Iz Slovenije se je zaradi povojnih razmer umaknilo ogromno ljudi. Veliko teh je šlo v Italijo, kjer je bilo kar nekaj taborišč. Skoraj pet tisoč Slovencev se je zateklo tja . Kamor so Slovenci prišli, so preskrbeli za pouk od vrtca do gimnazije. To so največkrat uredili že po prvem mesecu prihoda.
Največjo skupino, skoraj 1500 beguncev so iz Vidma poslali v taborišče v Monigu, nekaj mesecev kasneje v Servigliano in od tam so jih preselili v Senigalijo. Tu so bili predvsem družine z majhnimi otroci. Večje skupine –bili so tudi primorski domobranci in bivši mobiliziranci v nemško vojsko- so se znašli v taboriščih v Riccioneju, Eboliju, Jesiju, Lammie Campu, Traniju, Forliju, Modeni in Barletti.
V vseh taboriščih kjer so se Slovenci zatekli, so namenili posebno skrb vzgoji in šolanju. Močno so bile prisotne učne moči in duhovniki. Na primer v Monigu so ustanovili slovensko begunsko gimnazijo. Ko so se kasneje preselili v Servigliano in Senigalijo je tam še naprej delovala. V tem zadnjem okraju so odprli še eno gimnazijo. Vodstvo obeh šol si je skozi ves čas prizadevalo, da bi zavezniške oblasti podelile obema gimanzijama status javne šole. Ravnatelji so bili v zvezi z Narodnim odborom v Rimu, še posebno z dr. Krekom, ki se je tudi trudil za to priznanje. Aprila 1946 je poslal dopis namestniku Uprave Združenih narodov za pomoč in rehabilitacijo (UNRRA) in izpostavil željo dijakov obeh gimanzij, da bi italijanske oblasti priznale spričevala, ki so bila izdana ob zaključku šolanja. To bi prispevalo k priznanju v državah, kamor bi dijaki kasneje tudi odšli. Žal niso dobili željenega priznanja, a kasneje to ni oviralo, da bi se dijaki lahko vpisali na razne univerze v Evropi in po svetu. V vseh taboriščih so organizirali razne oblike izobraževanja. Nekatera so bila bolj strokovna, druga pa poljudna. Bili so jezikovni tečaji -zlasti angleškega ter italijanskega jezika-, literarni večeri, tečaji fotografije, šoferski izpiti, itd, vse je bilo odvisno od okoliščin. UNRRA je bila naklonjena tem dejavnostim. A izdala je pa posebna navodila v zvezi z izobraževalnimi aktivnostmi.
Taborišča
V Monigo je sredi maja 1945 prišlo preko tisoč beguncev, od teh je bilo skoraj deset odstotkov otrok. Kar kmalu je tam začel delovati otroški vrtec, ljudska šola in gimnazija. Prosvetni referent anglo-ameriških zavezniških vojaških sil, major Gregory je obiskal taborišče in bil prijetno presenečen nad organizacijo v zvezi s šolanjem. Veliko je pomagal slovenskim taboriščnikom pri raznih dejavnostih in celo preskrbel vse sorte potrebščin.
Forli, Servigliano, Senigalija
Po nekaj dneh v Forliju, so konec avgusta 1945 selili begunce v Servigliano. Od tu je bil del begunske skupnosti -zlasti družine z majhnimi otroci- poslan v Senigalijo. Imeli so otroški vrtec, ljudsko šolo, višjo ljudsko šolo in gimnazijo. Dijaki so bili izprašani iz naslednjih predmetov: slovenščina, nemščina, latinščina, italijanščina, zemljepis in zgodovina, fizika, kemija, matematika, prirodopis, filozofija, higiena, risanje in telovadba. Tudi v Senigaliji so imeli otroški vrtec in ljudsko šolo. Na gimnaziji so pa dijaki lahko izbrali med klasično in realno gimnazijo. Učni načrt je pa bil narejen po vzoru nekdanjega jugoslovanskega, a namesto srbohrvaščine, so imeli angleščino in italijanščino; tisti ki so izbrali realko, pa tudi nemščino. Iz Trsta in Gorice so dobili učbenike, zvezke in potrebščine je preskrbel Rdeči križ, knjige pa klub slovenskih visokošolcev v Padovi. Poleg običajnih predmetov, so imeli tudi kozmografijo, mineralogijo, geologijo, botaniko, zoologijo in paleografijo, ornamentiko, umetnost in umetnostno zgodovino. V okviru šole so imeli tudi šolske izlete.
