Lidija Bašič Jančar: “Zdravljenje motenj hranjenja je zdravljenje duše”

0
927
Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka (Foto: osebni arhiv LBJ)

O motnjah prehranjevanja in hranjenja smo se pogovarjali z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, vodjo domžalske enote Študijsko-raziskovalnega centra za družino. 

 

  1. Kaj sodi med motnje prehranjevanja in kako zgodaj se lahko pojavijo?

Smiselno je sprva opredeliti motnje prehranjevanja, ki se nekoliko razlikujejo od motenj hranjenja. Predvsem pa je pomembno vedenje, da vsakdo ne razvije pravih motenj hranjenja, čeprav so se pri njem že nakazale motnje prehranjevanja. Zato je pomembno, da smo pozorni na te zgodnje znake, lahko rečemo kar predstopnjo do razvoja resne motnje. Znaki, na katere naj bomo pozorni so vsekakor nihanje telesne teže, neredno prehranjevanje, nizka potreba po hrani, vse vrste diet, nasploh dajanje velikega poudarka hrani ali razmišljanju o hrani, ki se začne pojavljati, strogo ločevanje in odklanjanje določene vrste hrane. Zdi se mi, da je nek zgodnji alarm, kateremu je potrebno prisluhniti ta, ko otrok veliko svoje pozornosti posveča neki skrajnosti v prehrani (diete, pretirano ukvarjanje z zdravo prehrano in izločanje določenih jedi), skratka pozorni moramo biti na skrajnosti. Tukaj še ne govorimo o motnji.

Hrana postane motnja takrat (zdaj pa govorimo o motnjah hranjenja), ko z njo rešujemo čustvene stiske. Pri motnjah hranjenja gre vselej za reševanje čustvenih stisk otroka/mladostnika, ki se navzven pokaže kot nezdrav odnos do hrane. Ker so otroci in mladostniki dosti bolj čustveno senzitivni in odzivni, so lahko stiske, če niso opažene s strani odraslega, intenzivnejše kot v katerem koli drugem obdobju. Prav zato lahko rečemo, da se motnje hranjenja najpogosteje pojavljajo v zgodnjem najstništvo in vse tja do poznega najstništva. Pogosteje se pokažejo pri deklicah, kot pri dečkih, čeprav za njimi zbolevajo tudi dečki. Ker se motnja pojavi v družini, najpogosteje govorimo, da je to bolezen cele družine ali še bolje rečeno, bolezen družinskega sistema. Ker sta za družinski sistem odgovorna starša, je prav in edino smiselno, da se s to težavo pretežno soočita starša, otroku/mladostniku pa se ponudi zadosti varen, sočuten in velik prostor, da ima možnost povedati, kaj se mu čustveno dogaja.

Če se motnje prehranjevanja začnejo z nekimi vedenji, ki nakazujejo, da se v zvezi s hrano pri otroku nekaj dogaja, pa za pri motnjah hranjenja pojavi prava obsedenost s hrano. Ločnico med tem ali gre za motnjo prehranjevanja ali motnjo hranjenja, postavi zdravnik (pedopsihiater ali psihiater, če gre za starejšo osebo od 18 let).

Med motnje hranjenja sodijo tako anoreksija (odklanjanje in vzdrževanje minimalne telesne teže, ki ga spremlja intenzivni strah pred pridobivanjem teže), kot bulimija (prenajedanje in bruhanje) ter kompulzivno prenajedanje. Starostna meja je od 10.leta pa do poznih najstniških let.

