Poročilo Unescovega Inštituta Mahatma Gandhi za izobraževanje, mir in trajnostni razvoj -MGIEP- vsebuje 11 političnih priporočil. Alejandra Mizala, iz Univerzi v Čilu, je bila glavna avtorica in koordinatorica poglavja poročila, v katerem je sodelovalo več kot 250 strokovnjakov s področja izobraževanja.
Reorganizacija učnega načrta na področjih, kot so okolje, kultura, tehnologija, medosebni odnosi, z vključevanjem visokokakovostnih digitalnih virov; zamenjava kreditnega sistema in meritokracije s sistemom, ki se usmerja v krepitev sposobnosti vsakega posameznika; in reorganizacija financiranja izobraževanja s poudarkom na enakosti, vključevanju in dostopu do digitalnih virov. To so nekatera od enajstih priporočil za javno politiko iz poročila Mednarodno znanstveno in na dokazih temelječe vrednotenje izobraževanja (ISEE).
Gre za znanstveno utemeljeno in z dokazi podprto oceno, ki prvič omogoča obsežno analizo stanja izobraževanja in učenja na vseh ravneh izobraževanja po vsem svetu, s poudarkom na vrednotah pravičnosti in trajnosti.
Vprašanja
Pri pripravi poročila, ki je trajalo nekaj več kot dve leti, je sodelovalo več kot 250 strokovnjakov iz 45 držav, predstavljeno pa je bilo v torek, 22. marca, v Parizu.
Pedagogi, psihologi, nevroznanstveniki, ekonomisti, sociologi, zgodovinarji in filozofi so združili najnovejše raziskave na področju izobraževanja, da bi odgovorili na nekatera ključna vprašanja: Ali se je izobraževanje v zadnjih 50 letih razvilo v korist družbe? Kako je kontekst vplival na izobraževalne politike in prakse v zadnjih 50 letih? Kako je kontekst skupaj z izobraževalnimi politikami in praksami vplival na kaj se učimo, kako se učimo, kdaj se učimo in kje se učimo?
Ugotovitve kažejo, da je izobraževanje v zadnjih 50 letih sicer doseglo velik napredek pri zmanjševanju revščine in izboljšanju življenja mnogih, vendar je hkrati tudi povečalo socialno izključenost in neenakost. Poročilo opisuje nove oblike elitizma in individualizma s poudarkom na ekonomski učinkovitosti izobraževalnih sistemov ter močnim poudarkom na kognitivnih sposobnostih namesto na ravnovesju s socialnimi in čustvenimi kompetencami.
Poročilo analizira negativne učinke meritokracije na izobraževanje, saj so sposobnosti in prizadevanja študentov v tržno usmerjeni družbi obetale večjo enakost, vendar so imele nasprotni učinek, saj so ustvarile novo obliko izključenosti, pri kateri socialni, gospodarski in okoljski pogoji posameznika bistveno vplivajo na njegove izobraževalne rezultate.
Družbeni nemiri
Poročilo poudarja, da je prispevek izobraževanja k človekovemu razcvetu odvisen tako od namena kot od politične organizacije in družbene porazdelitve naložb.
Na primer, analizira širitev visokošolskega izobraževanja v več državah in poudarja, da se študenti z visokimi dosežki šolajo na selektivnih univerzah, študenti z nizkimi dosežki pa na množičnih univerzah.
Dokazi kažejo, da lahko širjenje visokošolskega izobraževanja postane bolj odraz boja za status kot pa proces, s katerim lahko posamezniki in družbe dosežejo svoj polni potencial in spodbujajo trajnostni razvoj, ustvarjalnost in učenje življenja v miru in sožitju z drugimi in naravo.
Podobno lahko tudi dvigovanje izobrazbene ravni postane bolj odraz družbene kompetentnosti kot pa način, da bi ljudje pridobili znanje in spretnosti, potrebne na sodobnih trgih dela.
V večini držav je širjenje dostopa do visokošolskega izobraževanja pripeljalo do kreditnega sistema. Ko različna izobrazba -utemeljena z ideologijo meritokracije- postane osnova za dodeljevanje različnih družbenih položajev, se ustvarjajo in utrjujejo nove oblike družbene razslojenosti. V tem smislu poročilo priporoča zamenjavo kreditnega sistema in meritokracije, zaradi katerih posamezniki tekmujejo med seboj, z naložbami, ki omogočajo, da izobraževanje postane sila družbenega napredka in človekovega razcveta.
Celovit učni načrt
Besedilo tudi opozarja, da se številni nacionalni učni načrti osredotočajo na pismenost in računanje ter poudarjajo pridobivanje znanja namesto socialnega in čustvenega učenja. Poleg tega se poroča o standardiziranih in univerzalnih učnih načrtih in ocenah, ki po mnenju strokovnjakov niso optimalni za učenje in uspeh. To je zamenjalo lokalne učne načrte in povzročilo manj ustrezno, odzivno in refleksivno izobraževanje za učence in učitelje. Dodaja, da lahko izobraževanje celo spodbuja izpodbijanje medskupinskih odnosov in izključevanje.
Zato poudarja, da pri izobraževanju ne smejo imeti ključne vloge le lokalni in kulturni dejavniki, temveč je treba s poučevanjem in učenjem spodbujati preoblikovanje v smeri socialne pravičnosti in demokracije.
Izobraževanje za človekov razcvet mora biti prilagojeno potrebam posameznika ter prepoznavati družbene in ekološke razmere, piše v poročilu. Za spodbujanje takšnega razcveta priporoča, da učni načrti vključujejo okolje, kulturo, družbo, tehnologijo, medosebno in samoizobraževanje ter tako spodbujajo sedem stebrov učenja: učenje spoznavanja, učenje razmišljanja, učenje biti, učenje postati, učenje delati, učenje živeti skupaj in učenje živeti z naravo.
Piše: Damian Ahlin
Vir: elmostrador
