Piše: Lucija Kavčič
Ves civilizirani svet zadržuje dih pred 24. februarjem, ko bo minilo natanko eno leto, odkar je Rusija z vso brutalno silo napadla Ukrajino. Ruskim napadom, ki so prinesli toliko gorja in uničenja Ukrajini, trenutno še ni videti konca. O Ukrajini, njenem junaškem boju za neodvisnost, njeni zgodovini in o tem, kdaj bo končno svobodno zadihala, smo se pogovarjali z dr. Alešem Maverjem, izrednim profesorjem za srednjeveško zgodovino in lektorjem za latinščino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru, ki je avtor knjige Ukrajina. Od igre prestolov do vojne za samostojnost (2023).
Od kod izvira vaše zanimanje za Ukrajino in zakaj ste se odločili napisati omenjeno knjigo, ki je ravnokar izšla pri Celjski Mohorjevi?
Večkrat rečem, da sem s to knjigo nekakšen vojni dobičkar. Ukrajina me sicer zanima že dobrih trideset let, od časa, ko se je podobno kot Slovenija osamosvojila. Vendar knjige gotovo še ne bi bilo, če ne bi brutalna ruska agresija na sosedo v meni ustvarila nujne želje, da vsaj malo »sodelujem« pri obrambi ukrajinske samostojnosti. Za prostovoljca na fronti ravno nisem (smeh), torej sem se lotil pisanja besedila, ki želi Slovencem približati to veliko državo, saj je bila žal vsaj do lanskega februarja v močni senci Rusije. Kot mulca v začetku devetdesetih me je sicer srednja in vzhodna Evropa pritegovala v celoti, a sta mi Belorusija in Ukrajina nekako najbolj prirasli k srcu, malo, ker sta imeli tako lepi zastavi, malo pa, ker sem imel občutek, da se bosta najteže otresli železnega objema ruskih sosedov. Žal sem imel prav.
V vašem članku v Slovenskem času sem prebrala, da ste se na vojno v tej državi kar nekako nehote navadili – se je navadila slovenska družba?
Seveda se na vojno nisem čisto navadil. Sem si pa potem, ko je nekje v začetku aprila lani minila neposredna nevarnost za Kijev, oddahnil vsaj toliko, da nisem več imel stalnega cmoka v grlu kot v prvem mesecu vojne, ko sem se – sicer doma na kavču – počutil res grozno. Na neki način se mi je podrl svet. Pozneje so sicer še prihajali in bodo gotovo še prihajali trenutki, ko se me je loteval obup, recimo ob nesmiselnem napadu na nakupovalno središče v Vinici, na pristanišče v Odesi ali nedavno na stanovanjski blok v Dnipru, da ne omenjam vsega uničevanja infrastrukture v zadnjih mesecih. Ampak zdaj si navadno rečem, grozno je, toda Ukrajina bo na koncu svobodna. V prvem mesecu pa sem še vedno mislil, da lahko sovjetoidna pošast državo dejansko zasužnji kot tako. Močan je bil tudi strah, da se bo vojna razširila. To so Ukrajinci s svojim junaškim odporom preprečili. Slovenska družba se je spopadov verjetno navadila še za odtenek bolj kot jaz, čeprav me veseli, da je naklonjenost Ukrajini v okolju, ki je od 19. stoletja naprej gojilo precej nerealne in romantične predstave o Rusiji, še naprej znatna. Pomembno je tudi, da odnos do vojne ni razdeljen po običajnih delitvah med levico in desnico pri nas.
Danes je v Ukrajini 362. dan devetletne vojne, ki traja že stoletja (tako vsak dan začenjajo poročanje na enem izmed Telegram kanalov)… Kaj bi lahko bralcem povedali o tem?