Barletto
Konec novembra 1946 je prišla v Barletto skupina slovenskih taboriščnikov iz Senigalije. Pod vodstvom mladinskega pisatelja Mirka Kunčiča je tam začel delovati otroški vrtec, kasneje pa še ljudska šola in gimnazija. Ker so se učitelji zavedali, da odhajajo v tujino, so namenili veliko pozornost učenju jezikov. Spanščina recimo, je bila obvezni predmet. Glede na to, da se je večina odločila, da bo odšla v Argentino, je bilo med dijaki veliko zanimanja za ta jezik. Dijaki so se vključili v Marijino kongregacijo in še vedno so bili aktivni tudi skavti. Ob koncu šolskega leta 1946/ 47 so dijaki pripravili razstavo, kjer so pokazali izdelke narejene v vrtcu, ljudski šoli in gimnaziji, na primer: spalnica za punčke, slovenska vas izdelana iz mivke in lesenih hišic, itd. Razstavo so podaljšali za dalj časa zaradi izrednega zanimanja italijanskih učiteljev. Konec maja 1945 je bila v Forliju večja skupina Slovencev, med njimi tudi nekaj otrok. Tam pa ni bilo prave infrastrukture za ustanovitev šole. Zato so se osredotočili na neformalno izobraževanje. Imeli so stenografski in telegrafski tečaj, tečaj matematike pa tudi angleščine in nemščine. V taborišču Riccione je bilo novembra 1945 dvaindvajset begunskih otrok. Čeprav niso imeli pravega kadra, so organizirali otroški vrtec, ljudsko šolo in obrtno nadaljevalno šolo. V Jesi, Slovenci niso ustanovili svoje šole in so otroke vpisali v ljudsko šolo, ki so jo ustanovili Srbi. Delovala je petrazredna gimnazija. Sodelovalo je tudi nekaj slovenskih učiteljev. V taborišču v Trani so Slovenci ustanovili otroški vrtec in ljudsko šolo. Bila je tudi srednja šola, v kateri so poučevali bivši učitelji slovenskih srednjih šol, ki so bili begunci v tem taborišču. V Eboli je delovala štirirazredna srbohrvaška ljudska šola ter popolna jugoslovanska realna gimnazija Kralja Petra II. Gimnazija je imela 17 oddelkov, od tega štirje slovenski kjer so poučevali slovenski učitelji v slovenščini. V taborišču Modena niso imeli posebnega šolstva za slovensko mladino, čeprav so Slovenci bili med glavnimi organizatorji ljudske šole in gimnazije za otroke drugih narodnosti. Imeli so tudi različne jezikovne tečaje.
Vrnitev ali tujina?
Večina slovenskih beguncev se je odločila, da se ne vrne nazaj v Slovenijo kjer ni bilo svobode, temveč se odpravi po svetu. Najprej je bilo težko najti državo v katero bi odšli, saj se begunci niso mogli ali smeli sami odločati kam naj bi šli, pač pa so to sporočale države same, saj so v glavnem hotele mlade ljudi. Za Slovence je bilo to zelo težko, saj je bilo med njimi veliko otrok in starejših. Treba je bilo najti tudi sredstva za financiranje poti. Pri tem so dobili pomoč pri nekaterih mednarodnih organizacijah in pomagalo je tudi nekaj Slovencev po svetu. Tako so slovenski begunci videli na obzorju njihove nove domovine …
Piše: Damian Ahlin
Viri:
Človekove pravice in temeljne svoboščine: za vse čase – SCNR 2017.
Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949, Helena Jaklitsch, 34. zbirka Razpoznavanja, INZ 2018.
