O novem romanu Draga Jančarja: Pred uganko življenja

0
561
(Foto: Beletrina)

Kadar izda novo knjigo vrhunski pisatelj Drago Jančar, se mnogi bralci vznemirijo, saj predvidevajo, da jih bo spet čakalo presenečenje. Tako je tudi tokrat – Ob nastanku sveta, kot je naslov Jančarjevega novega romana (izdala ga je založba Beletrina), dogaja pa se v pisateljevem »mestu M.« (Maribor), ki je prizorišče več njegovih knjižnih zgodb, je napisan s slogovno svežino pa tudi z novim prikazom življenja, ki ga ob drugem razbira na kulturnem ozadju znanih osebnosti iz biblije (npr. Danielova knjiga) ali profane zgodovine, toda povezuje jih preko izmišljene zgodbe s poetično in globljo meditacijo o človekovi usodi.

 

V tej veliki zgodbi nastopa množica oseb, dogaja pa se v letih po drugi svetovni vojni v mestu ob Dravi. Vtem ko je zadnji roman In ljubezen tudi prinesel podobo mesta med drugo svetovno vojno, je nova knjiga posvečena tistemu povojnemu času, ko so vojne grozote še zelo žive, življenje meščanov, delavcev in  uslužbencev pa ubira pot v potrošniški svet, a ga še pretresajo travme nedavne vojne, značilne za Maribor, v katerem je po prvi svetovni vojni poleg Slovencev živela razmeroma številna nemška manjšina, katere neredki so bili pristaši nemškega rajha ali sodelovali z nacisti pred in med drugo svetovno vojno. Tokrat v pripovedi gre za čas najbrž proti koncu 50. let prejšnjega stoletja v delavsko-uradniškem naselju – mesto in njene ljudi pa doživlja mlad učenec Danijel iz družine, katere uporniški oče je bil med vojno zaprt v nemškem taborišču, mama je kristjanka, Danijelov brat je v vojni mornarici v Dalmaciji, urbano naselje pa je s svojimi prebivalci kar vzorec za Maribor: mešano prebivalstvo ne le po narodnosti, ampak tudi nazorsko politično. Marsikaj tega se reflektira v Danijelovi družini, katere oče je vnet član Zveze borcev, njegov Danijel pa je radovedni in občutljivi opazovalec, ki skuša vse dojeti, spoznati in izpovedati svoje doživljanje življenja in novih priseljencih v mesto, najprej o mladenki Leni, njenem vedenju in odnosu do dveh moških, kakor tudi o predstavniku Cerkve in zlasti šole, ne nazadnje tudi o družini Rainer, ki živi blizu njih in doma govorijo nemško, njihov oče pa je nemški  vojni invalid; med osrednjimi liki je tudi pater Alojzij, ki Danijela poučuje v veri in biblijski osebah, pa Danijelov zaupnik, profesor Fabjan, h kateremu najstnik rad zahaja, saj mu posreduje kopico znanja in modrosti, aktualni oblasti pa nikakor ni všeč. Vse poteka spontano v nepredvidljivem vsakodnevju, ki ga v Danijelovem življenju uokvirjata predvsem dva miselna tokova: njegovo odzivanje na vladajočo kulturnopolitično doktrino in vsakdanje doživljanje šole, kjer izstopa prizadevanje po novi vzgoji, a tudi Cerkve, ki se trudi biti zvesta svojemu nauku in je s svojo dolgo zgodovinsko izkušnjo poučna. V teh pripovedih je precej kritičnih poudarkov na ekstremih enih in drugih, pri čemer mestoma niso neopazni zlasti ironični toni podajanja – v sarkastični osvetlitvi včasih potekajo le druženja nekdanjih borcev, ki bučno slavijo svoje stare podvige.

A kritika konkretnih pojavov te vrste v Danijelovi vizuri ni glavna ambicija te knjige – gre ji za več, najbrž za prikazovanje in s tem za poskus razumevanja sodobnega življenja, ki je tudi tu prepleteno z nedoumljivimi zapleti in s strastmi, ki vodijo v pogubo. Pripovedovalec Danijel jih doživlja oziroma skuša »razumeti« s svetopisemskimi primeri, podobami iz ateljeja profesorja Fabjana in s sanjskimi prizori – predvsem o osrednjih likih zgodbe, mladi in čedni Korošici Leni, njenem nesrečnem krovcu oz. pasarju Pepiju, zapeljivcu iz Varaždina Ljubu V., saj se zapletejo se v nerešljiv vozel pogube, usoda (politika) pa zadene tudi profesorja Fabjana,  ki ga oblasti aretirajo in s tem simbolno razveljavijo kulturno zgodovino.  Vse to zbuja v Danijelu vprašanja, na katera vsakdanjost ne daje zanesljivega odgovora – dodatna pojasnila prihajajo iz omenjenih virov, kot je biblija, a tudi iz prividov. Vsi so spretno vpeljani v Danijelove meditacije, dodatno pa osvetljujejo, kot že rečeno, medsebojne odnose, ki se nazadnje zaključijo v uboju pasarja Pepija in spravijo v zapor lepo Korošico Leno, profesorja Fabjana v katastrofo, celo nedolžno prijateljstvo med in Danijelom in njegovo mlado prijateljico se ne izteče, kot bralec pričakoval, saj Vasilka odide v Trst k očetu, ki jo nazadnje sprejme …

Svet in življenje v tej luči torej še nista rešena, čeprav se je velika vojna končala. Nastala je sicer nova resničnost, a z nezavarovanimi življenji dveh mladih protagonistov, ki jima ne bo prizaneseno, predvsem Danijela čaka velika vloga v poznejših letih, ko bo med drugim moral razlagati »sanje junakov in strahopetcev, morilca in žrtve, sanje zaljubljenih in sanje izdanih«. Kajti svet je uganka, nič ni v njem zanesljivega, celo tisti zaumni, kot so sanje in v tem okviru transcendenca v tej knjigi niso za vse povsem enoznačni. Nič novega ni pod soncem … svet je uganka: morda bi bilo to eno od občutij bralca na koncu te knjige: nov je samo pisateljskim zajem življenja, katerega stavki so polni in bogati.

J. P.