Pisatelj Ivan Sivec: Sem Slovenec; črpam iz slovenskih korenin in pišem za Slovence!

0
141
(Foto: osebni arhiv Ivana Sivca)

Pogovarjali smo se s slovenskim pisatelj Ivanom Sivcem, ki je v svojem 50-letnem pisateljevanju po številu knjig prehitel vse slovenske pisce. Pravi, da si je zadal nalogo, da pred bralce razgrne pravo slovensko zgodovino, ki jo preslabo poznamo. Zaupal nam je tudi svoje misli ob dogajanju na RTVS.

 

Najbolj plodovit slovenski pisatelj Ivan Sivec je (1949) od leta 1972 živi in ustvarja v Mengšu. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral na oddelku za slovenistiko, na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo si je pridobil naziv magister etnoloških znanosti. Zaposlen je bil na RTV Slovenija, najdlje kot novinar oz. urednik. Član Društva slovenskih pisateljev je od leta 1987. 4. maja 1972, pred 50 leti torej, je izšla njegova prva knjiga z naslovom Pesem njenih zvonov, pisal in objavljal pa je že veliko prej. Doslej je izšlo že 171 njegovih knjig in je v tem absolutni rekorder. Do pred nekaj leti je bil to France Bevk s 124 knjigami. Sivec je že 20 let vedno med prvimi najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Na leto si v splošnih in šolskih knjižnicah bralci sposodijo več kot 55.000 Sivčevih knjig, doslej pa je bilo natisnjenih več kot 370.000 izvodov njegovih knjig.

DEMOKRACIJA: Pred 50 leti je izšla vaša prva knjiga, pisali  in objavljali pa ste že veliko prej. Kako ste se počutili ob izidu prve knjige in katera je bila to? Lahko poveste kaj več o njej?

SIVEC: Kratke povesti in črtice sem res pisal že dobrih sedem let prej, a prva knjiga je izšla 4. maja 1972, pred petdesetimi leti torej. Naslov je imela Pesem njenih zvonov. Pred tem je izhajala v Kmečkem glasu kot podlistek, veliko etnoloških zapisov po očetovem pripovedovanju pa sem objavljal predvsem v Gorenjskem glasu. Na željo tedaj vodilnega etnologa dr. Nika Kureta sem namreč popisoval šege in navade na Gorenjskem. Tako sem se seznanil z nekdanjimi časi, v knjigi pa je zgodba mojega strica Franca, ki se je ob padcu z lipe smrtno ponesrečil, njegovo dekle pa je pri tem izgubilo um. Kadar je bila polna luna ali povodenj, je hodila v cerkev sredi noči zvonit, ker je želela s tem priklicati svojega ženina. To me je tako pretreslo, da sem potem o tem napisal povest, povezal pa sem jo z nekdanjimi običaji.

DEMOKRACIJA: Kdaj ste vedeli, da boste pisatelj? O čem ste najprej začeli pisati? Kje in kaj vse ste objavljali, preden je izšel vaš prvenec?

SIVEC: Da bom pisatelj, nisem nikoli načrtoval. Sem pa izjemno rad bral, poslušal vaške očance, še posebej pa očeta, ki je bil pravi leksikon. Ko je izšla prva knjiga, sem poletel kot ptica vrh hribov in potem me je kar neslo in neslo naprej. Zdaj sem že pri 171. Največ knjig pred menoj  je napisal France Bevk – 124. Napisal sem tudi tri tisoč besedil za glasbo in pri dvajsetih po Prešernove vzoru tudi sonetni venec z akrostihom V IMENU LJUBEZNI. Pri vojakih v Srbiji, pod šumadijskimi hrasti.

DEMOKRACIJA: Kakšen je odziv na vaše knjige? Katere imajo vaši bralci najraje?

SIVEC: Seveda se bralci odzivajo, in to od prve knjige naprej. Zadnje čase pa skoraj ni dneva, da mi ne bi kdo pisal ali me poklical. Sicer moram imeti pri pisanju mir, veliko miru, a vseeno vsakomur odgovorim. Seveda na kratko, drugače bi delal samo to. Mnogi ljudi si želijo, da bi napisal njihovo biografijo, a tega načeloma ne delam. Brez navdiha ni prave knjige. Sicer pa opažam, da bralci najraje posegajo po mojih zgodovinskih in biografskih romanih o znanih pomembnih Slovenkah in Slovencih. Prepričan sem, da je moja naloga tudi ta, da pred bralce razgrnem pravo slovensko zgodovino. Zelo me moti, ko se kar naprej poudarja, da smo bili v preteklosti hlapci in dekle. To nikakor ne drži. Več kot tisoč let smo že narod, vse od države Karantanije naprej. Najlepši dokaz za to so Brižinski spomeniki, ki jih sicer razkazujemo po vsem svetu.