  1. Kateri so možni vzroki zanje? Kako prepoznati, da gre za motnjo?

Bom poskušala opisati na primeru, kako se motnje prehranjevanja stopnjujejo v motnje hranjenja: motnja se sprva pokaže kot izbirčnost pri hrani. Deklica kar naenkrat ne želi več jesti določene hrane in tudi nasploh začne jesti manj, sčasoma občutno manj. Naslednja stopnja je ta, da začne izpuščati določene obroke, najpogosteje kosilo in vmesne malice. Deklice postanejo zelo razdražljive, če se kdo od domačih vtika v njihovo hranjenje. Lahko jih tudi močno jezi, kako domači jedo, na kakšen način se prehranjujejo. Lahko se zgodi tudi to, da od določenega družinskega člana zahtevajo, da se ne prehranjuje ob njeni prisotnosti. Zelo značilno je tudi, da se dekleta ob vedno manjšem vnosu hrane začnejo intenzivneje vključevati treninge in telovadbo v svoj urnik. Kot bi rekli, da so zelo stroge do sebe, imajo zelo strog urnik, od katerega ne odstopajo. Sčasoma opazimo, da je ta stroga rutina tako nepogrešljiva, da ne odstopijo od nje niti za milimeter. Ob tem imajo dostikrat popačeno videnje svojega telesa, ki ga vidijo kot neustreznega, predebelega, neprivlačnega. Čedalje počasneje se hranijo in porabijo ure, da si pripravijo hrano. Lahko naveden primer fanta, ki je porabil  pol ure, da je pojedel en mandelj. Družinskim obrokom se čedalje bolj izogibajo, narašča pa jeza nad kontrolo, ki jo kar naenkrat starša želita imeti. Telesna teža sčasoma zelo pade, videz obraza in telesa pa sčasoma postane t.i. anoreksičen (izrazite ličnice, nekako izbuljene oči, koščen videz). Vsem tem se pridružijo še ostali vedenjsko opazni znaki: izogibanje stikom in druženju, izguba določenih prijateljstev, zapiranje v sobo in izoliranje, čustveni izpadi, depresija, tesnoba, strah, žalost, upad motivacije za ostale dejavnosti, perfekcionizem. Opazno je tudi, da motnje hranjenja lahko sproži nek zelo stresni dogodek (na primer kakšna ljubezenska izkušnja, večja družinska sprememba, kot na primer odselitev sorojenca od doma, selitev v drugo stanovanje, ločitev staršev, menjava šole, razreda, itd), zato je še posebej pomembno, da so starši močno pozorni na otroke ob takih spremembah, da se o njih veliko pogovarjajo z njimi, četudi le ti sprva ne pokažejo, da se jih je sprememba dotaknila.

Naj povem še to, da gre pri motnjah hranjenja za odvisnost. Pravzaprav gre za odvisnost od razmišljanja in mučenja samega sebe. Pri motnjah hranjenja gre za povzročeno trpljenje samemu sebi. Odvisnost pa je vedno umanjkanje pristnih in iskrenih odnosov, ki dajejo življenjski zanos.

Če se zgodnji znaki motnje ne prepoznajo in se posledično ne ukrepa, obstaja nevarnost, da se deklica pretirano izstrada, zato je ob motnjah hranjenja vselej nujna psihiatrična pomoč. Čutenjsko pa lahko rečemo, da ti otroci in mladostniki čutijo velik obup ob pomanjkanju stika in povezanosti ter posledično vsesplošnega življenjskega zanosa.

Možne vzroke bi lahko strnila v naslednje: taka deklica čustveno nima mesta v družini in se globoko v sebi počuti prezrto in nevredno. Starša se dostikrat, še posebej mama, ne zmoreta čustveno uglasiti na potrebe deklice, jo jemlje kot samoumevno ali pa od nje pričakuje preveč: preveč odgovornosti, samostojnosti s prevelikimi zahtevami. Motnja se lahko pojavi v družini, kjer starša čutita družino  kot veliko vrednoto, pod katero pa se skrijejo edinstvene potrebe posameznika, želje in hrepenenja. To so družine z velikimi zahtevami do sebe in otrok. Dostikrat se motnje hranjenja pri mladostniku pokažejo tudi v družinah, kjer obstajajo prikrite skrivnosti, kot na primer dolgotrajne afere, o katerih se ne govori. Dostikrat se motnje hranjenja pokažejo pri deklicah z izjemno čustveno nedostopnimi materami, ki imajo zelo visoke zahteve do sebe in si ne dovolijo nobenih napak (vse mora biti popolno, od videza, do kariere in doma). To so družine, kjer se premalo govori ter premalo čustveno izraža, kjer ni dovoljeno biti to, kar si.

