Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je včeraj potekala okrogla miza Kam gre naša šola?

0
217
(Foto: Janez Zalaznik)

V sredo, 5. junija 2024, je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (UL FF) potekala okrogla miza z naslovom Kam gre naša šola? Na dogodku so sodelujoči izpostavili težave in izzive, s katerimi se danes srečuje slovenska šola. Dotaknili so se problema pomanjkanja učiteljic in učiteljev, rezultatov upada bralne in matematične pismenosti, vpliva tehnologije na trende pismenosti, vprašanja šolske prenove in učnih načrtov, postopka izbire ravnateljev šol ter razlogov za izgubljanje vrednosti pedagoškega poklica.

 

Na dogodku so sodelovali: mag. Mojca Mihelič (Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev), Branimir Štrukelj (SVIZ Slovenije), dr. Danijela Makovec Radovan (Oddelek za pedagogiko in andragogiko UL FF) in Andraž Fink (prodekan študent UL FF). Dogodek je moderiral dr. Damijan Štefanc (Oddelek za pedagogiko in andragogiko UL FF). Predstavniki Ministrstva za vzgojo in izobraževanje so svojo udeležbo zadnji dan odpovedali z utemeljitvijo, da razprava presega vprašanje problematike učiteljskega poklica in da »je kontekst v veliki meri usmerjen bolj v politično razpravo o šolstvu«, zato niso mogli (ali želeli) zagotoviti ustreznega sogovornika.

Glede upada bralne in matematične pismenosti je mag. Mojca Mihelič povedala, da se je potrebno vprašati, kaj se z družbo dogaja, saj v šolah opažajo upad znanja na splošno. Šola nima pristojnosti, da od učencev zahteva nekatere učenosti. Meni, da bi morali spremeniti zakonsko prenormiranost, obenem pa je težava tudi finančna podhranjenost, saj brez finančnih sredstev ni novih programov. Branimir Štrukelj je dodal, da je iz padanja trendov vidno, da gre za nekaj, kar se bo nadaljevalo. Po njegovem mnenju bi moralo ministrstvo opraviti evalvacijo ter pogledati, kakšno je stanje. Opozoril je na upadanje sredstev za vzgojo in izobraževanje, na težavo vrednotenja pedagoškega dela ter pomanjkanje učiteljev. Dr. Danijela Makovec Radovan je povedala, da so rezultati povezani s socialno-ekonomskim statusom učencev. »Ko govorimo z vidika vključenosti, smo nekje v pozitivnih trendih, z vidika poštenosti pa imamo še nekaj izzivov. Podatki za našo državo namreč kažejo, da se pojavljajo razlike po regijah v znanju, ki ga študenti in dijaki dosegajo.« To kaže na neke vrste krivičnost v sistemu in je signal, da bi to morali resno nasloviti in obravnavati, je še povedala dr. Makovec Radovan in dodala, da mora država imeti postavljen sistem, pri tem se ne smemo osredotočati le na osnovnošolsko raven.

O vplivu tehnologije na trende pismenosti je spregovoril prodekan študent UL FF Andraž Fink, ki je menil, da nove tehnologije same po sebi niso slabe, vprašanje pa je, kaj je namen digitalizacije v šolstvu. Mag. Mojca Mihelič je menila, da se morda moramo začeti pogovarjati o tem, da moramo otroke naučiti, da je katerokoli zaslonsko sredstvo lahko zelo koristen pripomoček za učenje in hkrati zelo nevarno orodje, če ga ne znamo pravilno uporabljati. »Znanje, učenje, pomnenje lahko temelji samo na dobrih osnovah. Otrok in kasneje odrasel ne more kritično razmišljati, če nima neke osnove, s katero te stvari primerja,« je še dodala. Dr. Danijela Makovec Radovan je povedala, da tehnologije redko uporabljamo za namen znanja oz. učenja. Ena od nalog šol je, da se mlade nauči uporabljati te naprave pri učenju (npr. pri pripravi izpiskov), država pa mora poskrbeti za kakovostna e-gradiva.

