“Prava ljubezen vedno zeleni in dan za dnevom poganja nove cvetove!”
(Ivan Tavčar, 4000)
V letošnjem vseslovenskem Tavčarjevem letu je izšla biografija z naslovom Ivan Tavčar Na valovih življenja, ki jo je na Dvorcu Visoko predstavila avtorica, literarna zgodovinarka Urška Perenič. Knjiga bralce popelje v Tavčarjevo življenje in ustvarjanje, vse od prvih objav v šolskih glasilih do zrelosti v klasičnem realizmu. Kot je pojasnila avtorica, ki je redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, knjiga sodi v širše zastavljeni literarnozgodovinski projekt, ki si ga je zastavila pred tremi leti in v središče postavlja slovenski literarni realizem ter najboljše predstavnike te usmeritve v drugi polovici 19. stoletja.
Tako je pred dvema letoma že pripravila znanstveno monografijo o Josipu Jurčiču, tokrat pa se je posvetila Ivanu Tavčarju, ki v slovenskem literarnem realizmu zaseda čisto posebno mesto. Kot je poudarila, namreč ni bil samo prvi in edini pravi naslednik Jurčiča, temveč samosvoj in edinstven človek ter ustvarjalec, ki se mu je, oplemenitenemu z najrazličnejšimi življenjskimi izkušnjami, izpisal sijajen in do danes navdihujoč pripovedniški opus.
Pojasnila je, da je na enem koncu noveleta Madama Amalija, ki predstavlja nulto oziroma iniciacijsko točko njegovega literarnega pisanja ter je privrela iz nepozabnega ljubezenskega oziroma erotičnega doživetja. Potem gre preko historičnih podob in slik Loškega pogorja, povesti Mrtva srca in antiutopije z naslovom 4000 vse do dveh labodjih spevov, Cvetja v jeseni in Visoške kronike, ki stojita na drugem koncu Tavčarjeve ustvarjalne poti.
Urška Perenič je knjigo Na valovih življenja zastavila kot preplet biografske in literarne študije. Kot v opisu knjige besede avtorice navaja založba Beletrina, “velikega Poljanca spremljamo na njegovih mnogoštevilnih poteh med ljubljanskim Bregom, kjer se je ustalil s svojo življenjsko družico Franjo in otroki, ter Visokim, kjer so bile korenine njegove dejanske in želene biti in kjer so svoj večni mir našli ne le Tavčarjevi, temveč tudi junaki Visoške kronike”. En od temeljnih poudarkov znanstvene monografije je Tavčarjevo oznanjanje ljubezni v njegovem pripovedovalskem opusu. “Zato bi se mi zdelo čudovito, ko bi ob robu vseslovenskega leta Ivana Tavčarja, pa najsi se to komu zdi še tako asketsko, ne zgolj vedeli povedati, da je bil Ivan Tavčar liberalni politik, ampak predvsem to, da je bil eden najodličnejših slovenskih literarnih popisovalcev ljubezni. Pravzaprav Ljubezni,” je poudarila dr. Urška Perenič.
