Peru si prizadeva za praktično priznavanje maternih jezikov, ne le na papirju, s projektom informativnih oddaj v teh jezikih. V drugih delih Latinske Amerike je drugače.
Projekt za informativne oddaje v jezikih avtohtonih prebivalcev Peruja se je začel leta 2016. Imenujejo se Ñuqanchik –mi v kečuaščini- Jiwasanaka -naš glas v ajmarščini- in Ashi Añame –mi v ašanščini-. Zdi se, da so bili uspešni. Gre za prvi državni projekt v nacionalni informativni oddaji, ki odraža priznanje jezikov, ki so v državi obstajali že pred španščino.
Ocenjuje se, da je v andski regiji med 8 in 10 milijoni govorcev kečua -od tega 3,37 milijona v Peruju- in med 2 in 4 milijoni govorcev ajmarskega jezika. Ašaninke v Amazoniji štejejo približno 100.000 ljudi. V Peruju govorijo 48 maternih jezikov. V Kolumbiji jih je 68, največ govorcev pa ima jezik Wayunaiki.
Edino merilo, ki ga imamo trenutno za izbiro jezikov za informativne oddaje, je število govorcev, je povedal perujski antropolog in svetovalec za informativne oddaje.
Kakšen učinek imajo te informativne oddaje? Podatkov o njihovem učinku še nimamo. Vendar iz telefonskih in pisnih odzivov ter odzivov v družbenih medijih vemo, da so skupnosti zelo zadovoljne. So celo srečni. Počutijo se dobrodošle in zastopane, je dejal.
Vmesna stoletja
Zakaj je trajalo tako dolgo, da so ti jeziki, ki so bili v Ameriki že dolgo pred širjenjem evropskih jezikov, dobili ta prostor? Zakaj so večinoma odsotni v javnem prostoru ali v formalnem izobraževanju?
Kolonialni red, ki je bil vnesen v Ameriko, je temeljil na načelu višje kulture zahodnih belcev. Ta koncept je prodrl v družbeno strukturo in se utrjeval več stoletij. Kultura se je vsilila in se razglasila za višjo. Uvedla je svoje kulturne in jezikovne pravice. Ostali so v nenehnem procesu postali nevidni.
Vendar se ta jezikovna invizibilizacija, ki temelji na rasni diskriminaciji, ne konča nujno z izumrtjem vseh teh jezikov. V nekaterih primerih jih je dejstvo, da so bile stoletja skrite v odročnih krajih, da so bile rezervirane za domačo sfero, spodbudilo, da so se prilagodile in stopile v ospredje.
Od Peruja do La Guajire
Takšen je primer wayunaikija, ki se širi po La Guajiri med Kolumbijo in Venezuelo. Wayunaikija sem se naučil doma: od mame, starih staršev, stricev in bratranca. Takrat ni bilo posebnega izobraževanja, kot je zdaj. V mojem času so bili za pisanje našega jezika zadolženi italijanski duhovniki, je povedala Aura, mednarodno priznana rokodelska mojstrica.
V času njenega šolanja je bila šola oddaljena 120 kilometrov od njenega doma. Auro so poslali k sorodnikom, da bi lahko hodila v šolo. Videla sem, da učiteljica premika usta, vendar je nisem razumela. Poznala sem le Wayunaiki jezik, pravi. Če ne bi bilo dobre volje in predanosti učiteljice, bi deklica Wayú opustila šolanje v španskem jeziku. To je bilo v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ali se je ta politika jezikovne diskriminacije spremenila? Zdi se, da je tako, vendar s preobratom. V Peruju in skoraj vsej Latinski Ameriki zakoni priznavajo večjo pripadnost in pravico do uporabe maternih jezikov tako v zasebnem kot javnem življenju, vendar pa je zakon eno, njegovo izvajanje pa drugo.
Sedaj imamo posebno izobraževanje. Pouk poteka pod drevesi, v zasebnih rokah, večinoma za osnovnošolsko izobraževanje, in to le v petih šolah v Guajiri. Dramatične situacije so povečale ozaveščenost. Zdaj imamo zakone, vendar nimamo politične volje, da bi jih izvajali v praksi. Po drugi strani pa je potreba po šolanju v jeziku Wayú očitna. V vsakem primeru, čeprav je v številnih latinskoameriških državah na zakonodajni ravni dosežen napredek pri priznavanju večkulturnosti in jezikovne pluralnosti in čeprav obstajajo uspešne izkušnje manjšin v osnovnem in delno v srednjem izobraževanju, se soočamo z izobraževalnimi sistemi, ki so v praksi še vedno osredotočeni na španščino in omogočajo homogenizacijo države.
Piše: Damian Ahlin
Vir: Deutsche Welle
