Nenavaden naslov za zgodbo in še bolj nenavadno ime za deklico. Ampak tu je, pred nami je zgodba o siroti, o deklici Nedeljki, ki je bila rojena na nedeljo, a tega dne ni prav posebno marala, saj je bilo ob nedeljah v domu za sirote po navadi dolgočasno.
Začne se z dekličinim razmišljanjem o tem, zakaj nima staršev in njenimi spomini na najzgodnejše otroštvo, ko je še “iskala” starše. To pomeni, da si je ogledovala mlade pare, ki bi lahko bili njeni starši. Dober opis otroka, ki raste brez staršev in jih išče, čeprav ga morda nikoli niso držali v rokah…. Nedeljka je star osem let in njena zgodba ni tako nesrečna, kot je nesrečna zgodba Oliverja Twista. Dom za otroke brez staršev je v tem primeru tudi prostor, ki nudi otrokom varnost in priložnosti.
Ob nedeljah hodijo otroci z “nedeljskimi starši” na izlete, ki so končajo z obiskom slaščičarne in z njimi preživljajo lepe trenutke. Toda, ko pridejo nazaj v dom, sledi samo otroško bahanje in pretiravanje: “Pri večerji so se vsi otroci spet strašansko bahali in pripovedovali o super izletih in prijetnih kosilih in o gorah tort in igranju in … danes bi tudi jaz lahko kaj pripovedovala. Tudi jaz sem doživela dan pri nedeljskih starih. In kakšen dan!”
Ja, tudi Nedeljka si želi nedeljskih staršev, da se bo tudi ona lahko pohvalila in vroča želja se ji izpolni. Dobi sicer samo “nedeljsko mamo”, toda Ula, otroška pisateljica, kmalu pridobi njeno zaupanje, in zelo se navežeta druga na drugo. Knjiga je leta 1984 prejela nemško nagrado za mladinsko književnost in bila letos ponatisnjena pri zbirki Knjižnica Sinjega galeba.
J.S.
