SLORI: Analiza druge izvedbe projekta PoMaliMATURI

0
51
(Foto: Pixabay)

Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) iz Trsta je v sodelovanju z ravnateljstvi prvostopenjskih srednjih šol s slovenskim učnim jezikom in dvojezičnim slovensko-italijanskim poukom v Italiji izvedel analizo druge izvedbe projekta PoMaliMATURI, ki vključuje tretješolce v šolskem letu 2020/21.  

Pri drugi izvedbi so se osredotočili  na analizo razlogov, s katerimi anketirani učenci utemeljujejo izbiro drugostopenjske šole s slovenskim oziroma italijanskim učnim jezikom.

Zaključne ugotovitve, ki jih navajamo iz dopisa, ki smo ga prejeli od SLORI, so bile naslednje:

Rezultati druge izvedbe longitudinalnega raziskovalnega projekta PoMaliMATURI se osredinijo na jezikovni vidik prehoda s prvostopenjske na drugostopenjsko srednjo šolo in vključujejo anketno skupino tretješolcev v celoti. Posamezna ravnateljstva v anketi sodelujočih šol so odgovore na vsa vprašanja prejela ločeno in gradivo lahko uporabljajo pri oblikovanju in izvajanju vzgojno-izobraževalnih dejavnosti.

Iz pričujoče primerjalne analize o ocenjevanju znanja slovenskega in italijanskega jezika izhaja dvoje: prvič, da so letošnji tretješolci ocenili znanje slovenskega jezika enako kot njihovi »predhodniki« pred dvema letoma, znanje italijanskega jezika pa so označili z višjimi ocenami; drugič, da se povprečni stopnji znanja slovenskega oziroma italijanskega jezika, ki sta bili po mnenju predlanskih učencev na isti ravni, letos razlikujeta z višanjem »italijanskih« ocen. Dvoletno obdobje je sicer prekratko, da bi lahko verodostojneje presodili, ali so primerjalni rezultati samoocenjevanja čisto naključni ali pa so pokazatelj nekega izrazitejšega trenda, na katerega bi lahko pouk na daljavo imel kakšen vpliv.

Medtem ko se izbira drugostopenjske učne smeri uokvirja v že evidentirano in naraščajočo premoč licejev tako na krajevni kot državni ravni (Bogatec, 2019; Pisano Carola, 2021)4, je treba tudi nespremenjen delež vpisov v italijanske šole jemati previdno. Ne moremo namreč mimo podatka, da učenci goriške prvostopenjske srednje šole v primerjavi niso zajeti, kar ima lahko svoj pomen, saj je ta šola najštevilčnejša (letos je štela 54 oziroma 20-odstotni delež tretješolcev) in je pred dvema letoma kazala nadpovprečni, kar 37-odstotni delež vpisov v italijanske šole.

Tokratno analizo smo namenili učnemu jeziku, v katerem se bodo letošnji tretješolci šolali v naslednjem šolskem letu (2021/22). V odprtem vprašanju so anketirani navedli razloge, s katerimi utemeljujejo izbiro učnega jezika. Dobršnemu deležu učencev, ki so izbrali slovensko drugostopenjsko srednjo šolo, se ta odločitev zdi sama po sebi umevna po 11-letnem šolanju v slovenščini. Da je ta izbira vezana (tudi) na slovenske narodno-jezikovne značilnosti družine, opozarjajo učenci iz slovenskih družin, medtem ko učenci iz neslovensko govorečih družin utemeljujejo izbiro slovenske drugostopenjske srednje šole z željo po ohranjanju in razvijanju pridobljenih večjezičnih veščin.

Tretješolci se za vpis v italijansko drugostopenjsko srednjo šolo odločijo predvsem zato, ker izbrane učne smeri s slovenskim učnim jezikom ni ali je preveč oddaljena od kraja bivanja. Drugi najbolj razširjen razlog je boljše znanje italijanskega jezika. Vpliv in pomen obvladanja učnega jezika pri izbiri drugostopenjske srednje šole prideta na dan tudi pri nadaljevanju šolanja v slovenskem jeziku, čeprav v manjši meri.

Hipotezo, da na izbiro smeri nadaljnjega šolanja vpliva (tudi) raven znanja učnega jezika drugostopenjske srednje šole, smo postavili v analizi pred dvema letoma. Pri navajanju dejavnikov, ki označujejo prehod v italijansko šolsko okolje, smo med drugim ugotavljali, da se za vpis v italijansko šolo odločajo zlasti učenci, ki svojo stopnjo znanja slovenščine ocenjujejo kot nezadovoljivo. Učenci letošnje izvedbe so takratno hipotezo potrdili. V neposrednih odgovorih so ocenili, da so dobre sporazumevalne zmožnosti v jeziku, v katerem poteka »drugostopenjski« pouk, eden izmed dejavnikov večje učne uspešnosti.

Na podlagi odgovorov letošnjih učencev lahko sklepamo, da se pojav prehajanja s slovenske prvostopenjske na italijansko drugostopenjsko srednjo šolo lahko ublaži ne samo z ustrezno in kakovostno ponudbo drugostopenjskih učnih programov, ki je po sili razmer lahko le omejena, ampak tudi z okrepljenim poučevanjem slovenskega jezika prek uvajanja inovativnih učnih metod in dopolnilnih jezikovnih dejavnosti. V tej smeri se sicer že razmišlja in dela, saj se s postopnim večanjem števila otrok iz neslovensko govorečih družin med vpisanimi v slovenskih šolah pojav prehajanja lahko širi in postavi sedanjo slovensko drugostopenjsko šolsko mrežo v Italiji resno pod vprašaj.

Celotna analiza je dostopna na POVEZAVI.

Povzema: C.R.