Naša mladina je zelena veja, na kateri sloni vsa naša emigracija

0
830
Gledališka predstava (Vir: Svobodna Slovenija)

Poleg šolanja so bile vedno in so še, izredno pomembne prireditve, šolski izleti in poletna počitniška kolonija. V nadaljevanju opis vseh teh stranskih dejanj v Argentini.

Najprej je treba omeniti, da  v Argentini poteka pouk od začetka marca do Miklavževanja. Poletne počitnice so običajno decembra, januarja in februarja.

Prireditve

Za slovenske šole v Argentini je zelo pomembno vsakoletno organiziranje različnih prireditev. Seveda ne bomo opisali vseh dejavnosti, ki so se skozi vsa leta vršila. Vendar bomo omenili najvažnejše v različnih letih.

Prireditev šolskih otrok. (Vir: Svobodna Slovenija)

Stalne prireditve lahko razdelimo na pet glavnih točk.

Skupne prireditve. Te so izrazito pomembne, ker se zbirajo učenci in učitelji vseh šol v osrednjem prostoru slovenske skupnosti v mestu Buenos Aires, poimenovan Slovenska hiša. Skozi leto lahko naštejemo tri prireditve: začetek šolskega leta, meseca marca. Takrat na splošno priredijo kako otroško veseloigro; Alojzijeva proslava, julija meseca ter Slomškova proslava, meseca septembra. V obeh slučajih so kratki prizori povezani s pesmimi in deklamacijami v smislu praznovanja.

Posamične. Te se prirerajo v vsakem šolskem prostoru. Med njimi štejemo lahko obletnica šole, otroške, materinske in očetovske dneve, itd.

Sodelovanje na prireditvah skupnosti. To so prireditve, ki jih običajno prireja krovna organizacija Zedinjena Slovenija, kot na primer Spominska proslava, Slovenski dan, itd.

Sodelovanje pri raznih prireditvah v svojem lastnem okraju, kot so  obletnice krajevnega doma ali društva.

Izredne prireditve. K temu štejejo občasni obiski iz Slovenije ali drugih koncev sveta. Med drugimi lahko imenujemo obisk pisatelja Karla Mauserja iz ZDA, sprejem škofa Alojzija Šuštarja, sprejem predsednika vlade Republike Slovenije, prof. Alojzija Peterleta, dr. Andreja Capudra in pisatelja Alojzija Rebule. Veliko tovrstnih obiskov je bilo v zadnjih tridesetih letih.

Šolski izleti

Skozi vsa leta lahko razberemo iz zapisnikov, da se omenjajo šolski izleti. Ti zapiski so zelo natančni in opisujejo dosežke teh izletov. Šolski referat je v njih večkrat pokazal ne samo število udeležencev, ki je iz leta v leto naraščalo, tako v številu učencev kot v številu sodelujočih šol. To je znak po potrebi večjega sožitja in družabnosti tako med učenci kot med učitelji. Starši veliko dajo na te izlete. V neki meri so izleti izraz edinosti duha, ki povezujejo vse slovenske šole.

Prvi izleti so bili v kmetijsko šolo v okraj Gonzalez Catan, v buenosaireškem predmestju. Kasneje so bili v Villa Albertina, Cotolengo Don Orione, Glew, na južnem predelu, itd.

Počitniška kolonija

Otroška kolonija (Vir: Svobodna Slovenija)

Že leta 1957 je šolski odbor, sestavljen s predstavniki vseh takratnih osnovnih šol, napovedal prvo počitniško kolonijo za otroke med 6 in 12 let. Razne zapreke so v tem letu in v nadalje začasno ustavile ta načrt in sicer do leta 1962. Takrat je šolski odsek končno uspel prirediti kolonijo v gorskem kraju San Esteban, v provinci Cordoba, približno 800 km iz Buenos Airesa proti severu države. V bližini tega se nahaja kraj Capilla del Monte, kjer je duhovnik Rudolf Hanželič kupil zemljišče na katerem je stala starodavna cerkvica iz 17. stoletja posvečena Mariji bolečin. Tam zraven je dal sezidati počitniško hišo. Cerkev je podaril Cordobski nadškofiji, vse ostalo je pa v lasti dobrodelnega društva. V zapiskih beremo izpod peresa šolskega referata Franceta Vitriha: dejansko to niso enostavne počitnice, ampak celodnevna poletna slovenska šola. V nadaljevanju v istem zapisniku zatrjuje tudi, da je šolska kolonija važno sredstvo za ohranjevanje slovenstva. To pa zato, ker se od 70 do 100 otrok in tudi čez, zbira vsako leto ob svojih učiteljih ter govori, poje in se razvedri izključno v slovenskem jeziku.

Uspeh teh kolonij je bil tako velik, da so večkrat izrazili namen, da bi jih ponovili, morda z manjšimi skupinami, v istem kraju ali kot je bilo  v naslednjih letih, da bi organizirali otroške kolonije tudi v predmestju Buenos Airesa, kot je bilo na primer letovišče Sloga v Villa Udaondo, v zahodnem predelu.

Narastek v številu obiskovalcev je povzročal, da so organizatorji bili večkrat tudi primorani omejiti število otrok.

Ker so se te kolonije izvrševale  po božiču in do prvih dni novega leta, so otroci pošiljali razglednice s čestitkami  in dogodivščinami ne samo staršem, temveč tudi učiteljem in javnim delavcem. Kot anekdoto lahko omenimo, da so otroci leta 1982, med drugim tudi pisali nadškofu in metropolitu Alojziju Šuštarju v Ljubljano, ki jim je pravočasno odpisal. Voditelji so prebrali otrokom odgovor, ki so bili vsi zelo veseli. V dobi štirinajstih dneh so hodili na kratke izlete v bližnje hribe, kot na primer Uritorco. Še danes se govori, da ima ta kraj posebno energijo in da ga pogosto preletavajo neznani leteči predmeti (UFO). Vsako leto šolarji obiščejo tudi tovarno, kjer pridelujejo znamenite alfajorje. To so tipične argentinske tortice, ki jih imajo otroci še posebno radi. Veliko so tudi igrali nogomet in odbojko, se kopali v bližnjem potoku; ob večerih se zabavali ob kresu, igrali tombolo ter se vadili v kratkih gledaliških vlogah. Če je šlo vse po sreči, so zadnji večer predstavili igro kjer so nastopili najbolj pogumni in tisti, ki so se uspeli naučiti besedila. Tudi ročnih del in otroško-mladinskih pesmi s spremljavo kitar in piščalk so se z veseljem učili. Bilo je res veliko veselja, smeha, dobre volje in zabave. Na Silvestrovo so imeli veselico kjer so imeli bogato večerjo, plesali so in peli dolgo v noč. Na predvečer svetih Treh kraljev so bili deležni njihovega obiska ter bili obdarjeni s sladkarijami.

Večina vsega tega je ostalo kot običaj vse do današnjih dni.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

  • Zbornik Zedinjene Slovenije 1948-1998.
  • Arhiv SKA.
  • Svobodna Slovenija