Slovensko osnovno šolstvo v tujini: Korak za korakom

0
333
Knjigi Zdomski živžav in Slovenski svet, (Vir: zasebni družinski arhiv.)

Slovensko osnovno šolstvo v izseljenstvu je bilo dobro organizirano že od vsega začetka, zlasti v Argentini. V nadaljevanju se bomo dotaknili učnih prostorov ali učilnic, pripomočkov in šolskih sestavov.  

 

Učilnice

Kot je bilo že omenjeno, se je slovenska osnovna šola v Argentini razvila v mnogih raznolikih sposojenih prostorih. Torej ne govorimo o učilnicah ampak o šolskih prostorih. Lahko navedemo od dnevih sob zasebnih hiš, župnijskih dvoran ali sejnih sob. V nekaterih okrajih so kot učilnice služile tudi večje izpraznjene sobe ustanov, ki so jih najeli ali se izposodili od javnih inštitucij, kot na primer neuporabni bolniški prostor. Seveda govorimo o začetni fazi, ki še ni bila popolna rešitev vseh težav, ker so bili otroci razdeljeni na dve ali več skupin, ponekod pa tudi celo na več odsekov.

Dokončno rešitev za večino obstoječih šol je doprinesla gradnja prostorov Slovenske hiše v mestu Buenos Aires in razna društva razkropljena po različnih predmestnih občinah, kjer se je v njihovo bližino naselilo večje število Slovencev in slovenskih družin. V njih so šole dobile svoj stalni prostor in tudi učilnice.

Ob nastanku teh šol so jih od leta 1958 dalje začeli poimenovati po slovenskih velikih možeh, kot na primer Balantičeva, Slomškova, Jurčičeva šola, itd.

Zvezek za prvi in drugi razred. (Vir: zasebni družinski arhiv.)

Učni pripomočki

Omenili smo s katerimi pripomočki so si pomagali v prvih letih. Sedaj se bomo osredotočili na tiskovno gradivo do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Čitanka kot Naša Beseda, izpod peresa Aleksandra Majhna in Martina Mizerita, je bila zamišljena za otroke, ki so že znali  brati špansko. Na ta način so jih čimprej uvedli v branje in pisano besedo slovenskega jezika. Avtorja sta zbrala tekste raznih pisateljev, ki bi vzbujali in ohranjali v otrocih versko in narodno zavest.

Leta 1952 so šole dobile prve stenske zemljevide Slovenije in  so tudi uporabljali prilogo Božje stezice verskega tiska Duhovno življenje, ki je bila namenjena otrokom. To je kar precej olajšalo poučevanje.

Leta 1957 so začeli uporabljati Moje prvo berilo za nižjo in višjo skupino učencev. To so leta 1959 nadomestili s Slomškovo čitanko Blaže in Nežica ter knjigo Moje veselje izdano leta 1958 v Buenos Airesu, pod okriljem Svobodne Slovenije.

Leto kasneje so uporabljali Slovensko slovnico, ki je izhajala v Koroški kroniki v Celovcu. Leta 1961 je šolstvo doseglo večji narastek učencev za kar so bili primorani razmnožiti priloge Malo cvetje in Slovensko zgodovino. To je obsegalo od pesmi, zgodovine, slovnice, do zemljepisa o slovenskih deželah, itd.

Igralne karte: Kdo je kdo? (Vir: zasebni družinski arhiv.)

Zanimiv pripomoček so bile igralne karte Kdo je kdo? z risanimi portreti iz predvojnih gimnazijskih čitank pomembnih slovenskih osebnosti na sprednji strani in njih življenjepis na hrbtni strani. Pomembna je bila tudi pesmarica Sto naših pesmi za mladino, ki jo je priredil Rudi Bras leta 1960.

Poleg omenjenih, so v tem obdobju natisnili tudi skripte, ali krajša dela, kot na primer Osem blagrov, Prsti, Slovenski Zemljepis, Slovenska Slovnica, dela Iva Majhna ter Slovenska zgodovina, Zdenke Virant Jan.