Lepa opredelitev enega jedrnih problemov. Sam sicer nisem pristaš tega, da bi rusko-ukrajinski konflikt projicirali preveč daleč v zgodovino. Eno osnovnih izhodišč moje knjige je, da je Rusija kot pomemben dejavnik ukrajinske zgodovine stopila na sceno šele v drugi polovici 17. stoletja, ko poljska država ni znala rešiti »kozaškega rebusa« oziroma vprašanja položaja ukrajinskih dežel v poljsko-litovski konfederaciji. Res pa so posamezni deli današnje Ukrajine del velike kneževine s težiščem v Moskvi postali že prej. Ampak nekje do leta 1654 in v bistvu še daleč v 19. stoletje je bilo vprašanje poljsko-ukrajinskega odnosa pomembnejše od vprašanja rusko-ukrajinskega. Šele v 20. stoletju pa se je dokončno pokazalo, da je za Ukrajince jasna razmejitev od Rusije in odmik od njene sfere nujen pogoj za njihovo preživetje kot samostojnega naroda. Tega danes mnogi na zahodu in v Sloveniji še vedno ne razumejo. In ker je zavest o nujnosti ločitve od Rusije tudi v Ukrajini zorela počasi, pri čemer je dal Vladimir Putin s svojim nasilnim pristopom pomemben pospešek, je to, kar zdaj gledamo, na neki način ukrajinska osamosvojitvena vojna, čeprav je država samostojna že več kot trideset let. Prav tako imate prav, da je svet praktično spregledal, da vojna traja že deveto leto. Tudi Putin se je nekako zanašal, da je uspaval svetovno javnost in jo na dogajanje v Donbasu imuniziral. Ampak v Ukrajini so v tem obdobju zmanjšanega zanimanja potekali pomembni procesi. Za veliko Ukrajincev sta okupacija Krima in rusko netenje vojne na vzhodu pomenila rdečo črto, čez katero ni moglo niti njihovo Rusiji prej naklonjeno mnenje. Prišlo ni le do dolge psihološke priprave na lansko razširitev vojne, marveč tudi do močne okrepitve enotnosti ukrajinskega naroda, za katerega so bile prej značilne zelo različne predstave o preteklosti in prihodnosti. Nehote je vojna v Donbasu k temu prispevala tudi tako, da se je veliko beguncev od tam zateklo na zahod Ukrajine, kjer so lahko videli, da v Galiciji ne živijo sami »fašisti«, kot je prej pod težo propagande marsikdo morda mislil.
Da bi razumeli Ukrajino, moramo poznati njeno zgodovino. Kot razumem, je polna uporov in izgubljenih bojev za neodvisnost in ukrajinski jezik. Ukrajinizaciji v 20. je sledil Stalinov teror, danes Putin trdi, da ukrajinščina ni jezik, in Ukrajinci niso narod…
Kot rečeno, »ruski dejavnik« v ukrajinsko zgodovino z velikimi koraki vstopi v drugi polovici 17. stoletja. Značilen vzorec je, da prvo fazo bivanja v novem okolju zaznamuje občutek, da zdaj pa so Ukrajinci (izpod poljske pete) res prišli na bolje. Dobijo sorazmerno široko avtonomijo, neovirano lahko živijo versko življenje kot pravoslavci. Toda romanca je kratka, po nekaj desetletjih so razočarani, že v času Petra Velikega se začnejo ukrepi proti rabi ukrajinskega jezika. Od Katarine Velike ni o kaki ukrajinski avtonomiji ne duha ne sluha več. Možnosti za vidnejšo javno rabo ukrajinščine imajo več kot stoletje praktično samo Ukrajinci zunaj Ruskega carstva. Popolnoma enak vzorec se ponovi po vključitvi večine Ukrajine v sovjetski komunistični imperij. Prvo desetletje je videti kot pravi paradiž. Pride do obsežne ukrajinizacije javnega življenja, ukrajinščina si na veliko utre pot v šole, urade, medije, knjige. Vendar kmalu trči ob omejitve ozke boljševiške ideologije. Zato medenim tednom v dvajsetih letih 20. stoletja sledita holodomor in fizični izbris komaj nastale ukrajinske kulturne elite v tridesetih letih. Ta proces k sreči ne zajame Ukrajincev, ki sicer ravno tako v težkih razmerah živijo na Poljskem in v Romuniji. Po drugi svetovni vojni se praktično vsi Ukrajinci znajdejo v Sovjetski zvezi, kjer rusifikacija ravno v zadnjih desetletjih socialistične federacije doživi velik razmah. Predstave o ukrajinščini kot zgolj kmečkem narečju ruščine ali o tem, da Ukrajinci niso narod, pa imajo zelo dolgo brado. Žal se jim niso znali vedno upreti niti demokratično misleči Rusi, ker jih je zaslepila želja po imperiju, kar pa Rusija brez Ukrajine pač ni.
