(NAJBOLJ BRANO 2021) Slovenska šola onkraj oceana: Srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka se je z leti spreminjal

0
358
Profesorski zbor leta 1981. (Vir: Zbornik društvo ZS.)

Spreminjali so se učni načrti, tudi vodstvo tečaja, poskušali so celo ustanoviti nove krožke: astronomskega, novinarskega in šahovskega.

 

Leta 1968 je prišlo do prve večje spremembe v učnem načrtu. V veljavo je pa stopil šele naslednjega leta: verouk in slovenščina od 1. do 4. razreda; politična slovenska zgodovina od 2. do 4.; zemljepis v 1. in 2.; v 1. so dodali še petje; v 3. slovensko kulturno zgodovino; v 4. svetovno književnost; v 5. so še posebej pripravljali Almanah. To je bil neke vrste dokaz kaj so dijaki pridobili  v vseh letih tečaja in da so sposobni za samostojno delo. Almanah so pripravljali že od prvega petletnega tečaja dalje. Začetno so bili natipkani na stroj in razmnoženi, od leta 1991 dalje pa so tiskani v slovenski tiskarni. Ob osamosvojitvi Slovenije so dijaki 4.letnika leta 1992 izdali brošuro Slovenija, tudi moja dežela.

Nastala je še ena novost v vodstvu tečaja. Dr. Kremžar, ki je vodil tečaj od vsega začetka je priznal, da je ta že toliko napredoval, da ne sme biti odvisen od enega samega človeka. Zato naj bi profesorji vsako leto volili ravnatelja, ki ne bi smel biti izvoljen zaporedoma več kot dvakrat. Tako je na prvih volitvah leta 1969, bil izvoljen dr. Marko Kremžar.

Praznovanje 50.letnice srednješolskega tečaja.

Leta 1970 in 1971 so delno spremenili učni načrt. Slovstveno zgodovino so začeli poučevati skupaj s politično in kulturno, pri slovenščini je pa bil glavni poudarek na praktičnem delu z branjem in analizo del. Ravno zaradi tega so nekateri predmeti imeli po dve uri skupaj.

Leta 1972 so poskusili ustanoviti nekatere krožke, na primer: astronomskega, novinarskega in šahovskega. Na splošno niso zaživeli, astronomski je celo kmalu zamrl. Konec leta so prvikrat priredili taborjenje abiturientov v mestu Bariloče, na jugu Argentine.

Rekordno število dijakov

Dijaki tečaja leta 1995 s profesorskim zborom. (Vir: Zbornik društvo ZS.)

Leta 1973 se je vpisalo toliko dijakov, da so morali odpreti dva vzporedna oddelka. To je trajalo do leta 1983. V letih 1977 in 1978 sta bila dva oddelka celo za 2. letnik.

Leta 1975 so razdelili učni popoldan na 5 šolskih ur, vsaka po 45 minut. Mogli so uvesti nove predmete ter povečati število ur za zgodovino in slovenski jezik.

Ker je bila potreba po novih profesorjih, so od leta 1978 starejšim profesorjem dodelili mlajše, ki naj bi se bolj pripravili za bodoče samostojno delovanje.

Znanje slovenščine je vpadalo, zato so leta 1980 sklenili, da bodo v 1. in 5. letniku uvedli predmet Živa beseda, kjer se je šlo v glavnem za recitacije. Namen tega predmeta je bil naučiti dijake pravilne izgovorjave. Raje so opustili petje s trditvijo, da itak dovolj pojejo po Domovih ali društvih.

Leta 1981 so v 5. letniku uvedli predmet Temelji družbene vzgoje, tako bi se dijaki boljše seznanili s slovensko skupnostjo v Argentini ter dobili glavne smernice za vodstvo v raznih organizacijah. Več so tudi poudarjali na branje in zato so med leti 1978 in 1992 imeli knjižničarko, ki je bila na razpolago, da je dijakom posojala knjige iz knjižnice Zedinjene Slovenije. Podaljšali so tudi leto najprej za eno soboto, nato pa za dve. Vseh skupaj je bilo 20 sobot pouka.

Leta 1992 so začeli s sprejemnimi izpiti, saj so opazili, da je bilo znanje jezika bolj šibko.

Za pripravo učnih snovi, programov in drugega materiala, so se profesorji razdelili v ekipe, ki so obsegale tri odseke:

  • Jezikoslovni, ki je obsegal slovenščino, slovnico, živo besedo in Almanah.
  • Ideološki: verouk, lepo vedenje, svetovni nazori in temelji družbene vzgoje.
  • Domoznanski, ki je obsegal etnografijo, zgodovino in zemljepis.

V letu 1993 so spet uvedli petje v 1. in 2. letniku.

V prvih letih tečaja so profesorji pisali skripte za dijake, nekateri celo na svoj račun. Uporabljali so pa tudi druge knjige, kot na primer: Pavlovčičev Zgodovinski altas Slovenije ali tržaško Slovensko literaturo. Ponatisnili so tudi Uvod v zgodovino slovenskega naroda.

V sedanjem času, tako profesorji kot dijaki uporabljajo tako učne pripomočke kot knjige, katere posreduje Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvo za Šolstvo in šport, Krščanska kulturna zveza s Koroške ter razne ustanove s Primorske.

Kot zanimivost lahko povemo, da je bilo največ abiturientov leta 1982 -43- in 1984 -42-.

Praznovanje 50.letnice srednješolskega tečaja. Leta 1973 se je vpisalo toliko dijakov, da so morali odpreti dva vzporedna oddelka. To je trajalo do leta 1983.

Svet staršev

Naloga tega sveta je bila paziti na red med odmori, skrbeti za opremo učnih prostorov, malico, pa tudi za izvenšolsko delo, na primer izleti, zabave, zaključne prireditve, v zadnjih časih pa tudi spremstvo abiturientov na njihovem potovanju.

Vsaj dvakrat letno je sestanek staršev, kjer govorijo s profesorji o raznih težavah, prihajajo pa tudi predavat različni strokovnjaki.

Dopisno šolanje

Za dijake, ki ne živijo v Buenos Airesu, pač pa v notranjosti Argentine, so uvedli dopisno šolanje. Morajo izpolniti pogoje, da se vpišejo, nato pa lahko dobivajo snov po pošti in morajo pošiljati naloge. Ob koncu leta pa mora priti osebno na tečaj in podati izpite iz vseh predmetov svojega letnika. Doslej  je bilo kar nekaj teh dijakov, in sicer iz krajev: San Luis, Neuquen, Cordoba in Tucuman.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

  • Zbornik Zedinjene Slovenije 1948-1998.
  • Arhiv SKA.