O odnosih med generacijami, o starih starših in vnukih, smo se tokrat pogovarjali z Anjo Grilc, socialno delavko, zakonsko in družinsko terapevtko ter vodjo programa Informacijski in svetovalni programi za žrtve nasilja, sofinanciranega s strani MDDSZ. Je tudi sodelavka Študijsko – raziskovalnega centra za družino.
Obeležili smo dan babic in dedkov, če se ne motim. Kakšno vlogo naj imata stara starša pri odraščanju svojih vnukov? So stari starši tisti, ki majo vedno čas?
Res je, 2. oktobra je bil svetovani dan babic in dedkov. Starejša generacija predstavlja nepogrešljiv del družbe, brez katerega ta ne bi bila celovita. Starejši predstavljajo povezavo med preteklostjo in prihodnostjo, saj s sprejemanjem svoje starosti lahko pokažejo mlajšim generacijam, kam življenje pelje ter tudi kaj je najgloblji smisel življenja. Stari starši so nepogrešljivi tudi za družino. Različne generacije, kadar so povezane, namreč podpirajo ena drugo. Otroci osmišljajo in povezujejo, starši skrbijo za družino in dom, stari starši pa dajejo na razpolago svoj čas in prisotnost ter vse povezujejo v globlji smisel. Vloga starih staršev je drugačna od starševske vloge, saj s staranjem običajno prepuščajo vodenje in odločanje mlajši generaciji. Marsikateri stari starš šele ob vnukih prvič doživi možnost, da se v miru posveti otrokom (vnukom). Biti starš namreč prinaša veliko usklajevanja družinskega življenja s poklicnim, skrb za vzgojo in odgovornost, kar lahko prinese tudi večjo mero tesnobe. Stari starši ob vnukih ne nosijo več tolikšne odgovornosti, kot so jo kot starši ob svojih otrocih, in se imajo tako ob vnukih priložnost sprostiti, se z njimi zabavati, raziskovati; lahko si vzamejo čas za dolge in počasne sprehode, jih umirjeno uspavajo, se z njimi igrajo.
Nekateri živijo daleč, drugi bližje…
Res, oblike starega starševstva so si lahko zelo različne, odvisno od tega, koliko in na kakšen način se stari starši vključujejo v življenje otrok in vnukov; nekateri stari starši redno pazijo svoje vnuke in nosijo velik delež skrbi zanje, drugi stari starši se v vzgojo ne vključujejo ter se z vnuki predvsem zabavajo, tretji se z vnuki vidijo le občasno. Ne glede na različne načine vključevanja pa imajo stari starši za družino neprecenljivo vrednost, če uspejo biti do nje senzitivni, razumevajoči in ljubeči. Ob rojstvu vnukov so odnosi med starimi starši in starši na preizkušnji; mladi starši za sproščeno starševstvo potrebujejo priznanje svojih staršev, torej da lahko začutijo, da jih starši spoštujejo, cenijo, čeprav delajo s svojimi otroki drugače, kot so sami s svojimi. Če vsaka generacija uspe sprejeti in razvijati svoje izzive, so si lahko vse tri generacije (stari starši, starši in vnuki) v oporo, pomoč in navdih. Ob starih starših se pogosto pojavi vprašanje postavljanja meja; pomembno je, da stari starši lahko zaupajo svojim otrokom glede skrbi za svoje otroke, da so prav starši tisti, ki otroka najbolj poznajo in prepoznajo, da niso vsiljivi, grobi in da se ves čas zavedajo, da je odrasli tisti, ki mora poskrbeti za otroka (čustveno in fizično) ter da odrasli ne postavljajo svojih potreb pred potrebe otrok.
V čem je bogastvo časa, preživetega s starimi starši? Kaj je tisto najlepše, česar se vnuk lahko spominja?
Običajno posamezniki v obdobju starega starševstva razvijejo čustveno zrelost; starejši tako ohranjajo dolgoročni spomin, nudijo oporo mlajšim, v konfliktih pa se obračajo k miroljubnim načinom reševanja. Modrost starejših izhaja iz ovrednotenja bolečine in hvaležnosti, da je šlo življenje naprej ne glede na vse, kar je prineslo življenje. Stari starši, ki uspejo najti smisel življenja in povezati življenjske izkušnje v celoto, lahko na mlajše generacije gledajo z večjo naklonjenostjo in zaupanjem, četudi ob učenju »delajo napake«, kar daje mlajšim občutek varnosti. Večja varnost mlajšim odpira vrata sproščenemu raziskovanju, ustvarjalnosti in večji medsebojni povezanosti. Prav zaradi tega lahko stari starši pomagajo svojim potomcem, da ti živijo življenje z manj strahovi.
Kaj vse lahko nudijo stari starši svojim vnukom?