Sodelujoči na okrogli mIzi so se dotaknili tudi vprašanja šolske prenove in učnih načrtov. Ob napovedani spremembi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) so se oglasila strokovna združenja in posamezni strokovnjaki, ki so opozorili zlasti na spremembe, ki lahko pomenijo politizacijo imenovanja in razreševanja ravnateljev. Zakonska novela namreč predvideva, da bo odslej za imenovanje ravnateljev potrebno soglasje ministra. Obenem je bil v začetku letošnjega leta objavljen osnutek nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Branimir Štrukelj je v povezavi s tem povedal, da je SVIZ bil povabljen k nacionalnemu programu, a je iz skupine strokovnjakov izstopil, ker so ocenili, da koncept ni ustrezno zastavljen. Dodal je, da bi si želeli, da bi pri oblikovanju predpisov in dokumentov sodelovali, ne pa da jih ministrstvo zgolj naproša za mnenje. Tukaj bi se dalo bistveno resneje vključiti, ne toliko sindikat, pač pa praktike, je menil Štrukelj, ki bi lahko izdatneje sodelovali pri teh odločitvah.

Mag. Mojca Mihelič je poudarila, da je pri tovrstnih zadevah, kot je nacionalni program vzgoje in izobraževanja, treba imeti vrstni red zadev, ki jih je potrebno urediti. Sama sicer ostaja optimistka – predvsem zaradi izjemno predanih učiteljev, ki vztrajajo. Glede učnih načrtov meni, da je v šolskem sistemu vse predpisano, zato je šola težko pravična, saj pravičen sistem ne pomeni enaka pravila za vse. »Pravičen sistem bi pomenil, da sistem šoli dopusti avtonomno ravnanje in ne da imamo tako zelo predpisano čisto vse, kar lahko učitelj naredi, da kakor hitro prekorači eno pravilo, na to reagirajo izobraženi starši in učitelja povozijo.«

Glede novega predloga o soglasju ministra pri imenovanju ravnateljev je dr. Danijela Makovec Radovan prepričana, da se v imenovanje ravnateljev politika ne sme vmešavati, merilo mora biti strokovna usposobljenost kandidata. Povedala je, da danes ravnatelja ne imenuje ne stroka ne politika; izberejo ga člani sveta šole. Zanimanje za položaj ravnatelja je čedalje manjše. Šolo bi po njenem mnenju nujno moral voditi strokovni organ. »Pri imenovanju ravnatelja bi morali sodelovati strokovnjaki; tako akademiki, ki preverijo splošno naravnanost ravnatelja, njegovo učljivost, sposobnost kreiranja novih vizij … in po drugi strani strokovnjaki, praktiki – ravnatelji, ki so že opravili nekaj mandatov, ki znajo direktno vprašati, presoditi.« Strinjala se je, da politika v šoli nima prostora. Branimir Štrukelj je povedal, da je njihovo stališče predpostavka, da je javna šola do zdaj bila kakovostna, kar kažejo tudi nekateri mednarodni rezultati. Eden od razlogov za to je verjetno tudi to, kako so šole vodene. Dodal je, da je dosedanji postopek izbire ravnateljev, kjer sodelujejo tako starši kot zaposleni in ustanovitelji, verjetno smiseln.

Sodelujoči so spregovorili tudi o pomanjkanju učiteljev. Mag. Mojca Mihelič je povedala, da so študenti v času covida-19 ugotovili, da je težko delati z otroki, za katerimi so starši. Meni, da bi za ugled učiteljskega poklica morali nekaj storiti vsi skupaj, učitelji tega ne morejo storiti sami. Branimir Štrukelj je dodal, da je težava v politiki in njeni ignoranci – trendi se bodo le še poglobili. Dr. Danijela Makovec Radovan je menila, da današnje stanje kaže na to, da država nima strategije. Za težave vemo že dlje časa (plače, starost učiteljev) – to situacijo je treba najprej rešiti, da se ne ponovi; npr. štipendije so srednjeročni ukrep in morajo biti za vse – zadeve je treba medresorsko usklajevati (tudi s stanovanjsko politiko in drugimi pogoji), treba je urediti plače, čeprav to ni edini razlog, zakaj učitelji odhajajo, tu so še možnosti profesionalnega razvoja, dobri pogoji dela …

V živahni diskusiji, ki je sledila, so se oglasili tako predstavniki stroke kot tudi predstavniki iz vrst ravnateljev in učiteljev. Posvet je odprl številna vprašanja, ki se jim bodo tako stroka kot šolske oblasti morale v najkrajšem času temeljito posvetiti.

Posnetek okrogle mize je dosegljiv na tej povezavi.

C.R., FF