Slovensko šolstvo izven meja Slovenije: Vzgoja je bila vedno v prvi vrsti. (V. del)

0
51
Skupinska slika osnovnošolcev - (Vir: osebni arhiv družine Pirc)

Še predno se napotimo v širni svet, se bomo na hitro  ustavili v Italiji. Slovenska skupnost v Trstu je že v drugi polovici 19. stoletja vedela, da se vse prične pri vzgoji.

Začetki

Takrat so nastale prve zasebne slovenske osnovne šole, ki jih je ustanovila Ciril Metodova družba in, ki so kljub naraščajočemu italijanskemu pritisku imele močan razmah. Leta 1916 so avstrijske oblasti dovolile tudi ustanovitev slovenske zasebne meščanske šole. V slovenskem jeziku so potekali tudi razni poklicni tečaji, kot na primer trgovski ali klesarki. Žal ni bilo slovenskih srednjih šol in Slovenci so se morali vpisovati na občinske italijanske ali državne nemške šole.

Slovenci živeči v Trstu so se najraje odločali za nemško klasično gimnazijo ali pa realko. V manjšem številu so hodili v italijanske srednje šole, saj so le te bile precej nacionalistično usmerjene. Na začetku, na italijanski občinski gimnaziji sploh niso beležili narodne pripadnosti oz. maternega jezika. Od šolskega leta 1875/76 do 1884/85 so uporabljali oznako lirski materni jezik, nato slovanski in šele v šolskem letu 1910/11 so prvič uvedli izraz slovenski.

Državne šole, predvsem gimnazija, so poudarjale svoj nadnacionalni značaj in kazale večjo odprtost do drugih mestnih skupnosti. Na gimnaziji in na realki so najprej organizirali tečaje slovenskega jezika, potem pa so slovenščino vključili v razredni pouk. Velja omeniti, da je na nemški klasični gimnaziji bilo več slovenskih dijakov. Pred prvo svetovno vojno je število slovenskih dijakov na nemški klasični gimnaziji bilo večje od italijanskih ali nemških.

Po zaprtju slovenske gimnazije v Gorici leta 1915 in ustanovitvi gimnazijskih zaposlovalnih tečajev v Trstu oktobra 1916, so tržaški Slovenci začeli zahtevati, da se tudi v Trstu ustanovi slovenska gimnazija, in sicer realna gimnazija, ki se je za mesto trgovine in obrti zdela bolj primera in moderna.

Leta  1918 so ustanovili prve štiri razrede gimnazije. V naslednjih letih naj bi pa dokončno obsegala vseh osem razredov. Španska gripa je začela moriti in ravno zaradi tega je že oktobra tistega leta prišlo do zaprtja gimnazije. Kljub velikemu številu vpisanih dijakov, italijanske oblasti jo niso hotele več aktivirati po razpadu avstro ogrske monarhije. Končno, je Zavezniška vojaška uprava oktobra leta 1945 dovolila ustanovitev slovenske realne gimnazije v Trstu.

Pevska šola, emigrantski pevski zbor Slovenija 1946 (Vir: osebni arhiv družine Pirc)

Otroci v begunstvu

Če na splošno govorimo o otroku, ki živi v begunstvu vemo, da je zanj zelo težko. Za te otroke je bilo zelo važno obiskovanje šole, To je bil za njih drug svet. Svet, ki se je razlikoval od značilnega begunskega življenja. Če se otrok uči, se širi njegov miselni svet, napreduje, se usmerja v prihodnost. Predvsem pa je znanje dobra spremljevalka za prihodnost.

Šolstvo v begunstvu je bila zasilna, začasna rešitev. Pogosto begunci v tragiki svojega položaja niti niso čutili potrebe po tem, saj jih je v glavnem skrbelo za prehrano, za vsakdanje preživetje. Vendar ta skrb je bila upravičena pri starših, ki imajo otroke. Bilo je težko, ker niso imeli ne učil ne primernih prostorov za učenje. Da ne govorimo o knjigah, peresih, svinčnikih, zvezkih, itd.

Tri obdobja.

Med 1915 in 1918 je divjala soška fronta. V tistem času se je okoli  80.000 Slovencev znašlo po avstrijskih begunskih taboriščih pa tudi po raznih naselbinah beguncev po Avstroogrskem. Tam so ustanovili redne slovenske osnovne šole, otroške vrtce, zavetišča in nekatere strokovne šole.

Po letu 1945 v Avstriji in Italiji

Pred komunizmom je nekaj čez 20.000 ljudi bežalo v Italijo in Avstrijo, od tam naprej pa največ v Avstralijo, ZDA in Argentino. V teh taboriščih so bili zelo dobro organizirani. Že leta 1945 so ustanovili prve osnovne šole. Poučevali so s šolskimi listi in učbeniki, ki so jih sestavili prav v taboriščih.

