V okolici San Justa –vzhodni del predmestja v Buenos Airesu- so se naseljevale slovenske družine, ki so prišle v Argentino zaradi političnih razmer okoli leta 1948 – 1949. V skupnosti je bilo kar lepo število otrok in ker so jim hoteli prenesti zavest slovenstva, so začeli s sobotnimi slovenskimi šolami še predno so dobili lastne prostore v kulturnem društvu Naš dom.
Sobotna šola v San Justu je uradno začela svoje poslanstvo davnega leta 1950, prva učiteljica je bila gospa Mija Markež, šolske prostore je za tečaj posojala sprva argentinska župnija, potem pa Dobrepoljska gostilna v bližini mestne četrti občine. Leta 1951 je prevzela vodstvo šole gospa Angelca Klanšek, šolo katero so isto leto poimenovali po pesniku Francetu Balantiču, katerega letos se še posebno spominjamo ob svoji stoletnici rojstva. Vodila jo je in poučevala neprestano vse do svoje smrti leta 2015. Skozi vsa ta leta je voditeljici pomagalo več učiteljic, od teh je v zadnjih letih večina njenih bivših, že v Argentini rojenih učenk. Od leta 2016 do danes jo vodi ga. Irena Urbančič Poglajen.
Tudi letošnje šolsko leto je bilo malce zapleteno zaradi pandemije. Meseca marca so lahko pričeli s poukom, a tokrat nekatere sobote v osebnem stiku s krajšimi urniki, ostale pa na daljavo. Treba se je bilo na novo organizirati. Poučevanje na daljavo. Zanesljivo lahko potrdimo, da je delo za učitelje in za učence zahtevnejše in manj učinkovito kot v razredu. Od vsakega izmed nas ta način poučevanja terja veliko iznajdljivosti in domiselne rešitve. Občutek razdalje ni le fizične oblike; v bistvu je pogrešanje osebnega srečanja učitelj-učenec. Učitelj pogreša učence. Učenci pravijo, da pogrešajo razlago. Skratka, šolanje pred računalnikom ne more -in ne sme- nadomestiti pouka v učilnici, lahko pa je le začasna rešitev, ko so razmere tako izredne .
Sčasoma so se razmere izboljšale glede udeležbe na zaprtih prostorih in tako se je Balantičeva šolska družina odločila, da bo priredila veliko slavje v soboto, 4. decembra 2021, ob stoti obletnici zavetnika šole in ob sedemdeseti obletnici osnovnošolskega tečaja.
Vse se je dogajalo v prostorih društva. V glavni dvorani, so se vrstile pozdravne besede. Nato je sledil nagovor Veleposlanika Republike Slovenije v Buenos Airesu g. Alaina Briana Berganta, med drugimi je prenesel tople pozdrave iz Slovenije. Ustavil se je pri zavetniku šole pesniku Francetu Balantiču in spregovoril o njem ter podal eno njegovih poezij. Sledile so besede predsednika društva Našega doma, Marjana Godca kateri je menil, da je šola steber Doma in lepo je, da jo še naprej podpiramo pri ohranjanju jezika, kulture in vere. Zahvalil se je učiteljem in vzgojiteljem, ki so se skozi sedemdeset let zavzeli za krepitev slovenske zavesti na argentinskih tleh. V imenu osnovnošolskih tečajev je pozdravila in čestitala Lucijana Servin Čeč. V njenih besedah se je spomnila na prva leta, ko sta Angelca Klanšek in Mija Markež pričeli z delom, da bi šolskim otrokom nudili tisto kar je bistveno za človeško in duhovno rast, kjer slovenska beseda in pesem sta našli prostor in se razvijali.