DEMOKRACIJA: Napisali ste tudi ogromno biografskih romanov. Katere?

SIVEC: Napisal sem 25 biografskih romanov. Še posebej ponosen sem na romane o Francetu Prešernu, Juliji Primic, Simonu Gregorčiču, Antonu Aškercu, Jožetu Plečniku itd., v zadnjem času pa so zelo brani romani o Ivanu Tavčarju, Josipu Jurčiču, Josipu Murnu – Aleksandrovem. Kaže pa tudi, da se bo zadnji iz te serije – o Janezu Trdini – tudi lepo prijel pri bralcih.

DEMOKRCIJA: Slovenija nima in najbrž ne bo imela tako plodovitega pisatelja, kot ste vi, ki bi napisal toliko knjig. V čem je skrivnost – če lahko temu tako rečem – vašega hitrega pisanja? 

SIVEC: Mnogi menijo, da pišem hitro, a to sploh ne drži. Pišem počasi tako kot vsi drugi pisatelji in pisci. S pisanjem se ne da nič prehiteti. Res pa je, da se na pisanje temeljito pripravim. Za zgodovinske ali biografske romane sem pripravljam tudi po več mesecev, preberem vse dostopno gradivo, obiščem veliko muzejev, znanstvenikov, strokovnjakov. Ob tem pa domišljija ves čas sama gradi zgodbo. Tako mi ni treba pripovedi izsesati iz prsta, temveč kar leti na papir. Pa še nekaj je! Knjigo pripravljam oziroma jo pišem od deset do dvanajst ur na dan. Imam pač delovne navade – še od doma. Glede tega bi morali kritizirati predvsem tiste lenuhe, ki stojijo za šankom in čakajo na državno pomoč. Veliko pišem tudi ob sobotah in nedeljah, na dopustu, nasploh ves čas. Pisanje je pač slog mojega življenja.

DEMOKRACIJA: Koliko vaših del je bilo že prenesenih na filmsko platno in katera pa kako ste s filmi in ekranizacijami zadovoljni?

SIVEC: Po mojih delih je bil posnet mladinski celovečerni film ter trije televizijski filmi oziroma nadaljevanke: Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta, Princ na belem konju. Celovečerni film je posnel Tugo Štiglic, televizijske filme oz. nadaljevanke pa scenarist, režiser in igralec Roman Končar. Žal so mu vrata na TV Slovenijo zaprli, čeprav ima pripravljenih več scenarijev in so bile vse nadaljevanke med najbolj gledanimi, če ne kar najbolj gledane. Oba upava, da se bodo gledalci prej ko slej naveličali kriminalk in se bodo tudi uredniki vrnili k uspešnim družinskim nadaljevankam. Namesto da bi Končarja direktor čakal pri receptorju in ga ljubeznivo prosil, naj nadaljuje uspešno delo, je pri nas nasprotno. Povsem nerazumljivo! To stanje je naperjeno proti gledalcem, ki plačujemo prispevek tudi za domačo produkcijo, ki bi jo z lahkoto prodali – če bi bila serija daljša – v druge države. Glede ekranizacij pa – vsak človek vidi svet malce drugače, zato vedno dajem scenaristu in režiserju proste roke. Doslej so me vedno prijeto presenetili.

DEMOKRACIJA: Povejte, prosim, kaj več o vašem jubilejnem romanu Brezdomec, ki je izšel ob 50. obletnici izida vaše prve knjige.

SIVEC: Ob petdesetletnem literarnem ustvarjanju in ob petdesetletnem bivanju v Mengšu, rojstnem kraju pisatelja in etnologa Janeza Trdine, sem pravkar izdal biografski roman o njem. Trdinovo življenje, delo in boj za demokratična načela se nenavadno ujemajo z današnjim trenutkom. Zato sem se s Trdino zlahka poistovetil. Tudi danes nam vlada nenavadno veliko bleferjev, blebetačev, nasploh slabih in nesposobnih ljudi. Po drugi strani pa je med Slovenci ogromno poštenih, delavnih in podjetnih ljudi. Prej ali slej se bo to moralo normalizirati. Po naravi sem sicer optimist, a zdi se mi, da prehod vendarle traja predolgo.

