Pred nekaj dnevi sem z ženo stal v vrsti za sladoled. Kar naenkrat sem zaslišal živalski krik, kot bi nekomu amputirali nogo “na živo”.
Krivec je bil mali požrešnež:
“DVE KEPICI!!! DVE KEPICI!!! MAMIII, DVE SEM REKEL, DVEEE!!!”
“Ne boš dobil dveh, ker nikoli ne poješ obeh. Danes ne bom tvoj smetnjak!” je odvrnila mama.
“POJEDEL BOM DVE, DEJ MI, DEJ MI, DEJ MI, MAMI!!!” je kričal, medtem ko se je obešal na njeno torbico.
“Jan, nehaj, ker na koncu ne boš dobil niti ene!”
Ob tem stavku je otrok naglo utihnil.
Marsikdo bi si mislil, da se je umiril, toda jaz sem opazil, da je to le zatišje pred nevihto.
Gledal sem ga, kako se mu obračajo koleščki v glavi, kako nekaj menca z rokami in kako nekaj pripravlja.
Kar naenkrat je iz mamičine torbice potegnil zložljiv dežnik.
“Jan, ne!” je zavpila mami, a preden ji je uspelo dokončati stavek …,
… je Jan raztegnil dežnik in jo začel z njim mlatiti po nogah.
Kričal je, udarjal, mahal in uprizoril enega najbolj besnih izpadov, ki sem jih kadarkoli videl.
Pa sem jih videl veliko, in to hudih.
“DVE KEPICIII SLADOLEDAAA! DVEEE MAMIII,GRDAAA!!!”
Nemočna mami je poskušala nekaj narediti, a ji ni uspelo prijeti dežnika. Otrok je ni poslušal čisto nič.
Tekal je naokoli, kričal in ves rdeč v lica z dežnikom tepel vse ljudi v bližini.
Vrsta za sladoled je bila dolga, ljudje so se spogledovali, komentirali in zmajevali z glavo. Nekateri so se celo smejali.
Meni, čisto iskreno, “scena” ni bila čisto nič smešna.
In preden začnemo obsojati mamico, da ima nevzgojenega otroka, me nekaj zanima.
Kako bi vi odreagirali v tej situaciji?
Marko Juhant, specialni pedagog
z ekipo Vzgoja.si
P.S.: Se nadaljuje…