Mlajšim otrokom stari starši nudijo večjo varnost in občutek da so doma tudi, ko so starši v službi. Babice in dedki, ki uspejo predati odločanje in vodenje v roke srednji generaciji, so lahko ob vnukih tudi bolj sproščeni in se lahko v miru posvetijo skupnim aktivnostih, za katere v vsakdanjem ritmu usklajevanja dela in družine, starši pogosto nimajo časa. Stari starši se z razvojnimi nalogami spopadajo drugače kot starši, kar pomeni, da lahko v situacijah, kjer starši ob svojih otrocih čutijo npr. obup, svojim vnukom ponudijo dodatne odgovore na isto vprašanje. To pomeni, da vnuki ob starih starših najdejo še en dodatni prostor za raziskovanje. Najstnike in starejše pa najbolj poveže prav modrost; v obdobju mladostništva najstniki iščejo širši pogled na svet. Ne zanimajo jih več zgolj podatki, ampak iščejo nekaj novega, resničnega, živega. Modrost starejših je tista, ki poveže obe generaciji, saj najstnik ob starih starših lahko dobi globoko razumevanje in znanje, ki se je gradilo več generacij. Najstniki pa starim staršem prinašajo različne novosti in vprašanja, kar jim pomaga ohranjati živost, povezanost, vključenost.
V tem korona času se marsikdo s starimi starši druži veliko manj kot bi se sicer – kakšne sledove to lahko pušča v odnosih med generacijami?
V skrbi in previdnosti, da bi mlajše generacije stare starše zaščitile, je bilo zagotovo manj obiskovanja babic in dedkov. Za starejše in vnuke je bilo več pogrešanja in osamljenosti, pritisk na srednjo generacijo pa večji. Korona čas je torej za vsako generacijo pustil posledice in izzive. Različne tehnološke možnosti so vsaj do določene mere lahko omogočale vzdrževanje stikov med starejšimi in otroci ter vnuki, čeprav na daljavo. Pomembno je, da lahko odrasli (starši in stari starši) v takšni situaciji ravnajo in se odločajo odgovorno, poskrbijo za sebe ter čustveno zdržijo z negotovostjo, strahom in tudi pogrešanjem.
Zdi se, da je prevladala neka “moda”, da mora biti mlada družina čim dlje od “tastarih”, in da se slednje dobesedno zaničuje, v smislu – njihov čas je minil. Res je, da mlada družina potrebuje svoje gnezdo, da se utrdi in poveže, – vendar ali ni to šlo čez vse meje? Je to samo moj vtis ali se to dejansko dogaja?
Vsaka družina nosi svojo zgodbo, ki se odvija skozi več generacij. Dejstvo je, da je bežanje odraslih otrok pred starši krivično za vse tri generacije; vse tri generacije s tem izgubijo, razlogov za to ali krivde pa ne smemo pripisati le eni generaciji. Prehod v starševstvo je obdobje, ko starša začneta z drugačne perspektive gledati na svoje starše. V starših se ob lastnih otrocih prebudijo čutenja, ki so jih kot otroci doživljali ob svojih starših; prebujajo se hrepenenja, lahko pa tudi bolečine in zamere. Za stare starše pa to obdobje prinese soočanje s staranjem. Stari starši, ki so jih žal zaznamovale tudi travme in časa vojne, lahko ob vnukih začnejo odkrivati tudi svoje rane, bolečine, zanemarjenost in izgube, kar jih lahko ogroža, če ne zmorejo globlje ovrednotiti teh bolečin. Lahko je izredno naporno in krivično, če starejši v izogib soočanju z lastnimi bolečinami in nemočjo, začnejo vršiti pritisk na mlajše generacije. To se lahko kaže na različne načine, npr. da so grobi, vsiljivi, morajo vedno imeti prav, nenehno kritizirajo svoje otroke, kako razvajajo svoje otroke, ker jih potolažijo, ko jokajo, čeprav imajo že 4 leta, želijo, da ohranjajo stvari in navade natančno take, kot so bile, itd. V primerih, ko se starejši s svojimi ranami in neizžalovanimi izgubami soočajo na tako boleče načine, se začnejo z vnuki pravzaprav boriti za njihovo mesto – za mesto otroka. Če ni mogoče s sočutjem nasloviti in predelati teh stisk, je to ogromno breme in škoda za mlajši generaciji in nevarnost je, da se stiki s starejšimi prekinejo. Pomembno je, da lahko stari starši sprejmejo, ovrednotijo svoje življenje, predelajo čustva, svoje otroke pa sprejmejo kot odrasle ter jim dajo priznanje, da so v redu, čeprav delajo s svojimi otroki drugače.
