Mladi invalidi v Sloveniji imajo možnost vključevanja v športne aktivnosti in tudi vrhunski šport, a mnogi za to ne vedo oziroma nimajo prave spodbude okolja. V okviru regionalnega posveta o vključevanju invalidov v šport v Novi Gorici so zato svoje izkušnje predstavili tudi trije aktivni slovenski parašportniki.
Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite s svojim programom Postani športnik pomaga mladim invalidom in jih skuša pritegniti v športne dejavnosti. V ponedeljek so se na regijskem posvetu predstavili v Novi Gorici, v okviru tega dogodka pa so svoje izkušnje na okrogli mizi predstavili tudi trije uspešni slovenski športniki invalidi, parakolesar Anej Doplihar, parasmučar Jernej Slivnik in odbojkarica Mira Jakin.
“Niti potencialni športnik invalid niti starši se športa ne bi smeli bati. To ti prinaša dodano vrednost, boljšo kakovost življenja, v boljši formi si in lažje premaguješ ovire in noben invalid se ne bi smel izogibati športu. Pravzaprav bi domače okolje moralo kar malo pritisniti,” je o poti do vrhunskega športnika dejal Slivnik. Sam ima zelo dobre izkušnje, saj je imel spodbudo tako doma kot v šoli, na jeseniški gimnaziji ob sodelovanju pedagoga Romana Podlipnika spodbujajo njegovo športno dejavnost.
“Že v osnovni šoli sem imel posebnega pedagoga za šport, poleg ur športne vzgoje sem se še dodatno učil namiznega tenisa, odbojke sede, badmintona, košarke, vsega, kar sem lahko počel na vozičku ali pa, če sem se z vozička prestavil na tla. Ko pa sem prišel na gimnazijo, je bil korak naprej z Romanom v profesionalni šport,” je svojo pot opisal mladi smučar, ki je tekmoval že na dveh paraolimpijskih igrah, tudi na letošnjih v Pekingu.
Odbojkarica Mira Jakin pa je na začetku poti zaradi zahtevnega profesorja v šoli dobila veliko motiva. “Po vsaki operaciji si potreboval rehabilitacijo. Nog takrat nisem mogla uporabljati, a so me spodbudili na drog, na kroge, pokazali so mi, kako naj delam sama. Za vsakogar so našli prilagoditev, da je lahko naredil tisto, kar je lahko,” je svoje športne začetke opisala Jakinova. Pojasnila je, kako sama vidi možnost sodelovanja z lokalnim okoljem in starši otrok invalidov.
“Tudi sama sem se s tem ukvarjala, ker se vsako društvo drži bolj zase, vključujejo se v državna prvenstva, a sicer so bolj treningi. Jaz grem do staršev, se pogovorim, sama sem v severnoprimorskem društvu v izvršnem odboru. Res pa je veliko na starših, ki skrbijo za prevoze, nenazadnje to tudi nekaj stane. Tam je treba dati podporo tistim, ki ne zmorejo.”
Paraolimpijske izkušnje ima že tudi Anej Doplihar, ki je nastopil na igrah v Tokiu. Sam ima posebno življenjsko športno izkušnjo, saj je bil nekoč vrhunski voznik motokrosa, po hudi nesreči pa je zamenjal panogo in se zdaj prebija proti vrhu tudi v ročnem kolesarstvu.
“Vsak začetek je težak. A šport pred poškodbo je bil v tem pogledu isti kot je zdaj, kar mi je zelo pomagalo. Na začetku sem v parakolesarstvu potreboval podporo, ki sem jo takrat dobil tudi od motokrosistov. To mi je ta del olajšalo, kar pa se tiče pristopa športnikov, pa je to popolnoma isto. Zato je to velika prednost zame, ker vem, kako se moraš obnašati, da prideš do rezultata,” je dejal Doplihar.
“Pomembna je tudi rekreacija, da se bolje počutiš. Meni ni težko vsak dan narediti treninga, to me žene naprej in upam, da tako tudi ostane,” je še dodal Doplihar, ki je kolesarstvo spoznal v URI Soča ob okrevanju, kjer je lahko tudi preizkusil kolo, ki je ustrezalo njegovi invalidnosti, in nato ostal v tem športu.
S.J., STA