Danes, po enem letu vojne, je Ukrajina še bolj ukrajinska, se ukrainizira, podirajo ruske sovjetske spomenike, veliko ruskojezičnih Ukrajincev noče več govoriti rusko. …Zakaj ste se odločili za izraz »Kijevska Rutenija« namesto »Kijevska Rusija«? Ali ne bi šlo »Kijevska Rus«? Kako je nasploh s slovenjenjem imen ukrajinskih mest in krajev – saj so večinoma prišla k nam preko ruščine? Menite, da bi se morala spremeniti?
Vprašanje rabe jezika v Ukrajini je eno tistih vprašanj, ki jih je slovenskemu bralcu najteže pojasniti, ker je pri nas predstava o nujni povezanosti med jezikovno in narodno pripadnostjo tako močna. Ker je Putinu uspelo Ukrajince temeljito in za več rodov odbiti od Rusije, se bo verjetno slika v Ukrajini v naslednjih letih verjetno res močno spremenila in bodo številni rusko govoreči Ukrajinci spregovorili ukrajinsko.
Z zapisom lastnih imen v slovenščini je ravno zaradi močnega ruskega vpliva tudi in zlasti v zadnjih desetletjih Sovjetske zveze velik križ. Problem, kako reči veliki vzhodnoslovanski državni tvorbi s sedežem v Kijevu iz srednjega veka, je v slovenščini med najzahtevnejšimi. Spet pod vplivom rabe v Sovjetski zvezi se je desetletja (kot sicer ravno tako na zahodu) uporabljal izraz Kijevska Rusija, včasih (tudi za srednji vek) preprosto kar Rusija brez dodatkov. Celo v sorazmerno novih učbenikih za zgodovino najdemo take primere. Zagata s poimenovanjem je, da pri bralcu vzbuja predstavo, češ, sodobna Rusija je neposredna ali edina dedinja Kijevske. Zato so nekateri slovenski raziskovalci posvojili še eno rešitev iz sovjetskih časov in govorijo o staroruski državni tvorbi. To je bolje, ampak po mojem mnenju premalo. Seveda bi bilo najbolje prevzeti kar izraz Rus’. Toda tega v slovenščini ne moremo sklanjati, poleg tega pa iz njega ni mogoče narediti kakega pametnega pridevnika, ki ne bi bil spet ‘ruski’. Zato sem se po namigu svojega prijatelja Luke Lisjaka Gabrijelčiča odločil za latinizirano obliko besede Rus’, ki je Rutenija (Ruthenia). Rešitev ni idealna, ker je v bistvu uvožena iz nekoliko poznejšega časa, vendar mislim, da je boljša od alternativ.
Kar zadeva zapis sodobnih ukrajinskih (in beloruskih) imen, sem že trideset let mnenja, da bi morali v slovenščini uporabljati ukrajinskim in beloruskim, ne ruskim bližje oblike, torej Lviv in ne Lvov, Zaporižja in ne Zaporožje, Kamjanec in ne Kamenec, Rivne in ne Rovno, Hrodna in ne Grodno. Če tega ne počnemo, je podobno, kot da bi angleško ali špansko pišoči znanstveniki uporabljali obliko Laibach namesto Ljubljane, Rudolfswerth namesto Novega mesta ali Piezzo namesto Bovca. Opažam pozitivne premike v zadnjih desetih letih. Danes nikomur ne pride na um, da bi govoril o Vladimirju Zelenskem, leta 2014 bi bilo glede tega precej več negotovosti. Jezikoslovci tudi že priporočajo rabo ukrajinskih in beloruskih oblik tam, kjer ne gre za tako imenovane eksonime (v slovenščini uveljavljena podomačena poimenovanja). Uradno tako lahko pišete Ivano-Frankivsk, morali pa bi Lvov. Osebno menim, da bo treba na dolgi rok tudi ta imena prilagoditi ukrajinskim, vsaj tako, kot so naredili v hrvaščini, kjer imajo ponekod dvojnice (recimo Kijiv in Kijev). Ni namreč mogoče reči, da so oblike, kot so Černigov, Rovno ali Grodno, res posebej zasidrane v slovenščini. Moja knjiga je zato nekoliko »nepravoverna«. Predpisane eksonime sem upošteval samo v treh ali štirih primerih, kjer se mi je zdelo, da so res udomačeni v slovenščini (Kijev, Dneper, Černobil, čeprav bi bilo ukrajinščini bliže Kijiv, Dnipro, Čornobil). Drugje sem pisal Harkiv, Lviv, Černihiv in podobno. Menim, da to ni greh.
