Piše: L. K.
Pogovarjali smo se z Miro Milavec, sodelavko Karitas iz Slovenije, ki v tem trenutku deluje v Kijivu, v Ukrajini. Slovencem je zaželela veliko trenutkov miru ter se je zahvalila za dosedanjo pomoč, ki so jo namenili Ukrajini in njenim prebivalcem, ki zaradi nenehnih napadov ruske vojske zelo trpijo, in jih hkrati prosi, naj ne nehajo podpirati Ukrajine s svojimi donacijami. Pod intervjujem najdete QR kodo in transakcijski račun, na katerega lahko Karitas nakažete sredstva za pomoč Ukrajini.
Kje v tem trenutku delujete in kakšne so razmere?
Nahajam se v mestu Kijevu – osrednji del Ukrajine, kjer so razmere trenutno nepredvidljive. To pomeni enkrat tedensko raketne napade na mesto Kijev, od novembra dalje pa tudi izpad elektrike podnevi in ponoči, in posledično smo tudi brez ogrevanja in vode. Seveda ob vsakem napadu obstaja verjetnost, da bomo ostali brez elektrike, če bodo rakete zadele električno infrastrukturo. Sicer pa se je vsak Kijevčan nekako navadil na te razmere, in čeprav se zdi, da je to neprijetno, smo jih nekako sprejeli in vidimo, da je mogoče živeti in organizirati način življenja bolj skromno in z omejitvami. Kar pa se človek ne more navaditi, je nevarnosti raket, ko si v strahu o svoje življenje in življenje ljudi okoli tebe.
Kaj pa dlje na vzhodu, ob frontni črti? Tam je območje, kot berem, porušeno do apokaliptičnih razsežnosti… verjetno si človek, ki tega ni videl, težko predstavlja, kako zelo?
Zelo težko si je predstavljati, kaj se dogaja na Vzhodu. Osebno nisem bila na območjih, ki so bila uničena, videla sem le nekatere delno poškodovane dele v okolici Kijeva in odkrito vam povem, da mi to zadostuje. To pomeni, da naše oči preprosto niso navajene sprejeti dejstva, da je človek sposoben storiti kaj takega. Toda to, kar se dogaja na vzhodu, sem videl na fotografijah svojih kolegov in prostovoljcev, ki so obiskali ljudi, ki še vedno živijo v zelo nemogočih razmerah. Na fotografijah in filmih lahko dobesedno vidite, kako je vse uničeno, v nekaterih vaseh ni mogoče najti niti ene same hiše, ki ne bi bila poškodovana. A ne glede na to, je življenje. Spominjam se zgodbe našega direktorja, ki je med božičnimi prazniki obiskal vas, ki je od frontne črte oddaljena 5 kilometrov, kjer je nenehno obstreljevanje in kjer imajo vaščani uničene domove, pomagajo pa si tako, da jih več živi v eni hiši. Tako sem videl slike štirih starejših gospa, ki so živele skupaj v napol uničeni hiši, čeprav niso več mogle kupiti osnovnih živil. Živele so od svojih pridelkov in niso želele zapustiti svojih domov. Verjetno si lahko predstavljate veselje, ko je bilo direktorju iz varnostnih razlogov izjemoma dovoljeno vstopiti v vas, da je lahko tem ljudem prinesel humanitarno pomoč. V Evropi 21. stoletja si je kaj takega težko predstavljati.
Bliža se datum 24. februar. Lani na ta dan je Rusija napadla Ukrajino. Kaj napovedujejo, da se bo dogajalo? Kako se na to pripravljate?
Pred nami je nepredvidljiv teden in nihče ne ve, kaj ga čaka. Po izkušnjah preteklega leta in grozodejstvih, ki smo jim bili priča, je vse mogoče. Tudi če, si lahko predstavljamo da gre za najslabših scenarijev, ga človeški razum nekako noče sprejeti. Vendar je treba biti pripravljen na vse, tudi na ponovno evakuacijo.
Napovedi je veliko, vendar smo v tem primeru previdni, vsak ima pripravljen kovček za primer hitrega odhoda, sicer pa življenje teče naprej in poskušamo dobro in mirno živeti v sedanjem trenutku.
Kakšno pomoč ljudje v tem trenutku najbolj potrebujejo?
