December je na južni polobli mesec zaključkov dejavnosti, pričnejo se poletne počitnice in šole zapirajo svoja vrata do meseca marca. Letošnji zaključek ni bil običajen za učence saj se so tudi spomnili na ustanoviteljico, ki jih je pred kratkim zapustila.
Nekaj tednov pred zaključkom šolskega leta je v slovenski skupnosti zvedelo odmevala žalostna novica, da je ta svet zapustila ga. Marjana Batagelj.
Gospa Marjana, kakor so jo večina v ožjem krogu spoznali, je bila ustanoviteljica šole ali tečaja slovenskega jezika za špansko govoreče otroke. Iz zapisnika razberemo, da je bilo to leta 1980 in da so posvetili tečaj, ki je potekal že od vsega začetka v prostorih krovnega mestnega prostora Slovenska hiša, nadškofu Bonaventura Jegliču pod znanim imenom ABC po slovensko.
Sama gospa Marjana, ki je dolga leta bila tudi voditeljica šole je priznala, da so bila prva začetna leta težka, da so najprej delali tako kakor je pač vsakdo mogel. Leta 1988 je uspela pripraviti učne zvezke in tečaj je stekel po postavljenih in že preizkušenih ojnicah.
Leta 1990, se je gospa Marjana prizadevala, da bi se tečaj postavil na prave temelje po argentinskem vzorcu, o slušno vidnem načinu poučevanja tujih jezikov v osnovni šoli, kar je prineslo zaželene uspehe. Že leta 1993 je število učencev naraslo, zato so bili razdeljeni v šest skupin, od četrtega do dvanajstega leta starosti. Od tedaj in vse do danes pouk poteka v sobotnem jutru po tri ure 32 sobot letno.
Zaključek šole običajno ostane zabeležen v spominu pri otrocih kot nepozaben dan. Tudi letos je bil poseben in ne samo zaradi pandemije. Učiteljice so opisale ta dan s sledečimi besedami:
Ogromno izzivov so preživeli kot šola, pa tudi vsaka družina zase. “Letos je bilo v naši šoli vpisanih 22 otrok, za katere je bilo treba preskrbeti učitelje, ki bi kot vedno darovali čas, delo, veselje in pa kreativnost za prvi del leta, ki je začelo z virtualnim poukom. Hvala Bogu so se dobra srca pridružila temu delu: Ana Urbančič Loboda, Nevenka Belič Stellatelli, Nataša Urbančič, Veronika Selan, Andrej Kavčič, Paula Grbec in tudi Saši Jelenc Vodnik, ki je bila nadomestna učiteljica v 6. razredu. S skupnim delom se je preko ekrana začel pouk, a z upanjem, da se bomo kmalu lahko dobili v šoli. Ko so se ukrepi olajšali, nam je pa veselje napolnilo dušo, ko smo se znova pogledali v oči in se v živo udeležili pouka, čeprav seveda s strogim protokolom.
Tako smo lahko skupaj praznovali otroški dan z običajno tombolo, za Slomškovo proslavo smo na vrtu pripravili piknik in vsadili rožice kot simbol rasti v jeziku in povezanosti, počastili smo mamice s čajanko, kjer smo jim poleg pesmi in nastopa pripravili slovenski čaj in dobro tortico, ki jo je spekla gospodična Ana.
A kakor se zgodi v življenju, vmes pridejo tudi težki trenutki. Poslovili smo se od nekaterih starih staršev in tudi mamice naših otrok, ki so odšli v nebesa. Slovo je vedno težko a skupaj in z upanjem smo te dni lažje preživeli. Nas bo pa tudi z nebes spremljala naša draga gospa Marjana Batagelj, ki je imela ta pogled na bodočnost in leta 1980 začela z Jegličevo šolo ABC po slovensko.” so zapisali.
Jegličeva šola je bila sicer ustanovljena leta 1949 na tem istem prostoru. V to šolo so zahajali otroci v bližini naseljenih družin, ki so se združevali v treh skupinah. Ker se je tudi število učencev Jegličeve šole zmanjšalo zaradi izseljevanja družin v predmestje, se je gospa Marjana z učiteljstvom šole odločila, da se usposobijo za pouk slovenščine kot drugi tuji jezik. Tako se je leta 1980 dopolnilo ime Jegličeva šola ABC po slovensko in pod vodstvom gospe Marjane je začela delovati.
Gospa Marjana je dolga leta poučevala, najprej kot učiteljica, potem pa kot voditeljica. Vedno jo je spremljala vesela pesem in tudi sama je sestavila nekatere pesmice za šolo. Z nasmehom na obrazu ter vedno s spodbudnimi besedami je sprejemala vsako družino z ljubeznijo, ter tako zapečatila učiteljicam veselje do poučevanja jezika in ohranjevanja kulture.
V vsakem otroku je odkrila kako lastnost, preko katere jih je pridobila in jim odprla dušo, da sprejmejo korenine, ki so jim bile podarjene. Ptički z dvema kljunčkoma jih je imenovala, in za njih in za njihove družine se je vedno izpopolnjevala v materialih, organiziranju učnih enot ter z zgledom pokazala ljubezen do materinega jezika, ki so jo odkrivali otroci kot najdragocenejšo doto svojih babic in dedov.
Za učitelje, ki so imeli srečo, da so kdaj z njo delali, je bila pravi kažipot, odprtih rok in z radodarnim srcem, nepozabna lučka, ki jih bo vedno spremljala in vodila z nebes. Zato so letos za zaključek uprizorili prizor, ki ga je ona leta 1995 spisala za njene učence, in ga preuredili za sedanje učence: “En dan v življenju naših otrok”
Učitelji so hvaležni za ves trud, ki so ga starši skozi vsa ta leta nudili z zaupanjem v učitelje in za bogastvo otrok. Lepo je delati složno z združenimi močmi, po sledeh tistih, ki so že pokazali pot. Tako lahko še naprej ponosno raste drevo z dvema koreninama: s slovensko in argentinsko narodnostjo, s slovensko in argentinsko besedo, in na njem se sliši pesem ptičkov z dvema kljunčkoma …
Piše: Damian Ahlin
VIRI: Zbornik društva Zedinjena Slovenija 1948/1998
Svobodna Slovenija
Arhiv Jegličeve šole