Ali je bila ukrajinska zgodovina pod Sovjetsko oblastjo v določenih aspektih skažena in v katerih?
Ko je govor o prikazovanju ukrajinske zgodovine v sovjetskem obdobju, se vedno najprej spomnim na besede ukrajinske redovnice, ki mi je ob obisku Kijeva rekla, da se pri pouku zgodovine ni naučila veliko resnice, ker se je učila po sovjetskih učbenikih. Izkrivljenost podobe ukrajinske zgodovine v sovjetskem obdobju sam vidim v dveh smereh. Prva smer je skupna vsem socialističnim sistemom po drugi svetovni vojni. Gre za to, da ti sistemi nimajo kaj početi z večino zgodovine starejših obdobij, ker se sklicujejo na delavsko gibanje, tega pa pred industrijsko revolucijo sploh ni moglo biti. Zato so običajno poudarjali vlogo nižjih slojev v zgodovini, višje sloje pa v glavnem prikazovali kot tuj ali izrazito zatiralski element. Seveda so hkrati minimalizirali vlogo krščanstva in krščanskih cerkva v zgodovini. Omenjeno težavo imamo tudi pri podobi slovenske zgodovine iz socialističnega obdobja. V Ukrajini je znan primer, ko naj bi bilo za Petra Šelesta, ukrajinskega partijskega šefa, nekakšnega tamkajšnjega Staneta Kavčiča, usodno, da je v knjigi o sovjetski Ukrajini, ki jo je izdal pod svojim imenom, pretirano pozitivno prikazal obdobje kozakov. Še usodnejše pa je bilo po mojem mnenju prikazovanje rusko-ukrajinskega odnosa v sovjetskem obdobju, ko so bili Ukrajinci prikazovani kot nekakšni mlajši, podrejeni »bratje« Rusov. Tako so leta 1954 bučno proslavili (domnevno) tristoletnico ponovne združitve Rusov in Ukrajincev, kar naj bi bil sporazum med kozaškim voditeljem Bogdanom Hmelnickim in predstavniki ruskega carja v Perejaslavu. Leta 1654 o tem seveda nihče ni razmišljal kot o vnovični združitvi. Kozaki so sporazum dojemali kot sklenitev še enega v vrsti začasnih zavezništev, pri čemer se jim je sicer zdelo vabljivo, da je car pravoslavec kot oni. Car sam pa je na sporazum gledal kot na pridobitev novega ozemlja. Šele v obrambo te pridobitve so potem menihi v Kijevu spletli zgodbo o nujnosti vračanja tako imenovane maloruske in beloruske veje k velikoruski. In v sovjetskem obdobju so ta konstrukt obnavljali. V bistvu je služil celo kot izhodišče za nadaljevanje rusifikacije. Kot izrazit negativec je bil v tem okviru prikazovan recimo tudi hetman Ivan Mazepa, ki je skušal Ukrajino na levem bregu Dnepra v začetku 18. stoletja spet speljati iz ruske orbite z naslonitvijo na Švede.
V čem vidite podobnosti ukrajinskega boja za neodvisnost s slovenskim in kje so bistvene in največje razlike? Meni se zdi, da so bila skozi zgodovino njihova prizadevanja za neodvisnost veliko bolj krvavo in surovo zatirana kot so bila slovenska. Se motim?
