Leta 1972/73 je srednješolski tečaj prvič priredil petnajstdnevno poletno taborjenje za abituriente – maturante. To je bilo v Bariločah, 1500 km proč od Buenos Airesa, na jugu Argentine. Prirejeno je bilo z namenom, da bi se mladi bolje spoznali ter medsebojno povezali, obenem pa tudi, da bi šli v naravo. Skupino so imenovali RAST: Roj Abiturientov Srednješolskega Tečaja.
Prva leta je za taborjenje poskrbel tečaj, kasneje so organizacijo prevzeli starši; dijake so spremljali profesorji ali starši. Delali so izlete v naravo, v gore in se ob večerih družili na kresih. Vsakoletna RAST ima zaporedno številko v latinskih črkah. Prva je bila RAST I leta 1972, letos je bila že RAST L. Od leta 1991 dalje so spremenili destinacijo zaključnega potovanja: namesto v Bariloče od takrat naprej potujejo v Slovenijo.
V vseh teh letih je srednješolski tečaj izvajalo več kot 11 ravnateljev in ravnateljic ter 70 profesorjev in profesoric. Redni sestanki profesorskega zbora so veliko pripomogli k delovanju tečaja. Pripomogel je tudi vsakoletni študijski dan. Nekateri profesorji so bili celo izbrani za štipendiste Slomškove ustanove. Ministrstvo za šolstvo in šport skupaj s Tajništvom za Slovence po svetu pripravljata januarja vsakoletni seminar in študijsko potovanje po Sloveniji, katerega se redno udeležujejo tudi profesorji tečaja.
Pravila tečaja določajo, da lahko ima podružnice v Buenos Airesu ali zunaj njega. Sčasoma so nastali odseki.
Tečaj v Slovenski vasi
Leta 1966 so se sestali ravnatelj tečaja Marko Kremžar, predstojnik Baragovega Misijonišča Ladislav Lenček in Franc Sodja ter sklenili ustanoviti podružnico tečaja v Slovenski vasi v Lanusu. To je okraj na južnem delu predmestja. Ker je večina dijakov bila v Misijonišču in so tam že dobivali del pouka, ki ga je imel v načrtih srednješolski tečaj, so delno spremenili učni načrt. Ostali so glavni predmeti, kot so verouk, zgodovina, zemljepis, slovnica in književnost, nastopanje ter organizacijska teorija z idejno formacijo. Učila so bila v glavnem ista kot v centrali, napisali so pa skripte za zgodovino in zemljepis. Skozi tečaj je šlo v vseh letih približno 250 dijakov. Prvi abiturienti so tečaj zaključili leta 1969.
Tečaj v Mendozi
Mendoza je oddaljena od Buenos Airesa približno tisoč kilometrov. V tem mestu je tečaj začel delovati leta 1973. Že od vsega začetka je tečaj vodil inž. Marko Bajuk. Tu je bilo okoli 10 ali 15 dijakov na leto. Bili so razdeljeni v tri razrede, vendar jih je bilo zadnja leta vedno manj. Pouk so imeli dvakrat mesečno, predmeti so pa bili skoraj enaki kot v centrali v Buenos Airesu. Na žalost je tečaj nehal delovati leta 1984.
Tečaj v Bariločah
Bariloče: mesto na jugu Argentine, od Buenos Airesa oddaljeno 1500 kilometrov. Tukaj so začeli s tečajem leta 1973. Zanj se je zavzel dr. Vojko Arko, predvsem poleti mu je pomagal Zorko Simčič, ki sedaj živi v Sloveniji in je pred kratkim praznoval stoti rojstni dan. Slovenska skupnost v Bariločah ni velika, saj šteje okoli 200 oseb, zato tudi ni bilo veliko dijakov. Bila so leta, ko jih sploh ni bilo, največ jih je pa bilo leto 1986 in sicer 13 dijakov. Glede predmetov, so se skušali približati tistim v centrali, vendar včasih to ni bilo izvedljivo v glavnem zaradi premajhnega števila dijakov ter pomanjkanja učiteljev.
Tečaj v Rožmanovem zavodu
V okviru nekdanjega slovenskega semenišča je deloval zavod za notranje gojence, ki so hodili na državno srednjo šolo v Adrogueju. To je bilo neke vrste malo semenišče in se je imenovalo Slovenski dijaški zavod ali kasneje tudi Rožmanov zavod v Adrogueju. Deloval je od leta 1952 de 1977. V resnici je bil to prvi slovenski srednješolski tečaj. Ni pa imel ne splošnega učnega načrta in niti ni bil razdeljen na pet razredov. Vsako soboto so gojenci imeli redni slovenski pouk. Velja omeniti, da je iz tega zavoda izšlo nekaj profesorjev srednješolskega tečaja Marka Bajuka.
Visokošolski tečaj
Aprila leta 1967 so v Slovenski hiši uradno odprli slovenski odsek buenosaireške podružnice Fakultete za filozofijo in humanistične vede Ukrajinske katoliške univerze sv. Klementa v Rimu. Ta odsek je vodil dr. Tine Debeljak. Na tej fakulteti so slovenski študentje diplomirali v slovenskem jeziku. Za doktorat so lahko predložili slovenske disertacije iz slovenske kulture. Prvo leto se je vpisalo 15 Slovencev in vsi so diplomirali. Študijski program je trajal štiri leta in obsegal naslednje predmete: staroslovanščina, slovenska filozofija, literatura, umetnost in zgodovina ter zgodovina ekonomske misli z ozirom na slovensko gospodarstvo. Predavanja so bila v slovenščini, delno pa tudi v španskem in ukrajinskem jeziku. Slovenski odsek je obstal samo do leta 1972. Uradni razlog je bil, da je Ukrajinska univerza spremenila učni načrt, vendar so bili še drugi razlogi. Visokošolski tečaj je pa nastal šele leta 1982; njegov namen je bil, da bi se slovenski izobraženci izpopolnjevali v nauku katoliške Cerkve za različna življenjska področja. Sprva je bilo eno predavanja na mesec. Imel je štiri predmete: slovenščino, filozofijo, teologijo in zgodovino. Dejansko je deloval do leta 1992.
Filozofski tečaj
Profesor dr. Milan Komar je imel v karapačajskem domu filozofski tečaj za mlade, ki so po navadi bili ob sobotah zvečer. Tečaj je bil zelo obiskan in udeleževali so se ga mladi iz vseh slovenskih društev. Dr. Marko Kremžar je večkrat poudaril na pomembnost teh tečajev, ki so trajali skoraj deset let.
Piše: Damian Ahlin
V več kot petdesetih letih je bilo na slovenskem srednješolskem tečaju čez 11 ravnateljev ter 70 profesorjev.
Piše: Damian Ahlin
Viri:
- Zbornik Zedinjene Slovenije 1948-1998.
- Arhiv SKA.
