Slovenske šole v begunskih taboriščih: Vsakdanje življenje v slovenskih taboriščih je bila šola življenja

0
564
Dijaki v Lienzu. (Vir: osebni arhiv Vladimirja Voršiča )

Če dobro pomislimo, so imelo naši rojaki težko pot in so pravzaprav kar dvakrat postali begunci. Prvič pred okupatorjem, drugič pa pred rojaki. To pač ni bila samo pot, lahko bi rekli umik ali pobeg? Bila je daljša pot brez končnega cilja, pot ki je peljala neznano kam …

 

Kulturni narod

Vedno se je govorilo pa tudi pisalo, da je slovenski narod, kulturni narod, da imajo kulturo že v krvi, da potrebujejo neko kulturno udejstvovanje, in tisti ki so odšli v taborišča niso bili izjema. Tudi oni so morali pokazati, da so kulturni, čeprav so begunci, morda so kulturo še bolj potrebovali, ko so se spominjali domovine, ko so imeli hudo domotožje, ko so spoznali, da ne bodo mogli nazaj … To jim je pomagalo, da niso zgubili upanja, da so lahko premostili težave in se postavili na noge. In tako so se začeli vaditi v glasbi in gledališču, tisti pa, ki so imeli žilico, so pa tudi pisali. To je v bistvu šola življenja.

Italija

V taborišču v Trani so pogosto organizirali prosvetne večere ter številna predavanja, na primer: kako je treba delovati v javnosti, analizirali so pomembne dogodke, predavali o slovenski narodni zavesti, o politični zgodovini Slovencev, o pomenu vzgoje in izobrazbe, itd. Mnogokrat se je zgodilo, da je bilo več predavanj v istem večeru. in čeprav jih je bilo več, so jim taboriščniki vseeno v  velikem številu prisluhnili.

Glasbene dejavnosti

Slovenska begunska skupnost je imela emigrantski pevski zbor “Slovenija”. Bil je zelo kvaliteten in prepoznaven. Koncerti so bili  množično obiskani, večkrat so jih povabili na gostovanja v sosednje vasi in mesta. Najvažnejši nastop je bil brez dvoma v Rimu, saj so peli na avdienci pri svetemu očetu na Radio Vatikan.

Obstajali so tudi drugi kakovostni zbori. Velja omeniti, da so Slovenci ustanovili orkestre, glasbene skupine, otroške, ženske, moške in mešane zbore po praktično vseh taboriščih. V Senigaliji  je bila celo glasbena šola, kjer so poučevali osnove glasbene teorije in razne pevske tehnike.

Gledališče

Igralska skupina. (Vir: osebni arhiv Vladimirja Voršiča )

Ob raznih praznikih ter obletnicah so bile akademije in literarni večeri. Veliko zanimanja je bilo med taboriščniki tudi za gledališko dejavnost. Vršile so se predstave, nekatere zelo zahtevne, kjer so predstavljali dela Shakespearja, Gogolja, slovenskih avtorjev pa tudi nekaterih tujih. Scenografija je bila izredna, prav tako kostumi. Šivilje so jih sešile z izrednim okusom. Te gledališke predstave so si prišli ogledat tudi tuje delegacije in drugi obiskovalci iz okolice. 

Tisk

Skoraj po vseh taboriščih so izdajali vsaj eno glasilo ali časopis. Septembra leta 1945 je v Servigliano začel izhajati časopis imenovan “Zedinjena Slovenija”. Izhajal je skoraj dve leti in pol. Bilo je pravzaprav glasilo vseh beguncev v italijanskih taboriščih. Njegov cilj je bil ponesti svetu dober glas o Slovencih ter informirati tam živeče o raznih dejavnostih in novostih ter o vsakdanjem življenju v taborišču. Časopis je imel tudi prilogo “Svet in Dom”, ki je bila bolj leposlovne sorte. Bili so tudi časopisi namenjeni mladim, otrokom in nekateri tudi z versko vsebino. V Senigaliji so imeli tudi modno revijo imenovano “Lepa Vida”, v Eboli je bil časopis “Mi in svet”, v Trani “Novi upi”, itd.

Verska dejavnost

Kamor so prišli, so si Slovenci najprej postavili kapelice. Znameniti kipar France Gorše je bil tudi begunec in je opremil kapelico v Monigu. Kot so sami izražali, brez vere ne mi zmogli prenesti vseh pritiskov, zlasti ko so se proti koncu stopnjevali, ko so nekateri vodji začeli pritiskati naj se vrnejo domov. Nekateri so začeli omejevati vsakdanje življenje, bile so tudi repatriacijske komisije in začeli so tudi s poostritvijo prostorov v taboriščih.

