Tone Stojko je Fundaciji Rudija Šelige januarja 2022 poslal vidoposnetek Rudija Šelige, ko je govoril o Marku Slodnjaku. Videoposnetek je nastal na Borštnikovem srečanju 26.oktobra 1984, teden dni po tragični smrti Marka Slodnjaka.
Med nagradami, ki jih podeljujejo na Tednu slovenske drame je tudi nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Marko Slodnjak”. Kot je zapisano v pravilniku o priznanjih ZDUS se nagrada podeljuje za umetniške dosežke na področju režije, teoretične in praktične dramaturgije, scenografije, kostumografije, lektorstva, lutkovnih, radiofonskih, glasbenih, novomedijskih stvaritev itd. O Marku Slodnjaku so v Fundaciji Rudija Šelige ob objavi omenjenega videoposnetka napisali še naslednje vrstice, med katerimi najdete tudi povezavo do videoposnetka:
Publicist in dramaturg Marko Slodnjak se je rodil 13. maja 1946. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral slavistiko in bil urednik za kulturo v študentskem časopisu Tribuna. Bil je intelektualec, ki je zrasel iz uporniškega duha generacije ’68.
V sedemdesetih je Marko Slodnjak postal umetniški vodja Eksperimentalnega gledališča Glej. Za to obdobje, verjetno njegovo najpomembnejše, je Janez Pipan v svojem tekstu Aljoša Karamazov slovenskega gledališča, ki je bil objavljen 23. 12. 2014 ob Slodnjakovi 30. letnici smrti, v spletni ediciji Pogledi.si, zapisal: “Slodnjakovo umetniško vodenje Eksperimentalnega gledališča Glej med letoma 1973 in 1979 je velika zgodba, ki jo bo šele treba napisati. Njegova iniciativa, da repertoar oblikujejo skoraj izključno s krstnimi uprizoritvami slovenskih del, ima značaj suverenega gledališkega programa, ki nima primerjave v vsej slovenski gledališki zgodovini. Slodnjak je bil prepričan, da je treba z neusmiljenimi očmi in umom sodobnosti znova prebrati slovensko klasiko in jo tudi uprizarjati, po generacijah velikih dramatikov prejšnjega desetletja (Smoleta, Kozaka, Strniše, Zajca, Rožanca, Zupana, Jovanovića itn.) pa mora z odra spregovoriti tudi nova generacija njegovih vrstnikov. Začel jih je nagovarjati k pisanju dramatike,… bdel je nad njihovimi »ustvarjalnimi stiskami«, bral osnutke in prve verzije, popravljal, sugeriral, svetoval, priganjal … V Gleju se je na ta način dejansko rodila nova, čeprav heterogena skupina dramskih avtorjev, med katerimi so bili tudi Rudi Šeligo, Milan Jesih in Pavel Lužan….”
POVEZAVA: Rudi Šeligo o Marku Slodnjaku, (VIDEOPOSNETEK Toneta Stojka, Borštnikovo srečanje, 1984)
Kasneje, v obdobju med letoma 1979 in 1981 je Marko Slodnjak postal lektor, dramaturg in programski svetovalec v Mestnem gledališču ljubljanskem, po letu 1981 pa vse do svoje tragične smrti 19.oktobra v letu 1984 pa dramaturg v Slovenskem mladinskem gledališču.
Marko Slodnjak je v svojem življenju sooblikoval več kot 40 predstav v slovenskih gledališčih, kot dramaturg ali lektor je sodeloval pri ustvarjanju več slovenskih TV nadaljevank in filmov; po njegovem scenariju je bil posnet film Iskanja, v režiji Matjaža Klopčiča.
Prvo delo, pod katerega se je na svoji gledališki poti podpisal Marko Slodnjak, takrat kot lektor, je bila krstna uprizoritev dela Rudija Šeliga, historija Kdor skak, tisti hlap v Eksperimentalnem gledališču Glej v letu 1973. Pri uprizoritvah Šeligovih del je Slodnjak kasneje, kot dramaturg, sodeloval še dvakrat, v letu 1981 pri uprizoritvi Svatbe v kranjskem Prešernovem gledališču in v letu 1984 pri krstni uprizoritvi Ane v Slovenskem mladinskem gledališču. Obe deli je režiral Dušan Jovanović.
V letu 1990 je izšla v Knjižnici MGL knjiga Slodnjakovih spisov z naslovom Bolečina in moč. Njegove spise sta zbrala in uredila Ivo Svetina in Janez Pipan, ki v svojem zapisu o njeni vsebini tudi zapiše: “…Prvi in zadnji gledališki spis v knjigi se nanašata na dve Šeligovi drami, Kdor skak, tisti hlap in Ana. S Šeligovim dramskim opusom (ob njem pa z režiserjem Dušanom Jovanovićem) je Slodnjakovo gledališko delo odločilno povezano, še več: zdi se, kot da je Marko Slodnjak, ki bi mu lahko bilo ime tudi Aljoša Karamazov, s svojim življenjem delil usodo Šeligovih fiktivnih junakinj, ki se vedno žrtvujejo za stvari tega sveta ali so zanj, za nič, preprosto samo pogubljene…”. (vir)
Sodelujoči v Fundaciji se iskreno zahvaljujemo spoštovanemu Tonetu Stojku, priznanemu fotografu in veliko več, za njegovo izkazano voljo, zavest in pripravljenost deliti vsebino tega videoposnetka, pomembnega, ne zgolj za dodatno osvetlitev lika Rudija Šeliga in Marka Slodnjaka, temveč tudi za zgodovino slovenskega gledališkega prostora.
Fundacija Rudija Šelige
