Na I. gimnaziji Celje odkrili doprsni kip Antona Aškerca

0
520
Na I. gimnaziji Celje so odkrili doprsni kip pesnika Antona Aškerca. (Foto: Lili Pušnik / STA)

Na I. gimnaziji Celje so včeraj odkrili doprsni kip pesnika in nekdanjega dijaka te gimnazije Antona Aškerca. Kot je ob tem povedal ravnatelj Anton Šepetavc, je bil Aškerčev kip v Celju postavljen že leta 1956 po naročilu celjske občine, pred leti pa so se odločili znova obuditi spomin nanj. Doprsni kip je delo kiparja Olega Ambartsumjana.

 

Šepetavc je spomnil, da Aškerc ni bil samo epski pesnik, ampak tudi esejist, dramatik, prevajalec, potopisec, po osnovnem poklicu pa je bil katoliški duhovnik. “Ponosni Aškerc je bil človek širokih obzorij, človek, ki je presegal slovenske plotove, ki je znal videti svet in ki se je želel videti v tem svetu. Čeprav je bil katoliški duhovnik, sta ga zanimala tudi budizem in islam,” je povedal.

Aškerc je potoval po Balkanu in Turčiji, leta 1901 je pripotoval v Rusijo. Bil je v Kijevu, Sankt Peterburgu, Sevastopolu, na Kavkazu, v Gruziji in na Krimu. Leta 1903 je napisal potopisne spomine z naslovom Dva izleta na Rusko. Kot je še povedal Šepetavc, so pred 60 leti kulturno društvo I. gimnazije Celje poimenovali po Aškercu.

Celjski župan Matija Kovač, prav tako nekdanji dijak I. gimnazije Celje, je menil, da je šola z doprsnim kipom Aškercu izkazala posebno čast. Odprtja doprsnega kipa sta se udeležila tudi veleposlanik Gruzije v Sloveniji Irakli Koplatadze in pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

(Foto: Lili Pušnik / STA)

Aškerc (1856-1912) se je rodil v Globokem pri Rimskih Toplicah. Po gimnaziji je stopil v mariborsko bogoslovje, po koncu študija pa je leta 1881 postal kaplan v Podsredi, kjer je ostal dve leti. Zatem je bil šest let kaplan v Šmarju pri Jelšah, nato pa se je veliko selil. Zadnja postaja njegove duhovniške službe je bila v Škalah pri Velenju, kjer se je leta 1898 upokojil. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je opravljal vse do smrti.

Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec prepoznal njegov dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile balade, romance in prilike. Motive je zajemal iz slovenske preteklosti in zgodovine slovanskih narodov, bogat vir mu je bilo narodno izročilo. Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo – Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter.

C. R., STA