudi maturitetna vsebina. Kako je osamosvojitev predstavljena dijakom, pa je prepuščeno učiteljevi ustvarjalnosti, znanju in odnosu do države Slovenije.

Za zapolnitev vrzeli na področju vzgoje za domoljubje v DKPS letos pripravljamo že 3. mednarodno konferenco, tokrat z naslovom Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto. Prispevke iz svoje prakse spet pripravljajo slovenski učitelji, veliko prispevkov pa so pripravili tudi zamejski in izseljenski učitelji. Zunaj meja je domoljubje veliko bolj živo kot v sami Sloveniji.

DEMOKRACIJA: Eno žgočih vprašanj se mi zdi tudi vdiranje ideologije LGTB v šole – saj že v 1. ali 2. razredu otrokom predstavljajo istospolno družino kot normalno. Kaj menite o vsem skupaj?

Kregar: Osebno se mi zdi to izredno žgoče in eno najbolj bolečih vprašanj za našo prihodnost. Sin ima tri fantiče osnovnošolce v podeželski osnovni šoli. V vodstvu in med učitelji prevladuje »zdrava kmečka pamet« in ta ideologija jim morda ne bo prišla do živega. Pravi, naj se ne vznemirjamo preveč, saj ni sile, ki bi med otroci na podeželju lahko spremenila odnos do naravnih zakonov

Pa se vendar bojim silnic te nerazumne ideologije. Poslušala sem govorce v evropskem parlamentu, ki so rohneli nad odločitvijo Madžarov, ker agresivne politike aktivistov LGBT ne spustijo v svoje šole. Zavedela sem se resnosti in moči tega gibanja. Težko mi je bilo poslušati zahteve predsednice Ursule von der Leyen, naj se temu gibanju uklonijo državne politike na čelu s šolo. Bojim se, da bo to brez večjega nasprotovanja sprejeto tudi v slovensko šolsko zakonodajo. V našem društvu smo že in bomo tudi v prihodnje temu glasno nasprotovali. V 86. številki revije Vzgoja smo ideologiji LGBT namenili žarišče (junij 2020). Tolaži me tudi nastop predsednika vlade Janeza Janše v evropskem parlamentu, kjer je mirno dvignil listino o človekovih pravicah. Ta v določenem členu pravi, da je vzgoja otrok izključna pravica staršev, v katero nima pravice posegati nobena ideologija.

Nisem še slišala, da bi kdo obsojal različno spolno usmerjenost ljudi. Mislim, da do tega gojimo razumevanje, ki ga povzamemo z mislijo: živi, kot sam želiš, a tudi ti pusti meni, da živim, kot se mi zdi prav. Tvoje pravice se ustavijo ob mojih pravicah. Gibanje LGBT grobo izkorišča te ljudi za promocijo teorije družbenega spola, kar je sprto z osnovnimi naravnimi zakonitostmi. Ne morem razumeti, da vplivni, izobraženi in po vtisu osebnostno celoviti ljudje tako nekritično sprejemajo to novo družbeno kategorijo. Težko tudi gledam razmeroma dolge prispevke o paradah ponosa, ki jim na TV SLO radi posvetijo udarne termine. Žal pa prispevkov o shodih v podporo družini na javni TV ne vidimo!

DEMOKRACIJA: V zadnjih dveh letih se je slovensko šolstvo moralo soočiti z izzivom, s katerim se še ni srečalo – s poučevanjem na daljavo. Kaj je bilo v zvezi s tem najtežje? 

Kregar: Pouk na daljavo je bil v začetku pravi šok. V prvem tednu marca 2020 smo se večinoma počutili kot vojaki, pahnjeni v vodo, pa ne znajo plavati!  Znašli smo se vsak po svoje. Sama sem dijakom pošiljala zvočne posnetke razlage po učbeniku in jim dajala avdionavodila. Nekateri so se hitro naučili predavati s pomočjo orodij v spletnih učilnicah, preko Zooma in aplikacije Teams. Ni čudno, da je omrežje pokalo po šivih in nekajkrat odpovedalo! Kritike, ki so letele na Arnesove mreže, so bile neupravičeno grobe. Vsi, ki smo bili v marcu vpeti v šolanje na daljavo, vemo, da smo iskali nešteto možnosti, kako bi zaprto šolo čim bolj pripeljali k otrokom. Kaj vse smo se naučili do konca junija tega leta! Mislim, da smo učitelji nad dosežki poučevanja na daljavo res lahko navdušeni. Razlikovati pa moramo med poučevanjem in med znanjem, ki so ga otroci iz tega poučevanja dobili. S poukom v živo in z mrežo osebnih stikov v razredu se ne more enačiti nobena oblika poučevanja. Kljub vsemu, kar smo učitelji posredovali skozi medmrežje, nismo dosegli učinkov, ki jih lahko da pouk v šoli. Prošnje, zahteve, spodbude in navodila za samostojno učenje, bogastvo gradiv v spletnih učilnicah, posnetki predavanj na kanalu YouTube in množica individualnih srečanj na Zoomu, osebna zavzetost in predanost za pomoč otrokom … vse to prizadevanje se po učinkovitosti in kvaliteti znanja ne more primerjati z mirnim izvajanjem pouka v šoli. Zato ni čudno, da se vsi bojimo vnovičnega zaprtja šol.

DEMOKRACIJA: Je šolanje doma res prineslo toliko duševnih stisk, kot so to v času zaprtja šol poudarjali main stream mediji? 

