Piše: Miran Černec; L. B.
Valentin Vodnik, slovenski duhovnik, pesnik, pedagog, časnikar in morda najvplivnejši predstavnik dobe razsvetljenstva na Slovenskem se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški. Čeprav se je pri svojem velikem delu na prelomu 18. v 19. stoletje lahko opiral na takrat že precej bogato literarno tradicijo v slovenščini, je Vodnik v marsičem oral ledino. Bil je denimo izdajatelj prvega slovenskega časnika ter avtor prve slovenske pesniške zbirke – še posebej odločilne učinke za narodni preporod pa je imelo njegovo delo v času francoskih Ilirskih provinc, s katerim je slovenščina v domačih šolah končno pridobila status poučevalnega jezika.
Valentin Vodnik se je rodil v Šiški na obrobju Ljubljane očetu Jožefu in materi Jeri. V družini je bilo 10 otrok, a je bila dovolj premožna, da je lahko kot prvorojenec leta 1769 vstopil v ljubljansko latinsko gimnazijo in tam opravil 6 letnikov.
Pri 17. se je odločil za vstop v frančiškanski red; razlog za ta korak ni znan, a mogoče je, da ga je k temu spodbudil pater Marko Pohlin, avguštinski redovnik in avtor, ki ga je poučeval v gimnaziji in imel nanj očitno precejšen vpliv.
Po študiju bogoslovja in posvetitvi v duhovnika je Vodnik v Ljubljani navezal stik tudi s stanovskim kolegom Janezom Damascenom Devom, ki ga je med letoma 1779 in 1781 povabil k ustvarjanju zbornika Pisanice; tam je nato objavil svoje prve znane pesmi – in čeprav tega tedaj še ni slutil, je prav ena od njih povsem spremenila njegovo življenjsko pot …
Nadaljevanje preberite na POVEZAVI.