DEMOKRACIJA: Kaj vas najbolj navdihuje v tem trenutku? 

SIVEC: Ta čas se največ ukvarjam z deklico Piko, ki je lani obiskala Piko Nogavičko na Švedskem, letos in tudi vsa naslednja leta pa bo obiskala še marsikaterega drugega knjižnega junaka. Gre za zabavno-poučno serijo za mlade bralce. Seveda pa bo treba napisati tudi še kakšen zgodovinski in biografski roman. Eden je že v zasnovi … Idej mi namreč nikoli ne manjka.

DEMOKRACIJA: Boste (ali ste že) napisali kak roman s politično tematiko? In kaj imate v delu in načrtu za naprej?

SIVEC:  Napisal sem kar nekaj takšnih pripovedi, ki so delno politične narave. Za razumevanje današnje RTV-hiše so precej primerni moji Radioaktivni spomini, v katerih prikazujem zakulisje tega enoumja, ki še vedno živi. Kot novinarja me močno skrbi, da se zgodba celo ponavlja oziroma poglablja. Skrbi me predvsem s stališča nekdanjega novinarja in urednika, kajti nacionalna hiša je daleč daleč od uravnoteženega demokratičnega poročanja. Prav nič me ne moti, če ima leva opcija svoje oddaje, a potem bi jih morala imeti tudi desna.

DEMOKRACIJA: Za svoje romane ste, kot ste omenili, preučili veliko zgodovinskega gradiva – ali smo bili Slovenci v političnem smislu od nekdaj tako »zateženi« oziroma zapleteni?  

SIVEC: Zelo nazoren odgovor na to je moj biografski roman o Josipu Jurčiču z naslovom Prvi pomladni cvet, ki je izšel lani. Ko je prišlo do pomladi narodov oziroma ko smo se začeli globlje zavedati samih sebe, smo, podobno kot vsi drugi narodi, videli svet vsak nekoliko drugače. A prav Jurčič, ki je bil kot mladoslovenec dolgoletni urednik Slovenskega naroda, je rad poudarjal, da na primer krogu, ki se zbira okoli Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic, ne bo nikoli oporekal, če gre nekaj v prid Slovencev. In je tako deloval tudi v praksi. Človek lahko vidi svet drugače, a nekaj osnovnih vrednot je vedno temeljnih, drugače si piš v vetru. Pri nas pa še vedno pretežno obstaja ena sama opcija, z vsemi topovi pa strelja na drugo. V bistvu smo tako rekoč manj zreli kot v Jurčičevem času. Drugače mislečega je treba poslušati, ga spoštovati, mu skušati verjeti, ne pa da je že v osnovi njegovo mnenje poteptano v nič. Pri nas je še po tridesetih letih demokracije precej neuravnotežena nacionalna televizija, ki večkrat ne prikaže problema v obeh lučeh. Ob osamosvojitvi mi je nekdo z druge strani Atlantika dejal, da za vzpostavitev demokracije potrebujemo trideset, štirideset, petdeset let. Tedaj sem mislil, da se šali, zdaj pa vidim, da je stanje duha pri nas tako, da bomo za to res potrebovali pol stoletja.

DEMOKRACIJA: Kako torej vidite današnje politično stanje v Sloveniji? Kakšno je vaše upanje za Slovenijo oziroma kaj si želite za Slovenijo?

SIVEC: V Sloveniji je veliko delavnih, poštenih, dobronamernih ljudi, ki iskreno ljubijo svojo domovino, prizadevno delajo in si srčno želijo, da stopimo vštric z drugimi narodi in državami. Pri tem pa nas na vsakem koraku opozarjajo, da bi radi v miru delali in naj jih politika vendarle pusti pri miru, ne pa da jih bo vse bolj zažirala z davki, bogato plačanimi analizami ter brezplodnimi sestanki in obiski. Poleg tega pa nas izčrpava še bogata nadgradnja sistema in na stotine organizacij, ki se potegujejo predvsem za svoje privilegije, še zdaleč pa niso glas ljudstva. Pesnik in dramatik Matej Bor je o takih kruhoborcih napisal zelo povedno igro z naslovom Ples smeti …