Od leta 1966 in do 1968 so tudi razmnoževali Slovenci v preteklosti in sedanjosti, avtorja Alojzija Geržiniča ter Iz naših krajev in Srce Slovenije.

Leto 1968, lahko rečemo kot leto obnovitve. Bil je vpeljan nov enotni učni načrt. Uveljavili so diaprojekcije, izdelali so Zvezke za prvi razred izpod peresa Anice Šemrov, Zvezek za drugi razred avtorice Katice Kovač in knjigo Zdomski živžav za tretji in četrti razred, katero je izdala Zedinjena Slovenija.

Leta 1975 je izšla knjiga Slovenski svet, ki jo je tudi izdala Zedinjena Slovenija. Zanimivost te knjige je nakazan sprehod po slovenskih pokrajinah v katerih se omenja klasike, ki so bili rojeni v njih. Bila je uporabna za višje razrede, se pravi od petega do osmega.

Leta 1978 so še dodatno izšli štirje različni učni listi ali skripti: Naslikaj se, Postali smo učenci, Za vrtec, Za verouk, ki so postali del učnega programa.

Leta 1979 sta izšla dva nova skripta: Temelji slovenske slovnice in Zgodovina.  Prvi je bil za prve razrede, drugi pa za sedmi in osmi razred.

Leta 1981 je izšel Kratki slovenski zemljepis, ki je vseboval slovensko-španski slovar zemljepisnih pojmov.

Leta 1986 so se prvič uporabile nekatere knjige iz zamejstva. Prelat dr. Alojzij Starc je prinesel izvode s Trsta, leto kasneje pa je ob obisku dr. Vospernika s Koroške, poklonil več izvodov knjige Naše začetnice.

Po osamosvojitvi so pa začeli uporabljati tudi pripomočke iz Slovenije.

Šolski sestav

Učenci so bili v prvih desetih letih razdeljeni na dve ravni in to po starosti ter vzporednici z argentinsko šolo in tudi po slovenski jezikovni sposobnosti. Potem so postopno nadaljevali z delitvijo skupin. Leta 1963 so že imeli uvedene tri skupine, pet let kasneje pa so bile skupinsko organizirane do osmega razreda. Istega leta so tudi sestavili novi učni načrt. To je važno, ker tedaj in vse do sedaj, ni bilo osmega razreda v argentinskih osnovnih šolah. Prenizko število tedenskih ur, ki so jih in jih sedaj tudi imajo le ob sobotnih šolah, zahteva, da so nekako podaljšali osnovno šolo predvsem zato, ker v večini slovenskih šol v začetku še niso imeli otroškega vrtca -ali male šole-. Drugi razlog je bil v tem, da po končani osnovni šoli otroci še niso mogli takoj naslednje leto vstopati v srednješolski tečaj zaradi česar jih je veliko opustilo nadaljnji študij.

Leta 1965 so slovenske osnovne šole dobile imenovane voditelje, oz. voditeljice, učitelje, oz. učiteljice, česar do takrat še ni bilo. Ta sprememba je stopila v veljavo naslednje leto.

Leta 1967 je bil v Carapachayu ustanovljen prvi slovenski otroški vrtec ali mala šola. Dejansko gre za delo osnovne šole, a po letih odgovarja temu, kar je bilo tedaj splošno v argentinskem šolskem sistemu.

Leta 1968 so začeli delovati krajevni šolski odbori, ki so jih sestavljali zastopniki staršev. Namen teh odborov je bilo pomagati učiteljem predvsem, a ne izključno, v gmotnih zadevah. Kasneje so ustanovili tudi zvezo krajevnih šolskih odborov.

Slovenske osnovne šole v Argentini v najboljšem primeru obsegajo deset let pouka, v najslabšem pa osem.

Piše: Damian Ahlin

Viri:

  • Zbornik Zedinjene Slovenije 1948-1998.
  • Arhiv SKA.
  • Zasebni družinski arhiv.