Slovenske šole na drugi strani oceana: Vse življenje je ena sama šola – 2. del

0
167

Slovenski narod je v času druge svetovne vojne in tik po njej – 1945 – živel v razkolu. Takrat ni postal bratu brat temveč nasprotnik. Zaradi drugačnega  mišljenja je množica Slovencev  bila  primorana zapustiti svoj dom in domovino. Imeli so dve možnosti …

 

Nepozabno obdobje

Takratni zmagovalec in diktatorski režim, ki je v imenu ljudstva veljal kot osvoboditvena sila nasilja  okupatorjev je bil tisti, ki je narodu vzel svobodo in na račun zaradi drugačnega  mišljenja  je množica Slovencev bila  primorana zapustiti svoj dom in domovino. Imeli so dve možnosti, dve begunske poti,  v Avstrijo ali v Italijo.

Ti Slovenci, katere število kroži  sedem tisoč, so se za nekaj let naselili v taboriščih v Italiji in Avstriji, predno so se odpravili na pot po širnem svetu. Ni lahko kar na lepem zapustiti dom in domovino. Ni enostavno se preseliti v drugo državo kjer si podrejen drugemu.

Vsakdanje življenje torej,  ni bilo preprosto. Prepuščeni so bili predvsem samovolji taboriščnih vodij, ki so jim bili manj ali bolj naklonjeni. Na to so v glavnem vplivali stalni pritiski jugoslovanskih oz. slovenskih oblasti, ki so hoteli, da bi begunce vrnili v domovino.

Avstrija je bila razdeljena na štiri upravne cone: rusko, francosko, ameriško in britansko. Ta zadnja je obsegala Štajersko, Koroško in Vzhodno Tirolsko. Slovenci so se kljub temu znali organizirati in tako so se uredili na verskem, kulturnem, družabnem in šolskem področju.

Šolstvo

Ko so slovenski begunci prišli v taborišče v Peggetz, v okolici Lienza, so tam ustanovili slovenske šole. Tam je bilo skoraj 900 otrok mlajših od 15 let, ki so se tudi šolali v Špitalu in Judenburgu. Okoli šesto beguncev je bilo konec junija  1945 poslanih v taborišče v Št. Vid na Glini, vendar so jih zaradi slabih razmer še istega leta preselili v taborišče Kellerberg, februarja 1946 pa v Špital. Tam so delovali vrtci, ljudske in strokovne šole: kmetijska, obrtna in gospodinjska. Slovenska begunska gimnazija, ki je bila v -Peggetzu -po preselitvi v Špitalu-, je izstopala ne samo po zahtevnosti temveč tudi po kakovosti. Kot primer lahko povemo, da že nekaj dni po prihodu na Vetrinjsko polje so ustanovili ljudsko šolo in slovensko begunsko gimnazijo ter začeli izdajati časopis, ustanovili pa so tudi pevski zbor, ki je štel 130 članov.

Zgodovinski atlas Slovenije 1960 ponatis (Foto: arhiv SKA)

Po ocenjevanju peggeške gimnazije, je britanska komisija zapisala, da kljub velikim težavam, zavod ohranja najlepše tradicije evropskega izobraževanja in kulture. Dijaki, ki so tam zaključili izobraževanje, so se lahko vpisali na univerze po svetu in tudi tam dosegli odlične rezultate. Profesorji, ki so svoje delo resnično požrtvovalno večino časa opravljali zastonj, so na novo napisali učbenike, ki jih je primanjkovalo, v Špitalu je izpod peresa Romana Pavlovčiča nastal prvi Zgodovinski atlas Slovenije -kasneje ponatisnjen v Argentini pod okriljem Slovenske kulturne akcije-. Posebno skrb so Slovenci namenjali neformalnemu izobraževanju. Skozi vsa leta bivanja v taboriščih, so organizirali številna strokovna predavanja s področja zgodovine, filozofije, prava, družbenega nauka Cerkve, sociologije, ekonomije, itd, ki so bila namenjena vsem taboriščnikom. Izvedli so mnoge jezikovne in druge tečaje, na primer knjigovodske tečaje, stenografije, tečaje za bolniške strežnice, in mnogo drugih.

Nepotešljiva je bila  žeja po slovenski besedi. Čeprav je primanjkovalo papirja, črnilo pa je bilo drago, so v vseh taboriščih izdajali časopise. V Peggetzu je izhajalo celo več kot deset različnih: dnevnoinformativni, za otroke, za dijake, za učitelje, verski, leposlovni, itd.