Upanje za Slovenijo seveda obstaja. Vse je odvisno od nas, kdaj bomo dokončno spregledali in vsaj delček svoje moči v resnici namenili svojemu širšemu domu – domovini. Naša generacija je doživela nekaj izjemno lepega. Uresničile so se nam stoletne sanje. Imeti svojo državo in sami upravljati s svojo usodo, je seveda privilegij, kakršnega mnogo narodov nima. Res pa je, da smo pred tridesetimi leti, ko smo se zbudili in odprli oči, obstali skorajda tam, kjer smo bili prej. Slovenija je sicer doživela delni napredek, a bi lahko bistveno večjega. Nekoč sem na radiu slišal nekega pravnika, da smo glede prava – verjetno je podobno tudi na drugih področjih – nekje med Bocvano in Švedsko. Menda sta resnica in pravica odvisni od stanja duha v družbi. To me je precej razžalostilo. Do tedaj sem mislil, da sta resnica in pravica absolutna pojma in da sodniki razsojajo enako po vsem svetu. Očitno pa ne. Res nismo več Bocvana, do Švedske pa je verjetno še dolga pot.

DEMOKRACIJA: Kako gledate na svoje sodobnike oziroma slovenske literarne ustvarjalce v tem času? Ali menite, da imamo Slovenci dandanes veliko piscev in kakšni so? Kakšno prihodnost slovenske kulture vidite vi?

SIVEC: Trdno sem prepričan, da Slovenci kot narod ne bi obstali, če ne bi imeli svojega jezika, svojih knjig, svoje kulture. Od Trubarja naprej se potrjujemo predvsem v tem. Podobno majhnih narodov, kot smo mi, je iz zgodovine veliko izginilo, mi pa smo še vedno tu. In bomo tudi ostali. Vsega, kar imamo zapisanega, se ne da izbrisati. Vsaka knjiga je dokument časa in obraz našega bivanja. Res pa je, da v literaturi preveč hlastamo po zahodnih in nasploh drugih zgledih in premalo črpamo iz svojih korenin. Sam sem se zavestno lotil zgodovine na naših tleh: od Rimljanov pri nas do Karantanije ter grofov Celjskih in knezov, dodal pa sem več kot dva ducata biografskih romanov, s katerimi želim poudariti našo preteklost, ki je enako veličastna, če ne celo bolj, kot zgodovina mnogih tako imenovanih velikih narodov. Le preslabo jo poznamo. Sam si pravim: Sem Slovenec in črpal bom iz slovenskih korenin! In pisal za Slovence! Če mi je že dano, da znam nekaj zapisati, imam tudi dolžnost opravljati to v imenu svojega naroda. Tudi nekateri drugi pisci in pisatelji to vendarle razumejo.

DEMOKRACIJA: Kako kot nekdanji novinar in urednik na RTVS gledate na zdajšnje dogajanje v tej hiši?

SIVEC: To je seveda farsa, vredna Cankarjevega peresa. Stari, utrjeni kadri se bojujejo za svoje prednosti, kar je po svoje razumljivo. Gledano širše pa je to daleč od razumevanja demokracije. Vsakogar, ki misli drugače kot oni, želijo zatreti in ga ponižati. Čeprav program plačujemo vsi, je velikokrat podprta samo ena opcija. Šele ko bo prišlo do premika v smeri, da bo tudi druga opcija dobila svoje oddaje oziroma bodo v vsaki pogovorni oddaji gostje tako z ene kot z druge strani, bodo gledalci pošteno in uravnoteženo obveščeni. A se na TV večkrat opravičujejo, da druga opcija ni hotela sodelovati. To je seveda nesmisel. Vsi vemo, da je na TV tako, da če ni enega gosta, sta takoj na voljo dva druga. Seveda če je voditelj pošten in sploh želi prikazati obe strani problema. Nasploh pa je na RTVS – kot je bilo poudarjeno že v mojem času – bržčas še vedno preveč zaposlenih. Pa tudi organizirati bi jo morali po drugih zgledih. Na ORF je na primer stalno zaposlenih bistveno manj, naročnikov pa je še enkrat več. Preprosto dajo zaokrožene oddaje delati zunanjim produkcijam. Tako dobijo večjo raznolikost, načeloma boljše oddaje in imajo manj stroškov z zaposlenimi. Pri tem se večkrat spomnim na humorista Ježka, ki je, ko so ga vprašali, koliko ljudi dela na Radiu Ljubljana, odgovoril: »Zaposlenih je več sto, dela pa jih približno polovica.«

Pripravila: Lucija Kavčič

Intervju je bil najprej objavljen v Demokraciji.