Motnje hranjenja imajo vselej svoj vzrok v otroštvu. Ker pa je čas mladostništva čustveno zelo  intenziven, se otroška stiska ob neodzivnih starših izrazi prav v tem obdobju.

  1. So temu res bolj podvržene deklice? Kaj če se motnja hranjenja pojavi pri dečku? So vzroki podobni ali različni?

Deklice so bolj podvržene, nekako 4:1 bi lahko rekli, kar verjetno izvira iz tega, da se z zunanjo podobo in všečnostjo bolj ukvarjajo ženske. Deklice se z zunanjo podobo in biti všečne pogosteje in intenzivneje srečujejo, čeprav ni za zanemariti dejstva, da so v sodobnem času tudi fantje podvrženi temu. Pri fantih je bolj opazna obsedenost z zdravo prehrano in intenzivnim treniranjem ter nabiranjem mišične mase. Lahko rečemo, da gre za zasvojenost z videzom. Torej je pri fantih oz. moških prav tako zaznati težavo s samopodobo, sprejetostjo in pripadanjem. Pri boleznih na splošno velja, da so nekatere bolj družbeno »sprejemljivejše« za fante kot za punce, oz. za moške kot za ženske. Tako pri alkoholizmu na primer lahko v večji meri govorimo o zasvojenosti moških, motnje hranjenja pa pogosteje zaznavamo pri dekletih oz. ženskah.

Moje opažanje je, da je pri dekletih z motnjami hranjenja zaznati umanjkanje mamine vloge, pri fantih pa očetove, govorimo o pogrešanju odnosa, ki je čustveno globok in povezovalen. Od očeta spregledan fant in od mame spregledano dekle imata tako globoke čustvene rane, ki jih ne zmoreta predelati. Navznoter se pokažejo kot depresija ter obup nad življenjem, navzven pa kot obsedenost s hrano.

  1. Kako naj odreagirajo straši, če kaj takega opazijo pri svojem otroku?

Starš, ki je pozoren na otroka in ga dobro pozna, bo  hitro opazil, da se z njim nekaj dogaja. Čustveno odzivni starši se hitro odzovejo na stisko otroka, le ta pa to tudi dovolj intenzivno pokaže. Bolj, ko otrok jasno pokaže neko stisko, bolj verjetno je, da ima izkušnjo, da je v stiski slišan in sprejet ter da se ga vzame zares. Težava je tam, kjer starši niso čustveno povezani z otrokom/ mladostnikom, so morda bolj osredotočeni nase in ne prepoznavajo, kaj otrok s svojim vedenjem kaže in kakšne potrebe trenutno ima. Torej, prvo pravilo je, da se starši takoj oz. čimprej odzovemo na drugačno vedenje otroka. Če starši opazijo, da začne mladostnik spreminjati svoje prehranjevalne navade, da izgublja težo, se izolira ali se kako drugače nenavadno vede, je to že alarm. Napačno je, da se takrat starši odzovejo na način kazni ali pogojevanja (Če ne boš normalno jedla, ne boš šla ven/dobila to in to). Naj bodo iskreni. Naj iskreno povedo, da jih je strah zanje, da želijo spremeniti tisto, kar verjetno niso delali prav. Naj bodo zelo senzitivni, čustveni in rahločutni v odnosu do njih. Naj veliko časa preživijo ob mladostniku, četudi mladostnik na zunaj kaže, da si tega ne želi. Starši naj poskušajo najti vzrok za nastalo situacijo. Predvsem bi opozorila, da je zdravljenje pri motnjah hranjenja zdravljenje duše, torej razumevanje otrokove/mladostnikove osebnosti in iskanje stika ter povezanosti. To pa ni možno storiti čez noč. Je proces, ki zahteva spremembo pri očetu in mami, torej spremembo in vpogled v družinsko dinamiko in družinski sistem. Družinski sistem pa lahko spremenimo tako, da odzive do otroka spremenita mama in oče ter da se soočita s svojimi ranami, čustvenimi prikrajšanji iz svoje primarne družine. Dostikrat zaznamo, da je tudi eden od staršev imel neko obliko motenj prehranjevanja ali celo hranjenja v otroštvu, pa le ta ni bila zadosti intenzivno in pravilno zdravljena. Pomemben dejavnik v razreševanju je tudi zakonski oz. partnerski odnos, ki je steber odnosa v družini. Če so tukaj zastoji, otroci lahko zelo trpijo.