Precej primerov namreč obstaja, da eden od staršev stikov s starimi starši po drugem staršu ne dovoli ali pa jih na vse načine ovira. Zakaj do tega pride, pa čeprav so ti stari starši v redu, povprečni ljudje pač, in svojim vnukom v nobenem primeru ne bi škodovali? Še več – svoje tašče in taste (malo manj) označujejo za slabe in žleht vsakomur, ki ima 2 minuti časa.
Res je veliko stereotipov in šal na račun tašč. Za mlade starše je izziv, kako ob otroku obdržati, spremeniti ali pa celo poiskati stik s starimi starši. Za očete je izziv, kako poskrbeti za svojo novo družino ob primarni družini. Odprejo se nova vprašanja in prebudijo otroške potrebe, ki so bile že pozabljenje. Naloga staršev je, da poskrbijo za svoje otroke, stari starši pa imajo priložnost, da se odločijo, kakšni stari starši želijo biti svojim vnukom ter kako bodo pomagali svojim odraslim otrokom. Če stari starši želijo imeti stik z vnukom, je najprej pomembno, da imajo stik z njegovo mamo in očetom ter skrbijo za prijetno vzdušje. Vsak je odgovoren za to, kako vzpostavlja in skrbi za odnose z drugimi torej lahko odnose v resnici pokvari samo vsak sam. Če se stari starši ob vnukih ne uspejo sprostiti in se z njimi zabavati ali če kritizirajo njihove starše, s tem samo izgubljajo stik z otroki in vnuki ne bodo želeli iti k njim, četudi bi jih starši spodbujali. Največja dragocenost je, če stari starši lahko sprejmejo in zaupajo svojim otrokom ter se na vnuke odzivajo tenkočutno in z nežnostjo. Žal pa se velikokrat opisana nasprotovanja dogajajo v družinah, ki so doživele visoko konfliktno razvezo in je to pravzaprav konflikt med bivšima zakoncema ali partnerjema.
Kakšen je odnos do starejših v naši družbi nasploh? V času epidemije, se mi zdi, je marsikaj prišlo na dan…
Na odnos do starejših ljudi v družbi vpliva več različnih dejavnikov, kot so kultura, v kateri živimo, predvsem pa družinski odnosi, vzgoja in načina življenja. Starejši so imeli v različnih kulturah že v preteklosti posebno mesto in svoje vloge, povezane s skrbjo za mlajše, prenos modrosti. Kakšen je odnos do starejših je odvisen tudi od tega, koliko mlajše generacije uspejo ohraniti spoštljiv odnos otroka do staršev in da ne postanejo starši svojim staršem ter koliko starejši uspejo ohraniti odgovornost zase, živeti aktivno in vključeno, saj na ta način starejši ohranijo svoje dostojanstvo.
Kaj je mogoče narediti za izboljšanje medgeneracijskih odnosov? Dejstvo je da je starejših ljudi v Slovenij vse več.
Največ, kar odrasli otroci lahko dajo svojim staršem je, da podprejo največjo raven njihovega funkcioniranja in ne podpirajo njihove nemoči in odvisnosti – v skladu s tem, koliko zmorejo. Vsaka generacija ima svoje vloge in izzive, s katerimi se bo bolj uspešno soočala, če bo lahko prevzela odgovornost zase, sprejemala negotovosti, se učila iz izkušenj ter živela globoke, resnične odnose. K dobrim odnosom pripomore, da starejša generacija ne prenaša svojih bremen na mlajšo, mlajša pa spoštljivo spodbuja starejše, da ohranjajo kontrolo za svoje življenje ter so aktivni in vključeni. Na sistemski ravni je pomembno, da se skozi različne aktivnosti starejše vključuje v družbo ter spodbuja in omogoča, da svoje znanje, modrost, izkušnje, zrelost prenašajo na mlajše generacije (medgeneracijski centri, različni projekti, povezovanje vrtcev, šol in domov za starejše občane, vključevanje starih staršev v kurilukulum, …).
Kaj pa tisti starejši, ki jim ni dano, da bi postali dedki in babice? – za marsikoga je to lahko bolečina. Kako naj zapolnijo svoj čas in poiščejo smisel?
Res je, vnuki že samo, da so marsikomu osmislijo življenje. Če te vloge posameznik ne more doživeti, si je potrebno življenje osmisliti drugače, sprejeti svoje življenje in izžalovati izgube ali kar se ni zgodilo.
Pomembno je, da se starejši socialno vključujejo med svoje vrstnike, so vpeti v odnose in vključeni v dejavnosti, ki jih zmorejo. Ena od možnosti je prostovoljstvo, kjer lahko starejši dragoceno pripomorejo. Kadar so stiske prevelike ali jih ni mogoče izgovoriti znotraj domačih odnosov pa so na voljo tudi različne svetovalnice, namenjene prav starejšim.
Pripravila: L. K.