V taboriščih je nastalo preko osemdeset knjižnih izdaj. Vršili so se vrhunski nastopi slovenskih pevskih zborov in gledaliških skupin, ki so pritegnili poslušalce od vsepovsod. Ta fenomen, je pritegnil pozornost številnih britanskih in drugih delegacij, ki so se želele na lastne oči prepričati o resničnosti poročil, ki so jih prejemali iz taboriščnih uprav.

Nekateri pravijo, da spoznaš veličino človeka šele v skrajnih razmerah. Z delom, z marljivostjo in požrtvovalnostjo so stalno dokazovali, kako zelo so se zavedali  svoje odgovornosti do slovenske begunske skupnosti in slovenskega naroda.

Ob odprtju kmetijske strokovne šole v Št. Vidu na Glini, konec avgusta 1945, je eden od govornikov dejal: V zavesti svojih dolžnosti do slovenskega naroda in še prav posebej do kmečkega stanu smo spoznali, da moramo veliko dobrega narediti tudi v taboriščnem življenju, v katerem hočemo zlasti kmečki mladini nuditi priložnost, da bo čas svojega begunstva do skrajnosti izrabila v svoj prid, da bo pripravljena izpolniti naloge, ki jo čakajo  v njenem bodočem gospodarskem, kulturnem in socialnem življenju.

V prvih mesecih v Peggetzu so bili razredi zelo primitivni. Pohištvo je bilo podobno modernim inštalacijam na umetniških razstavah. Deske vseh velikosti so bile skupaj zbite tako, da so imeli nekaj podobnega klopem in mizam. Vse je bilo precej umazano. Po izselitvi ruskih beguncev, je taborišče ostalo precej opustošeno. Pod novo komando in s pomočjo pridnih slovenskih rok, sta se red in čistoča počasi vračala. Tudi šolski prostori so bili  boljše opremljeni in so nadomestili razbite šipe v oknih. Skrbeli so tudi za higieno in zdravje.

Glede šolanja ja bilo najvažnejše, da so bili v taborišču med begunci odlični profesorji. Nekateri med njimi izredno pomembni: profesor Jeglič za matematiko, dr. Žagar za fiziko, profesor Sever za slavistiko, itd. Poglavje zase je pa bil Marko Bajuk. V taborišču Peggetz so odprli slovensko gimnazijo. To je bila njegova zasluga. Iz te gimnazije je potem nadaljevalo študije na univerzi v Gradcu mnogo absolventov. Tudi to je dosegel Bajuk, da so na avstrijskih univerzah priznali  avstrijske begunske šole in celo to, da so priznali nedopolnjene univerzitetne študije v Ljubljani. Marko Bajuk bi si zaslužil lep spomenik saj v razmerah, kot so živeli takrat in v okolju, ki jim ni bilo vedno naklonjeno, je ravno on dosegel ta priznanja. Tako je na univerzi v Gradcu diplomiralo mnogo inženirjev, doktorjev prava, zdravnikov in še drugih.

Študijska soba v Gradcu 1946 (Foto: arhiv Vladimir Jurij Voršič)

Mladinsko organizirano življenje je bilo kar precej intenzivno. Bili so skavti, Marijina kongregacija, Misijonski krožek, Organizacija mladih katoliških delavcev, srednješolska kongregacija ter Katoliška akcija. Prav skavtska organizacija je bila zelo razvita. Glavna poveljnika sta bila komandant Ryder Young in profesor Slavko Zupan, ki je bil od Angležev imenovan kot šef bataljona.  Vsi so bili enotno uniformirani. Tam so se naučili vseh mogočih spretnosti za življenje, na primer  vse vrste vozlov, spoznavanje vremena, prve pomoči, itd.

Tudi zdravstvo je bilo sijajno organizirano. Zahvala za to gre brez dvoma primariju dr. Meršolu. Tako v Peggetzu kot v Špitalu so bile dobro opremljene barake kot ambulante. Med begunci je bilo nekaj izučenih zdravniških sester in ambulanta je bila na razpolago 24 ur na dan. Tam je imel svojo sobo tudi zobozdravnik.

Šele ko odkrijemo, pod kakšnimi pogoji in v kakšnih okoliščinah so živeli naši slovenski begunci lahko razumemo, zakaj upravičeno govorimo o neverjetni zgodbi, ki ji v svetovnem merilu pravzaprav skoraj ni enake.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

Mala zgodovina Slovenije – Stane Granda – CMD 2008

Slovenija –Pogled na njeno zgodovino – Stane Granda – NUK 2008

Človekove pravice in temeljne svoboščine: za vse čase – SCNR 2017.

Meddobje L – SKA, 2016

Meddobje LI – SKA, 2017