V imenu odbora sveta staršev, ki so skozi vsa ta leta bili v oporo učiteljicam in šoli, je spregovoril Andrej Grilj. Povedal je, da je 70 let življenja nekaj izrednega in pri tem se čuti delo, požrtvovalnost in prizadevanje za slovenski jezik, slovensko zgodovino in ljubezen do slovenstva. Globoko se je zahvalil vsem učiteljem Balantičeve šole skozi vsa ta leta, saj so vtisnili, spodbujali in dopolnjevali to ljubezen. Za vso pomoč se je zahvalil tudi družinam, ki so vedno ob strani. Želel je, naj se še naprej s skupnim delom in z božjo pomočjo vtisnejo vrednote v otrokovih srcih. Voditeljica šole, Irena Urbančič Poglajen je pa opisala šolo kot oaza slovenske besede na argentinskih tleh. Ta oaza nosi pečat velikih žrtev in prizadevanja; je sad truda in idealizma. Spomnila se je leta 1951, ko je nastala Balantičeva šola, ki jo je skozi ta leta obiskalo nad osemsto petdeset učencev.
S hvaležnostjo se je spomnila Angelce Klanšek in trdila, da današnje učne moči sledijo z ljubeznijo in pogumom po isti poti, ki jo je ona začrtala. Besede zahvale so prišle na dan za vse odbore, dušne pastirje, starše, stare starše, in za vse, ki so bili in so tudi sedaj v oporo šoli. V veselje in v ponos je, da se še naprej ohranja zaklad – vera, slovenski jezik in kultura. Kot je rekla, po tolikih letih se je svet spremenil, a tu se zavzemamo da slovenščina še naprej doni. Zato je Balantičeva šola posodobila učne programe in tudi odprla oddelek ABC tečaja za vse tiste, ki bi se radi naučili slovensko govoriti. Za konec je pa vse prisotne spodbudila, naj z jasnim pogledom in trdnim korakom stopajo po poti poslanstva v bodočnost. Iz Kamnika, rojstnega kraja pesnika Franceta Balantiča, je tudi pozdravila njegova sestra Tilka. Iskreno je čestitala za toliko let prehojeni poti pri ohranjanju maternega jezika in želela, da bi še naprej nadaljevali to pot. Spomnila se je svojega potovanja v Argentino, skupaj z možem in sestro Minko ob petdeseti obletnici šole, pred dvajsetimi leti.
Nato se je odprl zastor in tako se je začel drugi del slavja. Uprizorjena zgodba o posebnem drevesu, drevo ki ni prijetno na prvi pogled, a spomladi postaja očarljiv; zeleni listi napolnijo krošnjo in nas povabijo pod njo, da se napijemo njene svežine. To drevo je gaber . Drevo je oživelo na odru in je popeljalo občinstvo v prijetno pravljico … V njej je bilo videti in slišati od otroških iger, petja, plesa in lepo izraženo živo besedo. Vse je donelo iz odra v dvorano. Po njihovih besedah: Slovensko čutimo, slovensko govorimo, slovensko mislimo in delimo. Zakaj? Ker je zapečateno v našem srcu in se trudimo z vsemi silami, dan za dnem, da ta čut ne usahne temveč obrodi nove liste, nove vejice, nove sadove. Ne pozabimo na korenine, skrbno jih negujemo, saj so naša plat, ki varuje to kar smo in kar čutimo.
Na vrsti je bilo podelitev priznanj, poslovitev letošnjih osmošolcev in podelitev spričeval ter pogostitev.
Med prisotnimi so bili trije učenci, ki so sestavljali prvo skupino leta 1951. To so: Minka Stanonik Erjavec, Francka Stanonik Grilj in Lojze Modic.
Trdni steber utemeljen v živi skali je po sedemdesetih spomladi še vedno živ prestal vse časovne nevihte in delil ljubezen in vzgajal mlade v krščanskem in slovenskem duhu ter pomnožil slovenstvo.
France Balantič: Sen o vrnitvi
Ko boš, tujina, vso mi kri izpila,
ko neizgovorjena bo beseda
prišla kot ogenj mi na usta bleda,
bo davna želja domu me vrnila.
Piše: Damijan Ahlin
VIRI:
– Osebni zapiski, pričevanja.
– Zbornik Zedinjene Slovenije 1948-1998.
– Arhiv Svobodna Slovenija.
– Arhiv Naš dom San Justo
– France Balantič – Zbrano delo 1976-SKA