Bistvena podobnost je, da so Ukrajinci in Slovenci neodvisnost dejansko dosegli pozno, šele leta 1991. Pot do tja je bila pogosto različna. Ukrajinci so se po eni strani lahko opirali na močnejše gradnike lastne državnosti, predvsem na dediščino Kijevske Rutenije, ki je bila razvidna v Kijevu in drugih ukrajinskih središčih, in na obdobje kozakov in hetmanata. Toda po razdelitvi ukrajinskih zgodovinskih dežel med Rusijo in Habsburško monarhijo po delitvah Poljske se je okoli 85 odstotkov govorcev ukrajinščine znašlo v okolju, kjer niso imeli praktično nobene možnosti za razvijanje lastne narodne infrastrukture. Te možnosti so obstajale le v habsburškem delu, predvsem v Galiciji. Zato se soočamo s pojavom, ko je uspelo Slovencem že do prve svetovne vojne razviti vso ključno nacionalno infrastrukturo v veliki večini pokrajin, kjer so živeli. Pridobili so svoje šole, politične organizacije, kulturne ustanove, medije. Ukrajinci so vse to imeli v Galiciji in deloma v Bukovini, v Ruskem carstvu pa skoraj nič, čeprav je tam vendarle vzniknila ukrajinska književnost. Toliko bolj presenetljivo je, da se je ravno v vzhodni Ukrajini pod rusko oblastjo razvila ideja o samostojni ukrajinski državi, ki je postala ob koncu carstva prevladujoča. Slovenci po drugi strani ob koncu prve svetovne vojne kljub boljšemu izhodišču praktično niso razmišljali o samostojni državi, pač pa so se opredelili za združevanje z drugimi južnoslovanskimi narodi. Šele vzpostavitev samostojne ukrajinske države, ki žal ni preživela, je potem omogočila tudi ukrajinsko nacionalno infrastrukturo. Omenjeni proces se je nekaj časa nadaljeval v Sovjetski zvezi v okviru ukrajinizacije, nakar je sledil pod Stalinom velik preobrat, o katerem je že bil govor. Imate prav, da so posamezne etape vzpostavljanja avtonomnih ali samostojnih tvorb na območju Ukrajine spremljali izjemno nasilni in krvavi pretresi. To velja že za čas upora Hmelnickega, pa za uničenje mesta Baturin, rezidence hetmana Ivana Mazepe, kot maščevanje Petra Velikega za Mazepovo zvezo s Švedi. Izjemno krvavi so bili boji od konca prve svetovne vojne naprej, ko so se zagovorniki ukrajinske neodvisnosti znašli v primežu med boljševiki, Poljaki in boljševiškimi nasprotniki v ruski državljanski vojni. Nič pa se ne more primerjati s tistim, kar se je dogajalo najprej v okviru pomora z lakoto (holodomora) in nato med drugo svetovno vojno, ko je bila Ukrajina del tako imenovanih »krvavih dežel«, kakor jih imenuje ameriški zgodovinar Timothy Snyder, čeprav je bila druga svetovna vojna seveda izjemno brutalna tudi na Slovenskem. Ob razglasitvi ukrajinske neodvisnosti leta 1991 je najprej kazalo, da se bo drugače kot Slovenija Ukrajina izognila vojni, a kot sam menim, osamosvojitvena vojna tam poteka zdaj. In spet je bistveno bolj krvava, kot je bila slovenska.
V knjigi piše tudi o nastanku Donbasa – lahko povzamete bistvena dejstva? Katera dejstva je ruska propaganda v zadnjih letih poskušala zamegliti?
Doneški bazen se res razlikuje od jedrnih ukrajinskih pokrajin. Spada v del Ukrajine onkraj zgodovinsko izjemno pomembne meje evrazijske stepe. To območje je Rusko carstvo v 18. stoletju iztrgalo Osmanskemu imperiju in ga vključilo v širši sklop, imenovan Nova Rusija. Šele tedaj se je začelo močnejše poseljevanje prej redko naseljenih območij. Zato je carska oblast tja vabila naseljence iz različnih delov Evrope, med drugim Grke, Bolgare, Romune, celo Nemce, predvsem pripadnike verske skupnosti menonitov. Rusov je bilo več kot v drugih delih Ukrajine. A še vedno so večino prebivalstva tvorili ljudje, ki so govorili ukrajinska narečja. V drugi polovici 19. stoletja se je potem začela nagla industrializacija z rudnim bogastvom obdarjenega Donbasa, med katero je prebivalstvo postalo še bolj pisano, pokrajina pa je napredovala v paradnega konja gospodarstva v carstvu. Prišlo je tudi do pojava, ki je znan iz slovenskih dežel, da so ukrajinsko govoreči kmetje ob prehodu v naglo rastoča mesta svoj jezik zamenjali z ruskim. Na jezikovno in etnično podobo bazena so končno vplivale demografske posledice holodomora. Zato je bil Donbas ob osamosvojitvi Ukrajine izrazito rusko govoreč in nostalgija po »zlatih časih« Sovjetske zveze je bila zaradi propada tamkajšnje industrije in rudnikov najmočnejša. A tega ne bi smeli enačiti z željo po priključitvi Rusiji, kar so v Donbasu pokazali med drugim tako, da so leta 1991 na referendumu o neodvisnosti slednjo podprli z 80-odstotno ali celo višjo večino. In čeprav so bile predstave o prihodnosti in preteklosti v Donbasu nedvomno drugačne kot na zahodu in v srednji Ukrajini, to brez ruskega podžiganja in neposrednega posega ne bi privedlo do nasilnega konflikta in vojne, ki je izbruhnila leta 2014.
