Alenka Jeraj: »Časi niso enostavni, a v resnici nikoli niso bili.«

0
234
Alenka Jeraj (Foto: Polona Avanzo)

O spominih na šolske dni in njenem pogledu na današnjo šolo smo se pogovarjali s poslanko SDS v državnem zboru, Alenko Jeraj. 

Kakšni so vaši spomini na šolske dni, zlasti na tiste takoj po počitnicah?

Med počitnicami sem uživala, ker je bilo dovolj časa za potepanje in igro v gozdu. Ker sta bila starša v službi, smo z bratom in sestro veliko časa preživeli pri stari mami, kjer smo pomagali v hlevu, na njivi in travnikih, z njo nabirali gobe, kar rada počnem še danes, in plezali po drevesih. Z bližnjimi sošolci, predvsem z mojo še danes najboljšo prijateljico smo kolesarili do Iškega vintgarja ali do jezera na kopanje in sladoled. Tam smo kartali in se družili. Sem pa pogrešala sošolce, tako da je bil prvi šolski dan, ko smo se spet videli razburljiv in smo bili veseli snidenja.
Katerega učitelja se radi spominjate in zakaj?
Najbolj mi je v spominu ostala učiteljica fizike, ki je bila tudi naša razredničarka. Bila je res prava učiteljica. Če je bil v razredu kak problem smo se o tem pogovorili, razčistili nesoglasja in si segli v roke. Znala nas je izzvati, da smo sami poiskali rešitev ali se opravičili drug drugemu. Imeli smo jo radi.
Kako gledate na šolsko problematiko v tem trenutku, v času korone?
Časi niso enostavni, a v resnici nikoli niso bili. Mlad človek, šolar, velikokrat vidi majhen problem kot velik. Ker še nima dovolj izkušenj in znanja kako ga rešiti. A je to vedno pot učenja in rasti. Današnje generacije imajo priložnost, tako kot mi vsi, da se iz te epidemije nekaj naučijo – kako biti solidaren, kaj je v življenju res pomembno, si vzeti čas zase in bližnje.  Pred tem smo samo hiteli, hoteli več in več. Take krize pokažejo, da je življenje več kot samo pehanje.
Kaj je tisto, česar v šolah po vašem primanjkuje in česa ne bi smelo biti?
Otroke zasipamo s preveč podatki, ki jih najdeš na internetu in v knjigah. Bolj pomembno je, vsaj v OŠ, da bi se otroci naučili veščin za življenje; reševati probleme, pomagati drugim, delati v skupini kot ekipa, kaj pridelati na vrtu, ceniti domovino in prednike, ki so ustvarjali pred nami,…
Slabo je tudi to, da želimo imeti samo povprečne in mirne otroke. Vsakega, ki izstopa, je bolj živahen,  zainteresiran za neko določeno stvar, skušajo ukalupiti in mu ne dovolijo, jaz rečem,  leteti.  To je škoda, ker so to praviloma kasneje uspešni posamezniki na različnih področjih, npr. v znanosti, informatiki, športu…
Hvala Vam za odgovore!