V Sloveniji že več let primanjkuje učiteljev fizike, tehnike, računalništva in matematike, učiteljev razrednega pouka in strokovnih predmetov, logopedov in drugih

0
368
(Foto: Tamino Petelinšek/STA)

Na področju izobraževanja učiteljev pri nas je po mnenju dekana ljubljanske pedagoške fakultete Janeza Vogrinca največji izziv, kako zagotoviti dovolj dobro usposobljenih pedagoških delavcev in kako spodbuditi mlade k odločitvi za ta študij. “Plača je ena od zadev, ni pa edina. So tudi pogoji dela, spoštovanje učiteljev in njihovega dela,” je dejal.

 

V Sloveniji po Vogrinčevih pojasnilih že več let primanjkuje predvsem učiteljev določenih predmetov, na primer fizike, tehnike, računalništva in matematike, v zadnjem času pa primanjkuje že tudi učiteljev razrednega pouka in različnih strokovnjakov za delo z osebami s posebnimi potrebami, kot so logopedi ter specialni in rehabilitacijski pedagogi. Pri tem ne smemo pozabiti srednjih strokovnih in poklicnih šol, ki se ravno tako soočajo z izrednim pomanjkanjem predvsem učiteljev strokovnih predmetov, je dodal v pisnem intervjuju za STA.

Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani sicer ne opažajo bistvenega upada vpisa v njihove programe v zadnjih letih. Na nekaterih programih, kot so logopedija, specialna in rehabilitacijska pedagogika, socialna pedagogika in predšolska vzgoja, imajo vsako leto bistveno več kandidatov, kot je prostih mest, je pojasnil dekan. So pa po njegovih navedbah v letošnjem letu zaznali manjši interes za vpis na razredni pouk.

“Bolj kot manjšanje interesa za študij v zadnjem obdobju pa je zaskrbljujoče dejstvo, da že več let primanjkuje kandidatov za vpis na študijski program za prihodnje učitelje fizike, tehnike, računalništva in matematike, pa tudi za druga naravoslovna področja, kot sta kemija in biologija,” je dodal. Da bo v praksi primanjkovalo ustrezno usposobljenih učiteljev za ta predmetna področja, je bilo po njegovih besedah jasno že več let, saj se enostavno za ta študij odloča bistveno manj študentov, kot je zaposlenih učiteljev, ki se upokojujejo. “Pomembno je zavedanje, da potrebujemo pet let, da izobrazimo prihodnjega učitelja,” je opozoril.

Na vprašanje, s kakšnimi motivi se mladi odločajo za pedagoški poklic, je odgovoril, da ta poklic izberejo predvsem tisti, ki želijo delati z otroki in mladimi, ki jih želijo poučevati in jim pomagati pri njihovem razvoju, “tisti, ki se zavedajo, da lahko z vzgojo in izobraževanjem številnih generacij mladih pomembno prispevajo k oblikovanju naše družbe in prihodnosti”. Med razlogi, ki mlade odvračajo od učiteljskega poklica, pa so po njegovem mnenju verjetno nizka plača, relativno slab ugled učiteljskega poklica v naši družbi, precej administrativnega dela, v zadnjem času pa tudi vedno bolj pogosti poskusi poseganja staršev v strokovne odločitve učiteljev.

“Da bi privabili čim več mladih na pedagoške študijske programe, je treba delati predvsem na promociji učiteljskega poklica in hkrati tudi na izboljšanju položaja učitelja v naši družbi,” je poudaril. Opomnil je, da so vrsto let “opozarjali, da se vsak, ki je šel skozi izobraževalni sistem ali ima svojega otroka v šoli, danes počuti, da je strokovnjak na pedagoškem področju”.

“Občutek, kdo lahko diskutira o strokovnih vprašanjih, kdo ima pristojnost in odgovornost za sprejemanje strokovnih rešitev, smo v naši družbi že zdavnaj izgubili,” je pripomnil. Kot je dodal, pa je treba vsakemu učitelju začetniku na začetku delovne kariere zagotoviti podporo izkušenega učitelja mentorja, s katerim se bo lahko posvetoval o vseh izzivih, v nadaljevanju pa je treba zagotoviti “kakovosten in stimulativen sistem stalnega strokovnega izpopolnjevanja”.

Posebno pozornost je treba po njegovem mnenju nameniti motivaciji mlajših za študij naravoslovja, na primer z različnimi tabori, zanimivimi delavnicami in krožki. “Zgolj povečanje števila razpisnih mest za posamezne študijske programe pa zagotovo ne bo dalo želenih učinkov, saj je razvoj interesa za študij dolgotrajen in kompleksen proces, ki se začne razvijati že v predšolskem obdobju in je podvržen različnim pomembnim dejavnikom, ki so povezani s posameznikom in širšo družbo,” je pojasnil.

Kot je navedel, pedagoške študijske programe ves čas spreminjajo in posodabljajo in se na ta način odzivajo tudi na nova znanstvena spoznanja in aktualne dogodke. “Sedaj posvečamo bistveno več pozornosti razvijanju digitalnih kompetenc študentov, poučevanju učencev priseljencev, inkluzivnemu izobraževanju, vzpostavljanju varnega in spodbudnega učnega okolja, trajnostnemu razvoju in ohranjanju okolja,” je pojasnil.

Predvsem pa je po njegovem prepričanju pomembno, da študenti “že v času študija razvijejo sposobnost vseživljenjskega učenja in skrbi za svoj strokovni razvoj”. “Samo na ta način bodo lahko učitelji v času svoje delovne kariere ves čas usvajali nova znanja. Nemogoče je, da bi znanje, ki ga usvojijo v času študija, zadoščalo za celotno delovno kariero,” je poudaril.

Na vprašanje, ali bi se zavzel za posebne sprejemne izpite pred vpisom na študijske programe za pedagoške poklice, je odgovoril, da ne, da je kar zadovoljen s trenutnimi kriteriji za vpis, torej z dosežkom na splošni maturi in uspehom v srednji šoli. “Odgovornost nas na fakulteti je, da zelo hitro ugotovimo in damo korektne informacije našim študentom o tem, ali je to poklic zanje,” je poudaril.

Ob tem je pojasnil, da je zelo pomemben del študijskega programa praktično usposabljanje, zato je pomembno, da je uvrščeno zelo zgodaj, po možnosti že v prvi letnik. “Pri praktičnem usposabljanju vidimo, ali se študent znajde v oddelku, ali zna komunicirati, vzpostaviti stik z učenci, ali zna sodelovati z učitelji. Pomembni pri praktičnem usposabljanju so učitelji mentorji, ki nam posredujejo povratno informacijo o študentu, kako vidijo njegovo delo. To je bistveno bolj pomembno kot nek dodaten sprejemni izpit,” je pojasnil.

C. R., STA