Kaj pa v primeru Krima?
Vprašanje Krima je bolj zapleteno. Moje osebno mnenje je, da ni nujnih zgodovinskih razlogov, zaradi katerih bi moral pripadati Ukrajini, govorijo pa za to močni zemljepisni razlogi, saj je že, kar se tiče preskrbe z vodo, odvisen od ukrajinskega ozemlja. Je pa res, da je to najbrž edini del Ukrajine, ki ima izrazito večino prebivalstva z močno rusko narodno zavestjo (ostali deli, kot je recimo Donbas, so v glavnem ruski zgolj jezikovno). Kljub temu so ukrajinski nacionalni kandidati na Krimu pred letom 2014 dosegali boljše rezultate kot v Donbasu, ker so pripadnosti Ukrajini izrazito naklonjeni krimski Tatari, ki so bili nekoč posamično največja etnična skupina na polotoku, pa jih je dal Stalin kolektivno deportirati v srednjo Azijo in jih je danes tam malo več kot deset odstotkov. Trenutno seveda preživljajo skupaj s preostalimi Ukrajinci zelo težke čase pod rusko okupacijo. Ukrajinska država, ki je nastala po prvi svetovni vojni, je sicer za svoje ozemlje štela tudi Krim, del ukrajinske sovjetske republike pa je potem postal leta 1954, po odločitvi Nikite Hruščova. Glede na načelo nedotakljivosti meja, ki je temelj povojnega razvoja Evrope, je seveda Putin s priključitvijo polotoka leta 2014 grobo povozil vse mednarodne standarde, ne da bi bil odziv mednarodne javnosti ustrezen. Zanimivo je, da verjetno, če bi pustil Ukrajino sicer pri miru, nekaj desetletij nihče v Evropi in na svetu ne bi zares problematiziral statusa Krima kot območja, ki je de facto Rusija. Zaradi ruske agresije na Ukrajino pa se bo to vprašanje seveda odprlo. Krim kot del Rusije bi bil v prihodnje pravzaprav vir nestabilnosti.
Kako pa je z Ukrajinsko pravoslavno cerkvijo Moskovskega patriarhata in Pravoslavno cerkvijo Ukrajine (če sem prav zapisala)? Tudi tu se – kot spremljam, bije boj. Lahko opišete njuno razmerje?
Tudi cerkveno vprašanje je v Ukrajini zapleteno. Če zelo poenostavim, so Ukrajinci zgodovinsko v veliki večini pripadniki vzhodne oblike krščanstva, a drugače kot v Rusiji je tam veliko grkokatolikov ali uniatov, ki imajo sicer vzhodno obredje, vendar priznavajo papeža. Pravoslavci, ki jih je večina, pa se delijo na tiste, ki priznavajo ali so vsaj do maja leta 2022 priznavali duhovno nadoblast moskovskega patriarha, in one, ki spasdajo v Pravoslavno cerkec Ukrajine pod vodstvom kijevskega metropolita Epifanija. Do te delitve je v bistvu prišlo že po osamosvojitvi Ukrajine, vendar samostojne ukrajinske cerkve druge pravoslavne skupnosti niso priznavale. Leta 2019 pa ji je konstantinopelski (istanbulski) patriarh priznal avtokefalnost (samostojnost), čemur so se pridružile še nekatere druge pravoslavne skupnosti (srbska iz ozira na Moskvo recimo ne). Ker ruski patriarh Kiril ni zmogel obsoditi ruske agresije na svoje lastne vernike v Ukrajini, je maja leta 2022 tudi Ukrajinska pravoslavna cerkev, ki je priznavala moskovskega patriarha, z njim uradno prekinila stike, čeprav je o naravi te prekinitve kar nekaj dvomov. Vsekakor gre za zelo kompleksno problematiko. Je pa moskovski patriarhat s svojim podpiranjem agresije dolgoročno gotovo zapravil naklonjenost Ukrajincev. Poleg tega lahko rečemo, da se je pravoslavje v Ukrajini do vključitve večine dežele v Rusko carstvo razvijalo precej drugače kot v Rusiji in bilo pod precej močnejšimi zahodnimi vplivi. Zanimivo je tudi, da so številni cerkveni dostojanstveniki iz Ukrajine sooblikovali modernizacijo Rusije v času Petra Velikega v smeri približevanja zahodu.