Potrebe so v tem zimskem času velike, še posebej za ljudi, kateri živijo brez ogrevanja in elektrike na Vzhodnih delih države. Tukaj poudarim tudi v zahvalo Slovencem, ki preko Slovenske Karitas neprestano podpirajo naše dejavnosti. Ljudem poskušamo pomagati, da se lahko ogrejejo, peči na drva, električni radijatorji, odeje, toplimi obroki in vedno s humanitarno pomočjo v obliki hrane in higienskih izdelkov. V zadnjem času tudi z denarno pomočjo, s katero si lahko kupijo tisto, kar najbolj potrebujejo. Se vedno kupujemo generatorje, zlasti za podporo ljudem v osvobojenih krajih, kot je Herson in Harkiv.
Preseljencem – notranjim beguncem – pomaga država Ukrajina. Kakšna je ta pomoč in ali je je dovolj?
Tako je, dobijo tudi denarno pomoč, ko gre za notranje preseljene osebe v vrednosti 50 euro na mesec. Kar seveda ni dovolj za preživetje, še posebej, ker so se cene v zadnjem letu povišale. Res pa je, da tudi nimam vseh podrobnih informacij. O državni pomoči, kot smo jo vajeni v Evropi v Ukrajini na žalost ne moremo govoriti, ker ni takih sistemov, ampak zahvaljujoč tujim in domačim humanitarnim organizacijam se razdeli zelo veliko pomoči.
Kako občutijo vojno ljudje, ki na srečo niso bili ob bivališče? Česa si najbolj želijo?
Mislim, da ni razlike, vsi si želijo živeti v miru, brez nevarnosti za svoja življenja in življenja svojih bližnjih, da bi se njihovi možje vrnili živi iz vojne, da bi lahko živeli kot prej oz. da bi lahko živeli, četudi skromno, vendar s svojimi družinami skupaj na enem mestu v svoji državi. Verjamem, da je to največja želja ukrajinskega naroda. In seveda, da bi ljudje, ki zdaj živijo pod okupacijo, čim prej lahko živeli v svobodi in ne v nasilju in terorju.
Karitas v Zaričanih na Žitomirščini obnavlja dom. Za kakšen dom gre in koliko manjka do njegovega odprtja?
Tako je, danes smo ga obiskali z slovenskim veleposlanikom v Ukrajini in njegovimi sodelavcemi, saj gre tudi za prispevek državnih sredstev z MZZ – in si ogledali, kako potekajo dela. Obnavljamo rehabilitacijski dom za otroke s posebnimi potrebami, kateri bo lahko sprejel do 1.500 otrok letno. Rada bi se zahvalil Slovencem za neizmerno pomoč v letošnjem letu na različnih področjih, kot je pomoč s humanitarnimi konvoji, v obliki zdravil, finančne pomoči, podpore pri nakupu vozil, opreme za bolnišnice, podpore v zimskem času na območjih, ki so bila pod okupacijo in so bila nedavno osvobojena, in pomoč pri obnovi, ki je še kako potrebna. Tukaj gre zahvala vsem državljanom, vladi, slovenskim podjetjem, organizacijam, združenjem, ki so prek Slovenske Karitas, s katero gre za čudovito sodelovanje, darovali več milijonske zneske in pripomogle olajšati težko situacijo ukrajinskemu narodu.
Prosim sporočilo, ki bi ga želeli posredovati slovenski javnosti.
Lahko rečem, da sem v tem letu spoznala vrednost svobode, miru, pravičnosti ter željo po skromnem in preprostem življenju. To leto je spremenilo moj pogled na svet in posledično moje občutke do vsega, kar slišim in vidim. Vredno se je boriti in živeti za omenjene vrednote začeti pri sebi, tam, kjer sem. Predvsem pa vedno poudarjam, da si je treba prizadevati proti nasilju in sovraštvu, sicer se vojne ne bodo nikoli končale. V zadnjem času mi pomaga, da ne spremljam toliko težkih novic, temveč da čas izkoristim na spremljanje življenja ljudi, ki so poleg mene, preprosto biti z ljudmi, jim prisluhniti in na nek način dajati upanje. In tukaj se začne graditi mir. Želim vam veliko takih trenutkov sreče, ki vam jih nihče ne more vzeti.
—–
Slovenska Karitas želi še naprej ostati blizu ljudem, ki trpijo zaradi vojne v Ukrajini in vas vabi k solidarnosti. Darujete lahko na:
Slovenska Karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana,
TRR: SI56 0214 0001 5556 761,
Namen: Pomoč Ukrajini,
Sklic: SI00 870.
Prispevek v višini 5 EUR ali 10 EUR je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 ali KARITAS10 na 1919.