  1. Na kaj je treba biti pozoren, da motnjo opazimo dovolj zgodaj?

Predvsem na zgodnje znake, o katerih smo govorili. Hitreje, ko odreagiramo nanje, bolj zares in pravilno se odzovemo na otrokovo/mladostnikovo stisko in manj boleče bodo posledice. Pomembno se mi zdi poudariti tudi to, da je v hujših oblikah, oz. ko so pri otroku ali mladostniku že hujše posledice, nujno zdravljenje v psihiatrični ustanovi.  Ob depresiji se največkrat pokaže tudi samomorilnost, na kar je potrebno takoj odreagirati. Ob motnjah hranjenja mladostnik lahko razvije tudi samopoškodovalno vedenje, kar je že hujša oblika motnje, ki nujno potrebuje zdravljenje in diagnostiko psihiatrične stroke. Menim, da je že ob prvih znakih potreben posvet najprej z osebnim zdravnikom, da se naredijo osnovne preiskave (kri, telesna teža in vsesplošen pregled), le ta pa bo potem odreagiral in povedal, kako naprej. Menim tudi, da je psihoterapevtka pomoč oz. obravnava nujna. Sama ob vodenju take obravnave vedno želim zdravstveno in psihiatrično spremljanje.

  1. Po zaprtju šol v Sloveniji je bilo ugotovljeno, da se je povečalo število otrok s prekomerno težo. Ali je opaziti tudi porast motenj hranjenja?

Po podatkih NIJZ v sodelovanju z STA v zvezi z vplivom epidemije Covid-19 na duševno zdravje lahko sklenemo, da je bilo v letu 2020 na Pediatrični kliniki v Ljubljani za skoraj 50% več mladostnikov po poskusu samomora in 50% več otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja, kot v letu pred tem (podatki NIJZ). Tudi Unicef Slovenije poroča o zaskrbljujočem stanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov in izpostavlja psihofizične simptome otrok in mladostnikov, kot so glavobol, bolečine v trebuhu, občutek otožnosti/apatičnosti, občutek razdraženosti in vzkipljivosti, občutek nervoze, težave z nespečnostjo, občutek vrtoglavice in ob tem opozarja pomembnost pravočasnega dostopa do pravih oblik pomoči.

Tudi sama pri svojem terapevtskem delu z otroki in mladostniki opažam, da so se njihove stiske zelo povečale. Mladostniki potrebujejo stik s svojimi vrstniki, iz teh se napajajo, se urijo v svojih razmišljanjih, čustvovanjih. Lahko rečemo, da so mladostniki od vseh v času karantene najbolj nastradali. Stiske mladostnikov se tako odražajo na različne načine. Sama zaznavam dosti več tesnobnih in anksioznih motenj, tudi motenj hranjenja, samopoškodovanja, medvrstniškega nasilja, depresije in splošnega upada življenjskega zanosa. Kaj lahko storimo? Kot starši, učitelji, stari starši in vsi, ki prihajamo v stik z otroki in mladostniki, se potrudimo, da je vsak trenutek, preživet z otroki prijeten, da smo prijazni, da imamo stik z njimi. Da nismo površinski, temveč pristni, iskreni, radoživi. Da se tudi mi zabavamo ob njih. Ter predvsem, da se zanimamo za njih ter smo pozorni na to ali se počutijo v redu ali morda ne. Naj ne bomo zgolj medli, povprečni in dolgočasni, temveč razigrani in zabavni. Le tako bodo taki ob nas lahko tudi otroci in mladostniki.

Pripravila: L.K.