Revolucija v apostolatu mladih: Sv. Janez Bosko in njegov preventivni vzgojni sistem

0
406
Sv. Janez Bosko

V Katoliški cerkvi 31. januarja praznujemo god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska.

 

 

Salezijanci so ena od moških redovnih skupnosti tudi v Cerkvi na Slovenskem, ki jih je v 19. stoletju ustanovil Janez Bosko v Italiji. Njihovo življenje in poslanstvo sta predstavljena na spletni strani.

Življenjska pot in poslanstvo

Janeza Boska (1815–1888) je papež Pij XI. (1922–1939) leta 1934 ob razglasitvi za svetnika imenoval najodličnejši vzgojitelj, papež Janez Pavel II. (1978–2005) pa ga je ob koncu praznovanja 100. obletnice smrti leta 1989 razglasil za očeta in učitelja mladine.

Janez Bosko je bil deležen skrbne družinske vzgoje matere Marjete, saj mu je oče umrl, ko je bil star dve leti. Iz opazovanja življenja družine Bosko in življenjskega poslanstva svetnika je razvidno, da je vzgojno modrost prejel predvsem od matere, čeprav je bila preprosta kmečka žena. Že kot otrok je spoznal, da mladi potrebujejo ljudi, ki jih lahko obvarujejo slabega.

Zaradi revščine in drugih neugodnih razmer v takratni severni Italiji je Janez s težavo uspel dokončati študij. V duhovnika je bil posvečen leta 1841. Po nasvetu duhovnega voditelja sv. Jožefa Cafassa je v Torinu iskal priložnosti, kako bi pomagal mladini.

Mladi so vedno odsev in hkrati izziv družbe. Tako je bilo v 19. stoletju tudi v Torinu, ki je stopal na pot hitre industrializacije. Po Napoleonovih vojskah, suši, kugi in drugih težavah so zlasti za mlade nastopili zahtevni časi. Z velikimi upi so prihajali v mesto, kjer pa so jih izkoriščali delodajalci, mnogi pa so zašli tudi v kriminal, hirali so po zaporih in celo umirali. Dobrih vzgojnih ustanov ni manjkalo, vendar so bile le-te v glavnem dostopne samo za premožne.

Mladi duhovnik Janez Bosko je opazoval te razmere, zato je leta 1841 organiziral dobro misleče ljudi, ki bi mu pomagali pri delu za mlade. Fante po zaporih in na ulicah je začel vabiti, naj pridejo k njemu, ko bodo prosti, zlasti ob nedeljah. Začel je sanjati o ustanovi, v kateri bi jih lahko zbiral in jih uvajal v življenje ter obvaroval slabega. Po petih letih preizkušenj in odpovedovanj je leta 1846 za svojo dejavnost v Valdoccu blizu Torina dobil stalni prostor, kjer so postopno zrasle njegove ustanove. Iz Pinardijeve lope se je sčasoma razvila mogočna ustanova z imenom oratorij, v kateri so gojenci lahko razvijali svoje sposobnosti ter postajali pošteni državljani in dobri kristjani, kar je bil tudi cilj Boskovih vzgojnih prizadevanj. Oratorij je urejen tako, da središčno mesto pripada pristnim človeškim odnosom, kjer ravnatelj stori vse, da se vsak počuti kot doma. Ustanova naj bi bila s svojo ureditvijo fantom dom, ki sprejema, župnija tista, ki evangelizira, šola tista, ki uvaja v življenje, dvorišče pa tisto, ki pripomore k življenju v veselju in prijateljstvu.

Janez Bosko se je uveljavil predvsem z vzgojo, ki jo je imenoval preventivni vzgojni sistem. Prenove človeške družbe se je lotil z vzgojno dejavnostjo.

Nadaljevanje, kjer piše o preventivnem vzgojnem sistemu Janeza Boska, si preberite na POVEZAVI.