Kot to velja za medijsko krajino in sodstvo v Sloveniji, je tudi slovensko javno šolstvo (v nadaljevanju: šolstvo) trdnjava nekdanjega sistema. Po več kot 30 letih samostojne Slovenije je v šolstvu namreč najti še veliko socialističnih idej in vzorcev, ki preprečujejo, da bi šolstvo postalo pluralno, predvsem pa stičišče sodobnih pristopov in idej.
Za to je več razlogov. Glavni razlog je v dejstvu, da šolstvo obvladujejo večinoma kadri (učitelji in profesorji; v nadaljevanju: učitelji), ki so “otroci” socializma. Ker jih je selekcioniral ali nastavil socialistični sistem – pa ne samo na osnovnih in srednjih šolah, temveč tudi na visokih šolah in univerzah – imajo socializem oziroma levičarstvo v genih in to prenašajo tako na svoje naslednike, kot tudi na svoje učence, dijake in študente. S tem uresničujejo tisto, za kar so si komunisti vedno prizadevali – da imajo šolstvo in izobraževanje mladih v njihovih rokah. Komunisti so namreč dobro vedeli, da je obvladovanje šolstva in izobraževanje mladih v socialističnem duhu poroštvo za ohranjanje oblasti. Tako kot v preteklosti, se tudi v sedanjosti prenašanje socialističnih vzorcev na mlajše rodove dogaja sistematično in skozi celotni izobraževalni proces.
Ne trdim, da je s sedanjem šolstvom vse narobe (nenazadnje se je s pomočjo tega šolstva izšolalo že mnogo generacij in med njimi ustvarilo veliko število poklicno uspešnih ljudi), trdim pa, da se stanje v šolstvu ni veliko spremenilo. Da je s sedanjim šolstvom marsikaj narobe dokazuje denimo to, da mladi po končanem študiju nimajo zadostnih praktičnih znanj, ali pa to, da je v Sloveniji veliko odraslih (med 20. in 60. letom), ki so, kljub zaključenem šolanju, funkcionalno nepismeni. Raziskava iz leta 1998 je denimo pokazala, da približno 70 odstotkov odraslih Slovencev nima dovolj znanja in spretnosti za ravnanje z informacijami, ki jih vsebujejo različne vrste besedil. Pri tem gre tudi za sposobnost razumevanja in izpolnjevanja obrazcev ter uporabo osnovnih računskih operacij.
Problematičnost šolstva se kaže tudi v nezadovoljivi pluralizaciji ali razširitvi šolskih programov z novimi predmeti. Med njimi je tudi predmet državljanske oziroma domovinske vzgoje (v nadaljevanju: domovinska vzgoja) v osnovnih in srednjih šolah. Čeprav se o tem predmetu govori že vrsto let, se ta izvaja bodisi neustrezno ali pa sploh ne. V kolikšni meri obstoječi šolski sistem vzgaja in izobražuje mlade v domovinskem duhu se vidi po tem, kakšen odnos imajo do lastne države in koliko o svoji državi, kulturi, narodu in njegovi zgodovini vedo. Zelo malo ali skorajda nič.
Da šolstvo domovinski vzgoji ni naklonjeno in je do nje celo sovražno nastrojeno, nakazujejo izjave tistih, ki javno izražajo strah, da bi vzgoja v domoljubnem duhu lahko vodila v skrajne, rasistične nazore. Takšni pomisleki so seveda popolni nesmisel, saj je jasno, da do rasizma prihaja predvsem tam, kjer ljudje niso vzgojeni v domoljubju. Pravo domoljubje namreč ne uči, da poveličujemo lastni narod in zaničujemo druge narode, temveč da spoštujemo tako lastni kot druge narode. Podoben odpor se kaže tudi pri predmetu o etiki in verstvih oziroma pri uvedbi izbirnega predmeta z vsebino, ki bi mladim odpirala in razširila pogled na življenjska vprašanja. V kasnih 90. letih se je ta predmet sicer poskusno uvajalo, a je več ali manj vse ostalo le pri poskusih. To je sporno še toliko bolj ob dejstvu, da se po drugi strani skuša uvajati vsebine tako imenovanega kulturnega marksizma, vključno s teorijo spola, s katero se postopno, a vse bolj očitno posiljuje sedanjo generacijo mladih.
V šolstvu ali bolje rečeno na področju šolstva obstajajo tudi druge ovire za njegovo pluralnost. Ena večjih je vedno ponavljajoča mantra levega pola o domnevni nezdružljivosti javnega in zasebnega šolstva, kot da bi šlo za dve različni področji in ne za področji, ki se dopolnjujeta in sta usmerjeni k istemu cilju – k izobraževanju in znanju mladih ljudi. Nenaklonjenost odločevalcev oziroma tistih, ki šolstvo obvladujejo, do ustanavljanja zasebnih šol (tako osnovnih in srednjih kot visokih in univerzitetnih šol) ter njihov mačehovski odnos do financiranja programov zasebnih šol, še posebej tistih s koncesijo, je pokazatelj nerazumevanja vloge šolstva in izobraževanja v demokratični družbi.
To nerazumevanje se kaže tudi v primeru neurejenega financiranja verskega pouka ali verouka. Ne gre seveda za financiranje verouka v šolah, pač pa za njegovo financiranje znotraj cerkvenih zidov ali v župnijah. Če namreč država financira pouk v glasbenih šolah, bi prav tako lahko financirala tudi verouk. Financiranje verouka bi moralo biti urejeno že zaradi dejstva, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, ki tega financiranja ne izvaja, nenazadnje pa tudi zato, ker takšno financiranje predvideva sklenjeni sporazum med državo in Svetim sedežem, a se v praksi ne uresničuje. Nekaj krivde, da se financiranje verouka ne uresničuje, ima tudi Cerkev, ki je preveč popustljiva pri rešitvi tega vprašanja, glavni del krivde pa je pripisati proticerkvenim načrtovalcem, ki so zasvojeni s komunističnim sindromom ločenosti države in verskih skupnosti oziroma Cerkve, s katerim vedno znova strašijo v Sloveniji. Tako ovire pri ustanavljanju zasebnih šol kot njihovo omejeno ali celo nikakršno financiranje, kažejo na to, da smo v Sloveniji še daleč od resnične pluralizacije šolstva.
Nekaj poskusov, da bi šolstvo postalo bolj pluralno in s tem bolj evropsko, je bilo sicer narejenih (med njimi je bila tudi novela Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki jo je v prejšnjem sklicu parlamenta vložila skupina poslancev ter je predvidevala pluralizacijo šolstva, izobraževanje o evropskih vrednotah in slovenski kulturi, napredovanje zaposlenih v šolstvu in spremembo sestave svetov šol in vrtcev), a se do sedaj noben poskus ni obnesel ali v celoti uveljavil. Kot že rečeno, je razlog predvsem v tem, da se obstoječa in večinska kadrovska struktura v šolstvu upira vsakršnim spremembam.
Brez korenitih sprememb v šolstvu pa spremembe niso možne. Spreminjati izobraževalni sistem s socialističnimi pristopi je namreč nekaj takega kot z bencinom gasiti požar. Šele z resnično prenovo šolstva na vseh ravneh (tako na ravni kadrov kot na ravni sprememb učnih načrtov in njihovih prilagoditev vsebinam v šolskih učbenikih), se lahko nadejamo spremembam, ki bodo mlade Slovence resnično pripravile na vse izzive sedanjega časa.
R.H.
