Imenujejo jih »izgubljena generacija«. Združeni narodi (ZN) so ugotovili, da je skoraj 1 milijarda otrok po vsem svetu ogrožena zaradi velike »izgube učenja« med pandemijo. Opozorilo ZN sega veliko dlje: v mnogih državah je izobraževalni sistem tik pred propadom.
Primer te krize je Indija. Novinarka BBC-ja Divya Arya je ugotovila, da so otroci v različnih regijah te azijske države »pozabili brati in pisati«, ker jim je bilo v zadnjem letu onemogočeno obiskovanje šole. Arya omeni primer 10-letne Radhike Kumari, ki je v bistvu pozabila pisati, ker je preživela 17 mesecev brez pouka. »Bilo je šokantno odkriti, da od 36 otrok, vpisanih v osnovni tečaj, 30 ne zna prebrati niti ene besede,« je izjavil ekonomist Jean Dreze.
V Latinski Ameriki je slika podobna: glede na poročilo, ki ga je predstavil UNICEF pred tednom dni, se približno 86 milijonov otrok še ni vrnilo v razrede, kar ogroža njihov učni napredek. »V zadnjih 18 mesecih večina otrok svojih učiteljev in prijateljev ni videla zunaj naslona. Tisti, ki nimajo interneta, jih niso videli nikoli,« je izjavil Jean Gough, regionalni direktor za Latinsko Ameriko in Karibe in dodal, da obstaja možnost, da se veliko otrok nikoli več ne bo vrnilo v šole.
»Virtualno izobraževanje se mora nadaljevati in izboljševati, vendar je jasno, da so v času pandemije bile najbolj prikrajšane revne družine, saj niso imele dostopa do učenja,« je zaključil Gough.
»Moja šola ni uspela«
Mnogi učenci, ki so se pogovarjali z BBC, so izjavili da se v zadnjih 18 mesecih niso naučili ničesar. 15-letni Richard Guimaraes živi v San Rafaelu, avtohtoni skupnosti v perujski Amazoniji. Želi biti grafični oblikovalec. »Starši izdelujejo ročna dela, jaz pa sem se naučil tkati in izdelke prodajamo na trgu,« je povedal. Pred enim letom je Richard hodil v četrti razred srednje šole. »V tem zadnjem letu in pol se nisem ničesar naučil. Zaradi pandemije je šola propadla,« se je pritožil. Pred koronavirusom je obiskoval šolo od 7.30 do 12.00. »Takrat smo imeli 12 predmetov, ko pa se je začela pandemija in je bil pouk prekinjen, so stvari postale težje. Od 12 predmetov smo prešli na samo šest«.
Sistem učenja je deloval tako: vsak mesec so učitelji prihajali v njihovo vas, pustili učencem nekakšne knjižice z nalogami, ki so jih morali izpolniti in poslati preko WhatsAppa. Umetnost, ki je bil Richardov najljubši predmet se je zreduciral na risbe, ki jih je naslikal doma in jih potem poslal učitelju na mobilni telefon. Ker veliko učiteljev ni živelo v bližini, se je lahko z njimi zvezal po telefonu le, ko je imel dostop do interneta.
Strokovnjakom za pedagogijo in vzgojno-izobraževalne procese je jasno, da se morajo otroci čim prej vrniti v učilnice. »Izginotje tega prostora za učenje in socializacijo je bilo za milijone otrok – zlasti med družinami z nižjo sociokulturno ravnjo – katastrofa,« je izjavila Guillermina Tiramoneti, specialistka za izobraževanje pri Flacso Argentina.
Piše: Jože Jan
Vir: BBC, Združeno kraljestvo