Kregar: Veliko sem razmišljala o vzrokih za duševne stiske, ki naj bi jih bili doživljali mladi zaradi šolanja doma. Osebno nisem videla tehtnih razlogov za to. Otroci sicer niso imeli neposrednih stikov z vrstniki, imeli pa so vsa mogoča družabna omrežja in komunikacijske kanale. Tudi v času brez epidemije so bili zelo povezani prek omrežij. Pogosto vidim dijake, ki z mobiji v rokah sedijo pri isti mizi na kavi. Kje in zakaj je bilo v času zaprtja šol drugače? Dijakinje, ki jih cenim zaradi treznega pogleda na življenje, pravijo, da to ni isto: eno je komunicirati prek omrežij, če sediš s prijatelji na kavi ali popolnoma izoliran doma sam s telefonom v roki. Odrasli to težko razumemo, mladim je to očitno dejstvo. Opažamo pa še nekaj, kar zagotovo drži: socialni odnosi v družinah niso rožnati, ne vedno normalni, pogosto stresni in tudi nasilni. Če vsemu temu dodamo še reklamo iz medijev, da nas zaprtje javnega življenja obremenjuje s stisko, potem je rezultat kar logičen. Ker se je tudi po podatkih stroke stiska povečala, pa je prav, da to slišimo in mladim pomagamo na poti do osebne notranje trdnosti. Mnogim družinam, v katerih se člani lepo razumejo, pa je korona prinesla veliko miru in zadovoljstva. Seveda, če so bili odnosi urejeni in če so imeli dobro tehnično opremo za pouk na daljavo.

Helena Kregar (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

DEMOKRACIJA: Šolanje na daljavo je morda prineslo tudi kaj dobrega. Bi kaj posebej izpostavili? 

Kregar: V slabem mesecu dela na daljavo smo učitelji pridobili ogromno znanj in veščin. Brez korone bi si to znanje pridobivali na seminarjih še nekaj let. Tudi brez pritoževanja v smislu »kaj nam je tega treba!« ne bi šlo. Ta izkušnja me navdušuje in zapomniti bi si jo morali tudi šolski politiki. Naše hitro učenje je bilo pogojeno tudi z izdatno in nesebično kolegialno pomočjo ter pogosto tudi s pomočjo  učencev in dijakov. Ta nenadna situacija nas je z učenci povezala v prijateljsko skupnost, ki si pomaga zato, da se lahko uči.

DEMOKRACIJA: Bi za konec še kaj dodali? Menite, da bo leto, ki se je zdaj začelo, še vedno tako zahtevno glede na to, da je epidemija spet na vidiku?

Kregar: Vsi upamo in si želimo, da se šole ne bi znova zaprle. Stroka nam jasno sporoča, kaj je pogoj za to. Žal pa velik del državljanov tega ne sliši in ne upošteva. Morda je to rezultat šole, ki predvsem izobražuje in premalo vzgaja. Za vzgojo bi morali na vseh področjih storiti več. Zato ob začetku šolskega leta v DKPS skupaj s komisijo za šolstvo SŠK in s Katehetskim uradom Slovenije že tretjič pripravljamo Teden vzgoje. Letošnji naslov je »Svetovno vzgojno zavezništvo« in temelji na pobudi papeža Frančiška. Gre namreč za aktualen odziv papeža na ugotovitve strokovnjakov, ki se vsakodnevno srečujejo s problemi in stiskami mladih.

O vzgoji pa naj dodam še misel bl. Antona Martina Slomška, zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in katehetov: »Šola, ki se edino s poučevanjem peča, je polovičarska. Mnogo bolj važno delo je vzgoja, ki se je nikoli ne sme ločiti od pouka. Pouk in vzgoja morata složno napredovati.«  Vzgajati bi morali na mnogo področjih: za svetost osebe in za odnos z Bogom, ki nas odpira v spoštovanje sočloveka, domovine in narave.

Če se bomo učitelji in šola v Sloveniji počasi prebujali v tej smeri, nas morda kljub vsemu čakajo boljši časi. Morda se bodo mladi vedli bolj razumno in odgovorno do epidemije, morda bodo bolj zaupali medicini in znanosti, morda bodo svobodo, ki jo zahtevajo zase, priznavali tudi človeku ob sebi. In morda bodo vedeli, da so naravne zakonitosti močnejše od vsake človeške in družbene fantazije.

Biografija

Helena Kregar (1958) je univ. dipl. inž. kemijske tehnologije in profesorica kemije na Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani. Je poročena in mama štirih odraslih sinov, med njimi je eden žal pokojni, in zdaj že babica trem vnukom. Prvih deset let je bila zaposlena kot razvojna tehnologinja v Heliosu Domžale, nato je začela poučevati kemijo na gimnaziji. Zadnjih petnajst let poučuje tudi študij okolja. Na šoli je koordinatorica Eko šole in vodja Plečnikovega tabora. Od leta 2003 deluje v Društvu katoliških pedagogov Slovenije, kjer vodi Strokovni svet društva in Območno skupnost DKPS Ljubljana ter skrbi za stike z mediji. Je ljubiteljica narave, z  možem raziskujeta domovino Slovenijo, njene višine, globine, vode in sakralno dediščino.

Intervju, ki je bil najprej objavljen v reviji Demokracija, je pripravila Lucija Kavčič