Ljudska pripoved je nit, ki veže rodove med seboj in jih povezuje z davnino, je zapisala Dušica Kunaver v uvodu v novo izdano knjigo Slovenska dežela v ljudski pripovedi. Ko je izbirala in prirejala zgodbe zanjo, je črpala iz neizmerne zakladnice zgodb iz različnih krajev Slovenije.
V knjigi najprej preberemo zapis Dušice Kunaver o resnici v ljudski pripovedi, v katerem pravi, da je “ljudska pripoved stik med zgodovinsko resnico in ljudsko željo. V pripovedi ljudstvo išče tolažbo, upanje in vero vase. V še tako težkih časih le-to verjame v zmago pravice.” Kot še piše, v ljudski pripovedi ne najdemo točnih letnic niti točnih podatkov, a je v njih nekaj bolj dragocenega: ljudska tehtnica, ki tehta dobro in zlo. V ljudski pripovedi, ki je vedno pravična, se zrcali ljudska duša, ki obravnava pripoved s pretiravanjem, poveličevanjem, občudovanjem, prezirom, pohvalo ali obsodbo. Ljudska pripoved prinaša tolažbo in dandanes tudi razvedrilo. Spominja nas, da morda časi le niso tako zelo težki, kot so bili nekoč, ko so bili še bolj prežeti s krivicami in krutostjo. Ljudska pripoved prinaša koristne nauke in moralna načela, ki dolgoročno vedno zmagajo. Med drugim Kunaverjeva na koncu uvoda spomni, da imajo prav ljudske pripovedi, ki so se prenašale iz roda v rod, od ust do ust, velike zasluge zato, da smo Slovenci kljub težki zgodovini ohranili svoj jezik in kulturo.
Prazgodovina in staroselci
Knjiga nas vodi skozi pripovedi, dogajanja in najdbe na naših tleh vse od prazgodovine: preberemo lahko zapis o najstarejši piščali in najstarejšem kolesu ter o Jazonovi Emoni, pa o Rimski Emoni in napadih Hunov. Tudi o staroselcih je v Sloveniji ostalo nekaj zanimivega izročila: o Gorjanu in ajdovski deklici. Morda bodo komu najbližje in najbolj ljube zgodba o ustoličevanju karantanskih vojvod in knezov ter zgodbe o zmagi krščanstva na naših tleh.
Zmaji in vile
Neverjetno, koliko zgodb o zmajih, ki bivajo v jamah in za vrhovi gora, poznamo Slovenci! Še dobro, da nam rojenice prerokujejo dobro in lepo življenje, kajne? – Kako pa je bilo včasih? – Katerikrat so imeli ljudje z rojenicami in vilami tudi težave, in o tem pripovedujejo zgodbe. Pa ne samo z vilami, tudi škratje so ljudem dostikrat ponagajali! – In pri tem se vprašamo – nam mar mešajo štrene še danes?
Vitez in junaki
Tudi voda ni bil najbolj varen element: v njej so se skrivali povodni možje, gozdni možje pa v gozdovih, ljudi so tlačile more in trutamore, dni jim je grenil Netek – lakota, še posebej tiste, ki so od hiše odgnali berača, ne da bi mu dali miloščino. Slovenci poznamo tudi zgodbe o čarovnicah in divji jagi, pa o vitezih in graščakih, ki so tlačili ubogo ljudstvo. Med zanimive zgodbe, ki jih najdemo v knjigi, sodijo tudi tiste o Turkih in turških vpadih ter o ljudskih junakih Petru Klepcu, Kralju Matjažu in Miklovi Zali. V zgodbah o skritem zakladu so skrite tihe želje slehernika po obilju in lepem življenju, pripovedi o vojaščini in rokovnjačih pa so zgodbe, ki jih je pisalo kruto življenje – sčasoma so so se le ovile v plast zgodovine, ki pa robov ni omilila.
Čarobna knjiga
Mesto v čarobni knjigi z modrimi platnicami s slovenskim ornamentom so našle tudi zgodbe o desetnici in desetem bratu, zgodbe o revščini in pomanjkanju, ki so gnale Lepo Vido – Aleksandrinko – služit daleč čez morje, kjer je vse življenje jokala za svojo družino. Tu so tudi razlage, kako so nastala nekatera slovenska krajevna imena in grbi. Zadnje poglavje v knjigi slovenskih pripovednih biserov pa je posvečeno samostojni Sloveniji, ki je napočila tisoč let po svobodni Karantaniji. Knjiga Slovenska dežela v ljudski pripovedi je izšla pri Mladinski knjigi ob 30. obletnici razglasitve samostojne Republike Slovenije v zbirki Zlata Slovenija, ki prinaša skupaj pet knjig o slovenski kulturni dediščini. Zbirka na enem mestu predstavlja razširjene šege in navade, pogosto uporabljene pregovore in reke, okoli 90 ljudskih pripovedi, 200 slovenskih pesmi, 100 tradicionalnih okusnih jedi in še marsikaj.
Pripravila: L.K.