Ali si lahko predstavljate, da bi imel učitelj na osnovi šoli na Dolenjskem dvakrat višjo plačo kot učitelj na osnovni šoli v Prekmurju, pri tem da bi oba učila matematiko in imela podobno delovno dobo? Ali pa si predstavljate, da bi profesorja na srednji tehniški šoli odpustili, ker se ne bi dovolj izobraževal in ne bi bil na tekočem z najnovejšimi tehnologijami, in da bi lahko starši vpisovali svoje otroke v osnovno šolo po svoji želji in ne na podlagi tega, v kateri šolski okoliš sodijo? Kaj pa menite o tem, da bi bili rezultati uspešnosti vseh osnovnih, srednjih in višjih šol ter fakultet javni, vse izobraževalne ustanove (posledično tudi učitelji) pa bi bili podvrženi stalnemu preverjanju kakovosti poučevanja in znanja, ki ga pridobijo njihovi učenci?
Menite, da moja vprašanja sodijo v domeno znanstvene fantastike? V Sloveniji morda res, saj bi specialne enote Branimirja Štruklja v takih primerih takoj izvedle desant na ministrstvo za šolstvo, parlament in vladne prostore. Preverjanje rezultatov dela učiteljev pa bi ti v veliki večini razumeli kot nedopusten mobing.
Je pa to popolnoma normalno v Estoniji, kjer se je tudi med učitelji vzpostavila zdrava konkurenca ali celo tekmovalnost. V Estoniji je populacija mladih v zadnjih 15 letih padla za približno 40 odstotkov, zaradi česar so bili prisiljeni v zapiranje srednjih šol pa tudi višjih šol in fakultet. Vendar niso zapirali tistih, kjer je bilo manj učencev ali študentov, pač pa tiste, ki so bile slabše po rezultatih, saj so tam šole na vseh ravneh podvržene neprestanemu strogemu preverjanju uspešnosti, rezultati tega so javni, starši pa imajo pravico po svoji presoji vpisati otroke v poljubno osnovno šolo; zagotovo jih vpisujejo predvsem v take, ki naj bi bile boljše. Da je večji vpis v srednje in višje šole ter univerze, ki so više rangirane, je pa tako ali tako jasno.
Estonija je majhna država ob Baltiku, kjer se je BDP po osebi od leta 1995 dvignil z dobrih 3.000 dolarjev na dobrih 23.000 dolarjev v letu 2020. To pomeni, da se je povečal za dobrih 7,5-kratnik. To je nekako tako, kot da bi se BDP po osebi v Sloveniji v istem obdobju povečal na približno 75.000 dolarjev, kar bi nas uvrstilo na deseto, enajsto mesto na svetu po BDP na prebivalca in ne na okoli 45. mesta s približno 25.000 dolarji (glede na različne lestvice). Šole in univerze dobijo sredstva glede na število učencev, in šole, ki imajo večji vpis, lahko iz teh sredstev tudi bolje plačajo učitelje. Estonski šolski sistem velja za najboljšega v Evropi.
In naj Štrukelj še tako zagovarja učitelje, kako so obremenjeni, kako so strokovni in kako so oh in sploh … pri nas še vedno velja: enkrat učitelj, za vedno učitelj! Tako kot so učili na začetku svoje kariere, tako v veliki meri učijo tudi zadnja leta pred upokojitvijo. In veliko jih je dejansko cokla, ki ovira prehod Slovenije v učečo se družbo. Celo velika podjetja iz Slovenije prestavljajo svoje razvojne centre v druge države, tudi na Balkan, saj je tog šolski sistem v Sloveniji velika ovira za izobrazbo.
Tako je primer Estonije zelo poučen za naše šolnike, ki venomer tulijo, da je za šolstvo premalo denarja, kot tudi za politike, ki venomer obljubljajo povečanje sredstev za šolstvo. V Estoniji so celotni izdatki za izobraževanje v deležu BDP (glede na leto 2018) le malo višji kot v Sloveniji, izdatki za primarno in sekundarno izobraževanje pa celo nižji.
Kot kaže, res ni vse v denarju, nekaj je očitno tudi v svobodnem trgu oziroma konkurenci med šolami, lahko rečemo tudi med učitelji samimi. In trg deluje, ponudba povpraševanje … In še nekaj, razlike pri financiranju med javnimi in zasebnimi šolami v Estoniji ni, so le dobre ali slabe in na osnovi tega dobijo denar.
Dr. Štefan Šumah
Tekst je prvotno objavljen v reviji Demokracija!