V knjigi se dotaknete tudi Belorusije… Ta je morda za nas še bolj skrivnostna in še manj poznana… razen po Lukašenku… Kakšna je njena zgodovina in kakšna njena vloga v tej v rusko- ukrajinski vojni danes?
Usoda Belorusije me trenutno zelo žalosti. Aljaksander Lukašenka jo je za ceno ohranitve lastne oblasti, ki bi jo brez Putinove podpore po volitvah leta 2020 že izgubil, na milost in nemilost izročil Rusiji. Ne bi se čudil, če bi skušal Putin neuspeh v Ukrajini kompenzirati s papirnato priključitvijo Belorusije. Mislim, da beloruska družba zaradi načrtnega uničevanja vseh središč od režima neodvisne misli trenutno ni sposobna organizati odpora proti temu. Lukašenkov režim, ki sicer kakšne posebne legitimnosti znotraj Belorusije nima več, pa je sostorilec pri ruski agresiji na Ukrajino. S tem, ko je Lukašenka dal na razpolago belorusko ozemlje, je sploh omogočil ruski prodor proti Kijevu. Po drugi strani se je doslej uspešno upiral Putinovim zahtevam, naj se beloruska vojska neposredno vključi v vojno, saj se zaveda, da bi to verjetno pomenilo tudi zaton njegove oblasti, ki je sedaj, kot rečeno, tako ali tako podobna samo še oblasti, kakršno je imel od Nemcev povsem odvisni Benito Mussolini v zadnji fazi druge svetovne vojne. Kar se tiče zgodovinskih izhodišč, so ta za samostojno Belorusijo in belorusko kulturo še manj ugodna kot v ukrajinskem primeru. Ker je od konca 18. stoletja vse ozemlje Belorusije spadalo pod Rusko carstvo, niso imeli Belorusi niti svoje Galicije. Lukašenka je večino svoje vladavine hkrati načrtno uničeval beloruske posebnosti in vsiljeval rusifikacijo. Zato je danes usoda Belorusije kot neodvisne države povsem odvisna od razpleta ruske agresije na Ukrajino.
Kaj pričakujete za 24. februarja letos? Bo Ukrajina letos vendarle zadihala svobodno?
24. februarja letos se najbolj bojim kakšne nove Putinove poteze iz obupa. Strah me je tudi, da Ukrajina letos še ne bo mogla svobodno zadihati, čeprav verjamem, da ji bo na koncu to zaradi junaških prizadevanj Ukrajincev dano. Veliko vprašanje je samo, kdaj. Prepričan sem, da »kupovanje miru« z odpovedjo ozemljem ne bi pomenilo nič drugega kot vabilo Putinovemu režimu k novim osvajanjem. Me pa misel na kri, ki bo do osvoboditve Ukrajine še prelita, in na uničenje, ki ga bo ta velika država še doživela, spravlja ob pamet.
Biografija:
Dr. Aleš Maver (1978) se je rodil v Mariboru in otroštvo preživel v Framu. Nad novonastajajočimi državami v srednji in vzhodni Evropi se je navdušil že kot mulc. Je izredni profesor za srednjeveško zgodovino in lektor za latinščino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Eden njegovih najljubših konjičkov je spremljanje politike. O njej večinoma piše v kolumnah, v časopisih in na spletu. Pri Celjski Mohorjevi družbi je doslej izdal zbirko latinskih pregovorov z naslovom Kapljica izdolbe kamen (2016), pregled staroveške zgodovine Od klinopisa do Teodore (2018) in malo šolo političnih pojmov Za prgišče politike (2021) V zborniku Z lepilom na podplatih (Celjska Mohorjeva družba in Zbor za republiko, 2020) pa je predstavil razvoj slovenskega strankarskega sistema od demokratizacije naprej. (Biografija je bila objavljena v na platnici knjige Ukrajina. Od igre prestolov do vojne za samostojnost (Celjska Mohorjeva 2023))