Konec 20. stoletja v Sloveniji

Leta 1992 se je zateklo v Slovenijo približno 70.000 beguncev iz Bosne in Hercegovine. Istega leta je začelo delovati 54 šol s programom osnovne šole za begunce, poučevalo je 450 učiteljev, šole pa je obiskovalo skoraj 9.000 otrok. V taki obliki, so šole delovale do leta 1995. Kasneje so begunski otroci začeli hoditi v slovenske šole. Po letu 1991, ko so humanitarne organizacije skrbele za osnovne potrebe beguncev, kot na primer za hrano in šolstvo, je priskočilo na pomoč veliko prostovoljcev in nevladnih organizacij. Pomoč so jim izkazali na kulturnem in duhovnem področju, organizirali so pa tudi delavnice, razne predstave, šole za učenje jezikov, koncerte, itd. Nekatere od teh organizacij so bile: Vodnikova domačija, Karitas, Rdeči križ,  Amnesty International, Center za psihosocialno pomoč beguncem, Slovenska filantropija, Društvo Mozaik, Društvo Most, KUD France Prešeren, ter nekatera društva iz Španije, Belgije, Anglije, itd.

Novi Upi

Novi Upi št.4 leto1 feb.1948 (Vir: osebni arhiv družine Pirc)

To je bil informativni listič, ki je izhajal v taborišču Trani, v Italiji. Na strani 7, v številki 4 izdani 21.2.1948, je bila objavljena taboriščna kronika kjer je pisalo takole: Na svečnico smo imeli prosvetni večer, na kateri smo se v glavni točki sporeda v skromnih orisih spomnili naše velike verske in narodne luči – Antona Martina Slomška. 9. februarja smo imeli Prešernovo proslavo, ki je napravila na vse navzoče najlepši vtis. Z godbo, dvema deklamacijama, zabavnim dialogom Železna cesta, pretresljivim prizorom iz Krsta pri Savici in nazornim orisom Prešernovega lika, smo pokazali svojo globoko ljubezen in hvaležnost do velikega moža, ki je tako visoko dvignil našo ljubo materinsko besedo. 10. februarja smo nadvse slovesno sprejeli pusta. Njegovi šaljivo oblečeni predstavniki in spremljevalci, godba in zabavni prizori so ustvarili židano razpoloženje. Okrog polnoči so se poslednji razšli. Tako je odšel pust in prišel post. 15. februarja je bila premeščena prva slovenska skupina v Bagnoli. Slovesa na postaji so se udeležili poleg drugih narodnosti skoraj vsi Slovenci. Vsakdo je globoko občutil, da ga zapuščajo ljubljeni bratje in sestre, ki gredo v novo, negotovo življenje in v duhu gledal vrzel in puščobo, ki bo nastala tam, kjer je nekoč bival in deloval njegov slovenski brat. Ta dan nas je tudi zapustila Pirčeva družina, ki je do takrat nosila vse breme in veselje uredništva in uprave Naših upov. Ko se požrtvovalnega para hvaležno z iskrenimi željami spominjamo, ponavljamo istočasno vodilno uvodno besedo Naših upov: SLOVENSKE BESEDE NE SME BITI KONEC, PA NAJ SE ZGODI KARKOLI HOČE!

Novi Upi št.5 leto1 mar.1948 (Vir: osebni arhiv družine Pirc )

Ta listič je nehal delovati s peto številko, tiskano marca leta 1948. Izhajal je vsakih 15 dni. Stal je 20 lir. Za uredništvo in upravo lista je bil prosvetni krožek pri katerem so bili kot odgovorni član Egidij Gobec -kasneje ustanovitelj in direktor Slovenskega raziskovalnega centra v Ohio, ZDA  – sodelavci pa, med drugimi Aleksander Pirc -kasneje ustanovitelj slovenske osnovne šole Josipa Jurčiča v društvu Carapachay v Argentini in kulturni delavec v istem društvu- ter soproga, Helena Šetina Pirc.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

Mateja Ribarič, prof. zgodovine in sociologije, višja kustodinja, Slovenski šolski muzej – http://ssolski-muzej.si/slo/

Alojzij Res, Ob Soči. Vtisi in občutja iz mojega dnevnika, Trst 1917.

Lidija Rupel: Srednješolsko izobraževanje tržaških Slovencev za časa Avstro-Ogrske in ustanovitev slovenske gimnazije leta 1945 – Slovenski šolski muzej – http://ssolski-muzej.si/slo/

Informativni list Novi Upi, številka 4, 1948.