Večina ljudi ni hotela nazaj in so se odločali za nove domovine. Argentina je bila med tistimi državami, ki jih je največ sprejela in to z odprtimi rokami.

Maja 1945 so se iz Slovenije umaknili skoraj vsi bogoslovci ljubljanskega semenišča, slušatelji Teološke fakultete v Ljubljani in večje število profesorjev in članov vodstva. Najprej so šli na Koroško, potem pa v Italijo. Polovica bogoslovcev je bila konec maja 1945 vrnjena v Slovenijo skupaj z domobranci, drugo polovico so pa zavezniki peljali v taborišče v Monigu v Italiji. Želja bogoslovcev je bila končati študije in prejeti mašniško posvečenje. Ravno zaradi tega so se povezali z dr. Alojzijem Odarjem, ki je že bil v taborišču, ter si zamislili, da bi ustanovili začasno semenišče v begunstvu. Posredovali so slovenski salezijanci ter dobili prostore v benediktinski opatiji Praglia. Tako je 1. junija 1945, malo manj kot štirideset slovenskih bogoslovcev začelo s predavanji kljub pomankanju oblek, obutve, knjig in ostalih pripomočkov. Na fakulteti je poučevalo devet profesorjev, vodenje je prevzel dr. Odar, kongregacija za semenišče pa je priznala to kontinuiteto kot ljubljansko Teološko fakulteto in semenišče.

11.septembra 1945 se je to semenišče preselilo v Briksen, na južnem Tirolskem. Tam so poučevali v briksenskem semenišču. Pridružili so se tudi novi bogoslovci raznih taborišč v Italiji in Avstriji. Kongregacija za semenišča in univerze je finančno podpirala semenišče, skupaj s Slovenci, ki so živeli v Ameriki. Na žalost, italijanske oblasti niso bile naklonjene tej fakulteti in zato je vodstvo hotelo, da se semenišče preseli v Rim, študij pa bi bogoslovci lahko nadaljevali na Gregoriani, a to se ni zgodilo. Kasneje je bilo semenišče preseljeno v Argentino, v mesto San Luis, približno 700  km od Buenos Airesa proti severozahodu, kjer so sprejeli slovensko semenišče po privolitvi škofa Gregorija Rožmana in kongregacije za semenišča in univerze.

Avstrija

Dijaki v Spittalu. (Vir: osebni arhiv Vladimirja Voršiča)

Slovenski begunci so bili nekaj časa tudi v Lienzu. Nekateri so bivali v domu Kolpinghaus, kjer so dobili zatočišče. Nekaj skupin je bilo le tedne in mesece, druge pa več let. Ta dom je pripadal družbi Kolping, ki je bila ustanovljena leta 1846 kot združenje delavcev. Ustanovil jo je katoliški duhovnik Adolf Kolping v Eldelfeldu v Nemčiji. Hitro se je razvijala in v  dvajsetih letih je štela že dvesto združenj. Dandanes so prisotni v več kot 60. državah po vsem svetu.

Kolpinghaus je bila velika dvonadstropna stavba, ki je imela celo dvorano in oder. Bil je neke vrste mladinski dom, ki je po zasedbi Avstrije zaplenila Hitler Jugend. Tam so nekateri begunci začasano imeli svoj dom in potem so nadaljevali pot v Italijo, saj je bila meja samo 25 km daleč. Po 29.juniju 1945 so se tisti, ki so ostali v domu, preselili v taborišče Peggetz. Proti koncu istega leta ja začel v pritličju delovati otroški vrtec in postopoma je organizacija Kolping obnovila svoje delovanje. Poleti leta 1946 je tam nastopilo vsaj 12 otroških zborov.

Ko so prišli slovenski begunci v Peggetz, v okolici Lienza, so tam ustanovili slovenske šole, nekaj učencev, ki so živeli v Lienzu, se je pozimi kar s smučmi podalo v šolo. Peš je bilo kakih 45 minut, s smučmi pa samo 20 minut. Ko so se begunci preselili v Spittal, so se tja vozili z vlakom.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

  • Meddobje 1-4, SKA, 2016.
  • Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949, Helena Jaklitsch, 34. zbirka Razpoznavanja, INZ 2018.
  • Arhiv SKA.